Pomisleki: Ugrabljene alternative

V petdesetih letih prejšnjega stoletja so bili ameriški konservativci razdrobljeni na različne nepovezane družbene skupine. Socialni konservativci niso marali finančnih. Libertarci so zavračali religijo. Katoliki so sovražili evangeličane, ki so se med sabo delili na črne in bele cerkvene skupnosti. Po vojni v Vietnamu, hipijevski kulturni revoluciji in boju za državljanske svoboščine so se republikancem odrekli še številni tradicionalni volivci. Stranka je bila v globoki krizi, saj njeno vodstvo ni znalo nasloviti in nagovoriti volilnega telesa. Zato so se odločili za radikalno spremembo politične strategije.

Sklicali so donatorje in zbrali več kot milijardo dolarjev za nova konservativna mislišča, inštitute in založbe (Heritage Foundation, Olin Institute ...). Poleg političnih in medijskih svetovalcev so na ameriških univerzah poiskali raziskovalce, ki so združevali psihologijo, jezikoslovje, nevroznanost in kognitivne znanosti. Ti so zavrgli razsvetljensko prepričanje, da ljudje v politiki racionalno tehtajo preverljiva dejstva in izbirajo kandidate, ki zagovarjajo njihove dejanske koristi. Trdili so, da volivci od političnega predstavnika ne pričakujejo dejstev, argumentov in realističnega programa, temveč iščejo nekaj drugega: sorodne vrednote in osebe, s katerimi se lahko poistovetijo, je v knjigi Don't Think of an Elephant (2004) zapisal ameriški kognitivni jezikoslovec George Lakoff.

Politični znanstveniki so imeli dve glavni nalogi. Spoznati, katera prepričanja in vrednote povezujejo vse konservativne skupine, ter ustvariti jezikovne okvire, s katerimi jih bo mogoče nagovoriti. Niso se omejili samo na običajne konservativne nagovore – domoljubje, družino in moralo –, saj so hoteli zajeti tudi ateiste, izobražence, podjetnike, finančnike in mlajše volivce, ki tradicionalno niso volili republikancev. Ugotovili so, da vsi njihovi potencialni podporniki zelo cenijo osebno odgovornost, nasprotujejo socialnim politikam, spoštujejo avtoriteto in zavračajo pokroviteljsko državo. Zato je treba vsako politično idejo ali predlog umestiti v takšen vrednostni okvir.

Teorijo okvirjanja so najprej preizkusili pri davkih, je pojasnil Lakoff. Vplivnim republikancem – večinoma premožnim Američanom – so nizki davki ustrezali. Njihovim volivcem – pogosto pripadnikom nižjih družbenih razredov – pa bi koristili odločnejša socialna politika, univerzalno zdravstveno zavarovanje, dostopno šolstvo in urejena javna infrastruktura, ki jih države financirajo z davki. Zato so začeli davke sistematično prikazovati kot moralni in vrednostni problem. Davke so spremenili v breme, s katerim velika potratna državna uprava plačuje neučinkovit birokratski aparat. Postali so kazen za uspešne in potuha za tiste, ki niso bili pripravljeni sami s trdim delom poskrbeti zase. Hkrati so začeli republikanski politiki in ideologi v vseh javnih nastopih dosledno uporabljati besedno zvezo davčna olajšava, saj so raziskovalci pokazali, da olajšanje vzbuja pozitivne občutke – ne glede na strankarsko ali ideološko pripadnost. In da nas olajšanje vedno odreši nečesa neprijetnega: bolečine, strahu, skrbi ali pritiska.

Njihova strategija je bila izjemno uspešna. Na milijone revnejših, podeželskih in delavskih Američanov so prepričali, da so volili proti svojemu racionalnemu interesu. Političnim nasprotnikom in novinarjem pa so vztrajno vsiljevali svoje ideološke slogane, dokler niso postali del običajnega političnega jezika. »Ko so začeli tudi demokrati v kongresu predstavljati svoje predloge davčnih olajšav, je bila zmaga republikanske retorike popolna,« je zapisal Lakoff. »Davki so ostali do danes ujeti v negativnem jezikovnem okviru.« V prihodnjih letih so republikanci na podoben način uokvirili še regulacijo, okoljsko in socialno politiko, medije, znanost in druga področja, kjer so tradicionalno prednjačili progresivci.

Na Lakoffovo knjigo me je pred dobrimi tremi tedni opomnila tiskovna konferenca, kjer je nastopila medijska predstavnica ameriškega predsednika Donalda Trumpa Kellyanne Conway.

