Pomisleki: Svet iz legokock

Dobrodošli v zaporu. V njem boste slavili ustvarjalnost. Tisti, ki bodo v vas buljili od zunaj, pa se bodo morali vprašati, s katere strani železnih rešetk je svobodni svet. Če je tam, kjer so oni, zakaj jih svoboda ne osrečuje? Če je znotraj, pa bi se morali vprašati, o čem pravzaprav govorimo, ko govorimo o suženjstvu?

Vsa ta vprašanja je postavil kitajski umetnik Ai Weiwei, ko je jeseni leta 2014 priredil razstavo svojih inštalacij v zloglasnem zaporu v Alcatrazu in s tem izzval temeljno percepcijo svobodnega duha in njegove povezave z zasužnjenim umom, hkrati pa od obiskovalcev zahteval, naj se odrečejo patetičnemu samopomilovanju pred vrati vsake od celic, izpolnjene z umetnikovim razgaljenim sporočilom.

Papirnati zmaj je imel po telesu citate Nelsona Mandele (»Naš pohod k svobodi je ireverzibilen«) in Edwarda Snowdna (»Zasebnost je ena od funkcij svobode«) in je deloval tako naivno in brez moči, zato pa je bilo ptičje krilo, izdelano iz petih ton grobega železa, videti, kot da bi bilo iztrgano iz ramena naše dobe in zasužnjeno v preživeto preteklost, v kateri nismo nameravali nikoli stanovati.

Na tleh ene od celic so ležali portreti političnih zapornikov iz različnih krajev sveta. Eni nedavno osvobojeni, drugi preminuli, tretji še vedno sredi prestajanja kazni. Ai Weiwei je njihove portrete sestavil iz legokock. Pred tem jih je moral zbrati od donatorjev z vsega sveta, ker mu danski proizvajalec ni hotel dobaviti 1,2 milijona kock, to svojo odločitev pa je opravičil z dejstvom, da gre za otroške igrače, ki jih nikakor ne bi bilo lepo uporabiti kot inštrument političnega aktivizma.

In tako je umetnost prerasla v provokacijo, nato pa iz provokacije preskočila v stvarnost ter orwellovsko potrdila, da je »svoboda suženjstvo«, in se zenbudistično poigrala z zaporom kot krajem razigrane domišljije.

Med posamezniki, upodobljenimi iz legokock, je na tleh celice v Alcatrazu ležal Liu Xiaobo, disident in Nobelov nagrajenec, simbol nečesa, kar se na hitro poimenuje »težnja po demokraciji«. Meni se je od nekdaj zdelo, da je on predvsem poosebljenje domoljuba našega časa. Liu je bil namreč pripravljen žrtvovati vse, celo lastno življenje, da bi svoj narod rešil pred tem istim narodom.

Ko so Liuja prejšnji teden iz zaporniške celice preselili v bolniško sobo, kjer se bo bojeval z rakom jeter, boleznijo, ki je pri njem že močno napredovala, se je njegov portret znova pojavil na Ai Weiweijevi razstavi v Hirshhornovem muzeju in v vrtu kipov v Washingtonu, in to z umetnikovim pojasnilom, da so se legokocke ljudem že vtisnile v zavest kot voda ali zrak, ki ga dihajo. Zakaj torej ne bi tudi svoboda postala vseprisotni pogoj obstoja, brez katerega si ne bi smeli niti predstavljati prihodnosti človeštva?

In medtem ko je Ai v ameriškem glavnem mestu govoril o potrebi po politični umetnosti v času Donalda Trumpa in o odmiranju človekovih pravic po vsem svetu, medtem ko je pojasnjeval, zakaj še zdaleč ne teži k »visokemu (umetniškemu) okusu«, temveč raje ostaja pri lego preprostosti s prizvokom povprečne odprtosti do vsakogar, ki bo obiskal razstavo, se je bolnišnica v Shenyangu, v katero so prepeljali Liu Xiaoboja, spremenila v teater političnega in humanitarnega absurda. Disidentu niso dovolili, da bi na zdravljenje te hude bolezni odpotoval v tujino, so mu pa omogočili vrhunsko zdravljenje s tradicionalno kitajsko medicino, nato pa tudi prihod vrhunskih strokovnjakov za bolezni jeter iz ZDA in Nemčije.

Bi lahko bilo vse skupaj še bolj absurdno? Kitajska država se bori za življenje moža, ki se je bojeval za njeno spremembo in bil zaradi tega obsojen na enajst let zapora. Svoboda se je tako objela z nesvobodo in nihče več ne more razbrati, s katere strani rešetk je disident in s katere njegovi ječarji, niti tega ne, kdo tukaj koga rešuje: aktivist Kitajsko s svojim manifestom, posvečenim politični reformi, ali Kitajska aktivista s svojo (medicinsko) tradicijo in kupi denarja, ki ga je nesebično namenila za tuje zdravnike?

Odgovor je odvisen od tega, kako sestavimo legokocke in kam umestimo tisti sivi blok, ki predstavlja pregrado. Svet je še najbolj podoben veliki kmetiji ali še večji palači, morda celo vesoljski postaji ali gusarski ladji iz legokock … Vse so sestavljene iz enakih delčkov in vse figurice imajo isti izraz na stiliziranem plastičnem obrazu. Smejejo se. In to tako takrat, ko hranijo svinje, kot takrat, ko se bojujejo z zmajem, pa tudi, ko plujejo med zvezdami ali kradejo tuje bogastvo. Človek je danes »smeško«. Tudi ko ga izpustijo iz zapora, da bi umrl v bolnišnici. Smehlja se tudi takrat, ko kot zapornik ali turist beži od stvarnosti v Alcatraz 21. stoletja.

Tako je to. To je svet legokock.

