Pomisleki: Strah barve medu

Zdi se, da se je Albert najraje igral z belo podgano. Ko so mu prinesli tega živahnega glodavca, ga je lovil z ročicami in poskušal ujeti za rep. Postala sta prijatelja na prvi pogled. Ugajal mu je tudi sivi zajček. Vlekel ga je za uhlje in božal po hrbtu. Ploskal je z dlanmi, ko so mu pripeljali velikega psa, pa tudi ko so mu prinesli neznosno nagajivo malo opico.

Potem so raziskovalci, ko se je pojavila podgana, s kladivom močno udarili po kovinski palici za Albertovim hrbtom, nato pa ta neprijetni zvok ponovili vsakič, ko se je je dotaknil. In deček je začel jokati in se umikati, ne le ko se je pojavila podgana, temveč vse, kar bilo kosmatega. Ko so mu pripeljali belega zajčka, ga ni hotel niti pogledati.

Otročiček Albert je bil star komaj devet mesecev, ko sta ga psihologa John Watson in Rosalie Rayner z univerze Johns Hopkins vključila v poskuse, s katerimi sta hotela proučiti, ali je strah pred običajno »strašnimi« pojavi prirojen ali pogojen. Z drugimi besedami: hotela sta ugotoviti, ali se lahko človek boji vsega, celo belega zajčka, če mu izkušnjo srečanja z njim pokvari neprijetno presenečenje, kot je udarjanje ob kovinsko palico, s katerim se celovitost prvotnega ugodja razleti v kaotične delčke.

Vse to se je zgodilo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo znanstvenikom dovoljeno marsikaj, kar danes velja za nesprejemljivo. A v tistih časih so bili raziskovalci človeške duše svojevrstni ustvarjalci mitov. Če so stari Grki dovolili, da imata boginja lepote Afrodita in bog vojne Ares potomce, in če je prav ta nadvse čudni par dobil dvojčka Fobosa in Dejmosa, ki veljata za utelešenje strahu oziroma groze, so lahko tudi psihologi izbrali zdravega otroka, ki se ga še ni dotaknilo zlo, in ga malce »preoblikovali« z izkušnjami, ki bi si jih tako ali tako pridobil v življenju, da bi videli, kaj se skriva za človeškim čustvom, stanjem ali odzivom, ki mu pravimo strah.

Po številnih merilih današnje znanosti poskus z dečkom ni bil metodološko popoln ne moralno sprejemljiv, pa vendar se fenomen otročička Alberta čedalje pogosteje omenja prav danes, ko vse – od turizma in zabave do družbenih odnosov in politike – temelji na strahu. V vseh stvareh se skriva beli zajec. V visečih mostovih iz prozornega stekla, ki se pnejo prek kitajskih prepadov, globokih do 200 metrov, v čarovnicah in zombijih, spremenjenih v globalne kostume srečnega strahu, v medijih, ki po naravi vztrajajo prav pri tistem udarcu kladiva ob železno palico, saj vsi vemo, da je pes človekov najboljši prijatelj, vendar je treba opozoriti, da je do smrti ogrizel sosedovega otroka. Konec koncev sama demokracija prinaša življenje s slabimi novicami, saj so že sistem checks and balances (medsebojni nadzor različnih vej oblasti), vsaka predvolilna kampanja in vsaka tiskovna konferenca izhodišče, s katerega se širi neizprosen dvom o rožnatem stanju nedolžnosti. Tisti, ki imajo radi dobre novice, se lahko preselijo v Severno Korejo.

Največji beli zajec z natupirano pričesko in neznano vsebino v glavi nam maha z ameriške celine. Izpod ene pazduhe se kaže Fobos, izpod druge Dejmos, pri čemer je, ne glede na to, ali mu bodo ameriški volivci odprli vrata v Belo hišo ali ne, neverjetno, kako uspešno je ta naš svet razdelil na dva dela. Eni fanatično navijajo zanj, ker se bojijo Kitajcev, muslimanov, beguncev in vsega, ob čemer je kladivo udarilo po železni palici. Drugi so malce panično proti njemu, ker se bojijo … njega samega in vsega, kar njegov vzpon že govori o stanju družbene in individualne zavesti. Seveda gre za Donalda Trumpa.

Ko se je pokazalo, da je bil ta teden prav Trump eden najpogostejših kostumov v noči čarovnic na Japonskem, kjer je v tekmovanju med tujimi prazniki, ki so za mlade rodove vse bolj zanimivi, Halloween marketinško presegel celo valentinovo, se mi je zazdelo, da je strah postal družbeno stanje našega časa, v katerem se prepletajo vse tanjše niti neskončno razslojenega človeštva, ki teži k temu, da bi se združilo, objelo in skupaj podalo skozi težke čase, hkrati pa se osamilo, odmaknilo od Drugega, ogradilo pred tujo nesrečo in vse svoje obdržalo zase.

»V minulih sto letih je bilo veliko govora o naravi strahu,« mi je dejal zagrebški psihiater Vladimir Nemet, ko sem ga prosila za pojasnilo. »Sigmund Freud je tolmačil anksioznost kot strah pred kastracijo. Ne glede na to, ali gre za maščevalnega očeta, ki želi zaradi ojdipovskih konfliktov kastrirati sina, ali za nevarno mater, ki hoče požreti hčer. Filozofi eksistencializma so govorili, da je vzrok tesnobe potlačen in zanikan strah pred smrtjo. Danes se je v sodobni psihoanalizi in sodobni filozofiji ustalil pojem – anihilacijska tesnoba, strah pred izginjanjem.«

Ta strah – da jaz ne bom več jaz, da mi ne bomo več mi – je večji od smrtnega strahu, mi je pojasnil dr. Nemet. To je strah pred tem, da se spreminjamo v neživo stvar, da izgubljamo človeškost, da bomo prenehali obstajati kot celota. Zato nekateri ta strah imenujejo tudi strah pred fragmentacijo.