Novinarje je zanimalo, zakaj so se v Beli hiši nekajkrat pohvalili, da je Trumpovo predsedniško prisego obiskalo največ gledalcev v zgodovini tega dogodka, čeprav to ni bilo res. A jim je Conwayeva odgovorila, da se medijem niso zlagali ali jim posredovali napačen podatek, temveč so jim samo predstavili »alternativna dejstva«. Reakcije medijev so bile zelo različne – od posmehovanja zaradi novega nerodnega trumpizma do zgražanja in odobravanja. V vseh primerih pa se je besedna zveza prijela enako učinkovito kot nekoč davčna olajšava, saj so o alternativnih dejstvih razpravljali komentatorji v vseh večjih medijih ter utrjevali nov in zelo dobro premišljen jezikovni okvir.

»Alternativno« vzbuja na področju politike zelo močne občutke in pozitivne asociacije. Alternativna gibanja so zgodovinsko povezana z aktivizmom, pogumom in uporom – z bojem za nacionalno neodvisnost, človeške in državljanske pravice, svobodo in demokracijo. Alternativni misleci in aktivisti so velikokrat tvegali zatiranje in trpljenje, saj so ogrožali večinsko ideologijo, režim in predpisane dogme (podoben učinek ima »alternativa« tudi v kulturi, medicini ...). Conwayeva se zato z »alternativnimi dejstvi« ni nerodno izrazila, ampak je spretno zajela občutja številnih državljanov, ki so jih republikanski strategi zaznali že dolgo pred volilno kampanjo. Poglobljene mnenjske raziskave so jim pokazale, da se vse več belih krščanskih Američanov počuti kot ogrožena manjšina v lastni državi. Njihovih problemov s priseljenci, muslimani in pripadniki drugih ras pa se zaradi zapovedane »politične korektnosti« ni dotaknil noben »večinski liberalni medij«. Nasprotno. »Liberalne elite« so vsako »alternativno mišljenje« takoj ozmerjale z rasizmom, nazadnjaštvom in neumnostjo.

Takšna občutja niso bila zgolj namišljena in niso značilna samo za ZDA. Leve, liberalne in sredinske vlade so tudi v Evropi spregledale nezadovoljstvo večinskega prebivalstva, zlasti delavcev, ki so zaradi globalizacije, selitve delovnih mest in avtomatizacije ostali brez služb. Velika medijska podjetja so že od konca druge svetovne vojne zapostavljala družbene in kulturne manjšine – ne glede na njihov svetovni nazor –, ker je oglaševalce zanimal predvsem potrošniški srednji razred. Toda Kellyanne Conway ni zanimala takšna kritika ameriških medijev. Če bi hotela, bi lahko popolnoma upravičeno predstavljala stališča, interese in javne politike, ki v večini ameriških medijev niso imeli prostora. Novinarjem bi lahko predstavila dodatna dejstva, informacije in argumente. A je namesto tega storila nekaj zelo nevarnega. Pojem »alternativna dejstva« je namenoma uporabila za obrambo, zagovor in opravičilo neresnične trditve. Ne »alternativne«, ne »drugačne«, ampak neresnične.

Če neresnice postanejo alternativna dejstva, je nova republikanska administracija – ali katera koli druga naslednja vlada – pridobila popolno imuniteto pred kritiko. Proti alternativnemu dejstvu se ni mogoče braniti s strokovnimi argumenti ali verodostojnim novinarskim poročanjem. Če se vladajoči režim razglasi za »alternativo«, bo ves čas potreboval dovolj mogočnega in nevarnega sovražnika (»liberalne elite«), s katerim se bodo borili njegovi predstavniki. V naslednjem koraku se v zavetje alternativnosti ne bodo zatekale samo neresnice, ampak tudi govorice, ideje in ideologije, ki od konca druge svetovne vojne in boja za državljanske svoboščine niso bile sprejemljive. Rasist ne bo več rasist. Nacionalist ne bo več nacionalist. Lažnivec ne bo več lažnivec. Vsi bodo samo še takšni ali drugačni alternativci.

Se je pred takšno zlorabo jezika sploh mogoče ubraniti, saj bodo ljudje vedno slišali tisto, kar hočejo slišati, se je pred več kot desetimi leti vprašal George Lakoff. Njegov nasvet je bil preprost: najprej je treba prenehati uporabljati vsiljene jezikovne okvire. Šele potem je mogoče ustvariti svoje vrednostne okvire in politične izjave spet poimenovati s pravimi imeni: dejstvom, mnenjem, neresnico ali lažjo. Ne samo v politiki.