A to ne pomeni, da je ta svet preprost. To v resnici pomeni, da je izjemno nevaren.

Iz teh istih kock se sestavlja zabaviščni park za otroke in raketno oporišče za severnokorejske balistične izstrelke. Enaka vrata se vgrajujejo v bolnišnico, v katero ne morejo vstopiti ljudje brez denarja, in v zapor, iz katerega se ne morejo rešiti tisti, ki niso družbeno-ideološko neoporečni. In največji problem človeštva ni v tem, da postaja otroška igrača sredstvo političnega izražanja, temveč v tem, da pomešane vrednote, ki so bile mehanično natisnjene po cenenem obrazcu, podirajo pregrade, ki so jasno delile dobro in zlo.

V svetu legokock je vse relativno. Demokracija je fuj, Severna Koreja je super. Vojna je mir. Revščina je bogastvo.

Liu Xiaobo je svoboden. Svoboden, da bo lahko umrl v rokah zahodnih zdravnikov in z okusom tradicionalnih kitajskih zdravil na ustnicah. Revščina je sreča. Cinizem je resnica.

Ko sem pred približno dvajsetimi leti spoznala Xiaoboja, je vsak njegov stavek spremljal občutek odgovornosti na robu krivde. To je bila odgovornost za narod, ki sem si jo lahko raztolmačila zgolj s tisto vrsto domoljubja, ki je velikega pisatelja Lu Xuna sililo v najstrožje grajanje kitajske civilizacije, miselnosti in tradicije. Tako zelo je ljubil svojo deželo, da jo je sovražil. Zato ker ni hotela biti boljša, kot je bila.

Krivda je spregovorila tudi iz Xiaobojevega občutka, da je bil pred skušnjavo, kot je govoril, da bi »utonil v svet laži«. Da bi si iz spomina izbrisal študente in ljudi, ki so bili 4. junija 1989 ubiti med oboroženim zatiranjem prodemokratičnega gibanja, da bi spremenil zgodovino v lastni glavi, začel verjeti v to, da gre Kitajska po pravi poti, in sprejel grad iz legokock, v katerem imajo vsi ljudje na obrazih povsem enak plastični nasmeh.

Bil je eden najboljših književnih kritikov svoje generacije, eden najresnejših pesnikov sodobne Kitajske in zagotovo eden najbolj izobraženih intelektualcev, ki bi lahko, če bi privolil v moralni kompromis, ostal v Ameriki ali pa bi kje v domovini delal kot dobro plačan univerzitetni profesor. In v resnici me je mučilo vprašanje, kaj je tisto, kar tega, takrat še zelo mladega moškega, sili k temu, da piše o spremembi, ki jo oblast odločno zavrača, da zavestno samemu sebi odpira vrata v delovno taborišče za prevzgojo, kamor so ga poslali takoj po najinem srečanju in v katerem je nato preživel štiri leta, potem pa so ga izpustili, on pa je znova pisal o spremembi, ki jo oblast odločno zavrača, in bil znova obsojen, tokrat na enajstletno zaporno kazen.

»Človekova dolžnost je biti svoboden,« je poudarjal, »ta svoboda pa mu nalaga odgovornost, da s spreminjanjem sebe in družbe, v kateri živi, spremeni tudi sistem.« Ni dovolj biti kritičen in prav tako ni dobro biti ciničen. Zakaj bi svoja prepričanja dušili v nezadovoljstvu, sovraštvu in ukvarjanju s sovražniki?

»Sovraštvo lahko zgnije v človekovi inteligenci in samozavesti. Miselnost, ki je osredotočena na sovražnike, bo zastrupila duh naroda, izzvala krvave boje, uničila strpnost in človečnost v družbi ter ustavila napredovanje naroda proti svobodi in demokraciji,« je pisal Liu Xiaobo v eseju z naslovom Nimam sovražnikov, ne čutim sovraštva, zaradi katerega so ga črtili celo somišljeniki. Kje obstaja svet, kjer tvoji sovražniki niso ne državni agenti, ki te zasledujejo, ti prisluškujejo in te aretirajo, ne sodniki, ki te obsodijo, pa tudi ne zaporniški pazniki, ki ti vzamejo človeško dostojanstvo?

Ai Weiwei bi dejal: v svetu legokock. Mar si niso legokock izmislili zato, da bi pri otrocih razvijale ustvarjalnost, ki temelji na svobodi, da se gradi in podira, nato pa znova gradi na podlagi neomejene domišljije? Mar nismo otrokom te igračke dajali v roke v želji, da bi zrasli v mlade ljudi, ki vedo, da je v kakovostni igri skrivnost vsesplošnega ravnovesja, duševnega bogastva in družbene strpnosti? In kje smo izgubili to človeško dolžnost, da smo svobodni in da vzgajamo svobodne potomce, da verjamemo v svobodo vesti in govora kot v največjo svetinjo nadnacionalne civilizacije, ki lahko in tudi mora veljati za vse ljudi sveta?

Namesto odgovora je Ai Weiwei predlagal obisk Alcatraza. Ali Severne Koreje, saj je vseeno. Med svobodo in nesvobodo obstajajo veliko pomembnejše pregrade od železnih rešetk, bodeče žice ali visokih zidov. Največja razlika med tema dvema svetovoma je v glavi vsakogar od nas. Liu Xiaobo je, denimo, svoboden celo v zaporu. Zato ker svobodo doživlja kot dolžnost. Kot strast. Kot poganjek in kot sad spremembe. Vse drugo je zgolj vprašanje medicine, tradicionalne in zahodne, ki naj bi ga rešila bolezni. Nato pa naj bi s tem tudi nas rešila lastnega cinizma, ki se je nastanil tam, kjer bi se morala razcveteti svoboda.