Medtem ko posameznik čuti, da je njegova celovitost tik pred tem, da razpade, saj se lahko v vsakem trenutku zgodi travma, ki nas bo za vedno razdrobila, družba, tako kot je to počela od nekdaj, uporablja močne obrambne mehanizme, katerih namen je ohraniti celovitost človeškega bitja, njegov obstoj v času in prostoru. To so, kot pravi Nemet, različni obredi, običaji, praznoverje, mistika, religija, parapsihologija in vse, kar običajno imenujemo tradicija.

»V postmoderni družbi,« je opozoril Nemet, »ni več tradicije, ob tem pa razpadajo vsa vnaprejšnja nezaupanja, ki so nekdaj povezovala posameznike. Človek se nima česa oprijeti. Zadnje vnaprejšnje nezaupanje, ki je imelo funkcijo organiziranja posebnosti zahodne družbe, je bila znanost. Pred sto leti je bila znanost nova religija, rešitev družbe. Kot vidimo, tudi znanost nima nič več moči, da bi držala skupaj posameznike. Tudi vanjo ne verjamejo več dovolj.«

In kaj zdaj? Po mnenju ameriškega psihoanalitika Roberta Stolorowa je edina pot iz stanja kolektivne tesnobe razvijanje zavesti o skupnosti, pravi dr. Vladimir Nemet. Zavest o skupnem prebivanju v svetu trpljenja, kjer smo vsi enako izpostavljeni razočaranjem, izgubam, boleznim in smrti.

»Trenutno si družba v glavnem prizadeva pobegniti od težav in se čustveno ograditi od bolečih občutkov, ki jih povzročajo ta razočaranja,« pravi Nemet. »Kolektivni narcizem je poskus družbe, da bi se izognila neprijetnim temam žalosti. A dokler družba ne bo sprejela in začela med seboj deliti teh bolečih čustev, bo vsak posameznik v tej družbi sam – izoliran. V družbi, ki je sposobna deliti najbolj boleče občutke, se ni treba nikomur osamiti oziroma umikati v samoto. V takšni družbi ljudje celo pri najhujših izgubah in razočaranjih ne bodo poznali strahu in tesnobe.«

Ali to pomeni, da bi morali graditi odnose, v katerih se ne bomo osamili od tistih, ki so drugačni od nas? Družbo, v kateri trumpovci ne bodo marsovci za tiste, ki so na drugi strani? Bi morali v našo vsakdanjo zgodbo, polno strahov, vpeljati še sestro Fobosa in Dejmosa, Afroditino in Aresovo hčer Harmonijo?

Zagotovo. Vendar nam ne bo pomagalo, če bomo boginjo miru in soglasja samo pripeljali v družbo, ki je pred kakšnimi sto leti vzklila v laboratoriju, v katerem so otročičku Albertu z udarci kladiva po železni palici sistematično uničevali iluzije o nežnem zajcu. Za prihod Harmonije v naše obdobje, obremenjeno z lastnostmi njenega očeta in bratov dvojčkov, moramo zgraditi pot z lastnimi prsti. Ustvariti moramo jezik in glasbo. Naslikati svoje sporočilo ljubezni kot odgovor na vladavino strahu v naših avtističnih možganih.

Biti moramo – kot je v briljantnem eseju zapisal dr. Vladimir Nemet – Frida Kahlo. Ko se je še ne osemnajstletna vračala iz šole, je doživela tramvajsko nesrečo. Njeno telo je razpadlo na kose. Izgubila se je celovitost njenega bitja. Razpadla je, je poudaril dr. Vladimir Nemet, in to telesno in duševno. Naj spomnimo, da je bila Frida Kahlo rojena leta 1907. Čeprav je težko neposredno primerjati obdobja in družbe, si lahko predstavljamo individualno nesrečo ambiciozne deklice, ki je v hipu ostala brez celovitega telesa.

»Človek se rodi zlomljen, v kosih,« je zapisal Eugene O'Neill, »a empatija drugega človeka je njegovo lepilo.« Prav tako se je, kot pravi psihiater Vladimir Nemet, Frida obrnila k Drugemu in iskala empatijo kot lepilo za razkosane dele svoje duše in telesa. »Slikala je svojo kri, kosti, srce, organe, vse v stanju kaosa, nepovezane in po delih. Slikala je svoje trpljenje, bolečino, saj je največje trpljenje biti razkosan in nedokončan,« pravi Nemet. Tako je ta mehiška slikarka z barvami in oblikami pred oči boginje Harmonije zalučala dilemo: Je človek vsemogočen ali nemočen?

»Človek je močno bitje, neranljivo in nesmrtno,« pravi Nemet, »a šele, ko Drugemu dopusti, da ga naredi takšnega.« Šele ko postane pravi umetnik, kot je Frida, ko sname masko in v pričakovanju empatije Drugemu ponudi svojo razbito notranjost. In glej, v tem trenutku strah izgine. Ali pa morda zgolj dobi barvo medu, tako da nam lahko beli zajec znova skoči v dlani. Ponudili mu bomo ustnice. In na ustnicah drobtinice ljubezni.