Pomisleki: Valvasor bi se zjokal

Medijske toplice bi tudi danes lahko lepo živele od turizma - če hotel in bazeni ne bi postali žrtev zoba časa in predvsem vandalov.
Objavljeno
01. september 2017 19.18
Novica Mihajlović
Novica Mihajlović
Naslov enega od avgustovskih člankov v Delu, V Medijskih toplicah bo pelo orožje, je z grenko humorističnim tonom gotovo komu polepšal dan. Zgodba govori o neuspešni dražbi za hotel Medijske toplice v stečaju. Propadajoči hotel, ki je manj kot 40 kilometrov oddaljen od turistov prepolne Ljubljane, ni pritegnil nobenega kupca. Zato ga je stečajni upravitelj dal v uporabo lokalnemu športnemu društvu, ki bo izropan in razbit hotel predelalo v poligon za airsoft. Po domače: tam, kjer bi se v rekordni turistični sezoni lahko gnetlo turistov, se bodo občasno zbrali vojaški entuziasti in se malo streljali z barvnimi kroglicami.

Če na to na prvi pogled hecno zgodbo, ki vključuje večne otroke, ki se gredo kavboje in indijance, pogledamo z malo premisleka, se niti ne zdi več tako zabavna. Medijske toplice so nekoč v sezoni pritegnile množice kopalcev iz Izlak, okoliških krajev in iz Ljubljane in tudi danes, v času turističnega razcveta, bi lahko lepo živele od turizma.

Lahko bi, če bi hotel in bazeni ne postali žrtev zoba časa in predvsem vandalov in lopovov. Spomnimo se, kolikokrat smo letos slišali zgodbe o gneči in preveliki zasičenosti glavnih slovenskih turističnih destinacij s turisti. Kdorkoli bi obiskovalcem Ljubljane z vseh koncev sveta ponudil celodnevno kopanje v zdravilišču v bližini prestolnice, bi gotovo imel polne roke dela; številni turisti namreč zgrabijo, kar se jim ponudi, in del denarja bi gotovo z veseljem pustili na Izlakah. Če bi ga imeli kje porabiti.

V gradnjo objektov, v katerih so vandali razbili in polomili, kar se je dalo, iz njih pokradli črpalke za bazene in iz sten celo izpulili električno napeljavo, so naši predniki vložili tisoče ur trdega dela. Ko je hotel še deloval, so tam ljudje delali in služili kruh za svoje družine, zdaj pa jih je skoraj strah peljati se mimo od boga pozabljenih objektov. Danes ničvredne ruševine, ki so povrh obremenjene še z milijonskimi hipotekami, bi bilo vratolomno kupiti že za en evro. Morebitni investitorji, ki cenijo svoje delo in jim denar ni ravno padel z neba, se tega zavedajo, zato se tej naložbi izogibajo.

Apokaliptično opustošenje domačini najraje pripišejo vandalom, narkomanom in drugim obupancem, ki so si svoj čas v praznem hotelu našli svoje zatočišče. A namesto kazanja s prstom na obrobne posameznike bi morda bilo smiselno krivca za razdejanje poiskati kar v našem odnosu do lastnine oziroma, še bolje, do dela. Medtem ko v Sloveniji tradicionalno visoko kotirajo pridnost, delavnost in kar je še drugih zunanjih znakov razvite delovne etike, smo hkrati nenavadno neprizadeti ob očitnem uničevanju sadov trdega dela nekoga drugega.

Gotovo se vam je že kdaj pripetilo, zlasti na podeželju, da so vas domačini očitajoče gledali, če ste sredi belega dne pritekli ali lenobno prikolesarili mimo njihove hiše. Grdih pogledov pridnih ljudi, ki kar kričijo, »kaj res nimaš pametnejšega dela, kot da se sredi dneva preganjaš naokoli?«, pa gotovo ne bi dobili, če bi na domačem dvorišču sklonjeni s trpečim izrazom na obrazu med tlakovci pulili travne bilke eno za drugo. Iz lastnih izkušenj vem in si upam staviti, da je tako tek kot puljenje plevela med tlakovci podobno smiselno in (ne)produktivno početje. Oboje je fizično naporno, oboje je lahko za človeka nekakšna meditacija in oboje je razmeroma nekoristno početje, ko se vprašamo o rezultatu tega dela.

Toda isti ljudje, ki zmorejo delavnost sočloveka presojati po tem, ali brezdelno s knjigo poležava na domačem ležalniku ali pa neprestano nekaj dela, čeprav morda to početje niti ni smiselno, se povsem neprizadeto sprehodijo mimo pojavov, kot so Medijske toplice. Vsak kraj v Sloveniji ima svoje »medijske toplice«, spomenik nesrečni kombinaciji spodletelih tranzicijskih ambicij, brezbrižnosti lokalne skupnosti in predvsem zanikrnega odnosa do dela in lastnine.

Zakaj je tako? Zakaj imamo takšen odnos do lastnine in dela, če to ni ravno naše?

Če vprašate lokalnega kapitalista, vam bo gotovo hitel razlagati, da je naš odnos do dela in lastnine usodno zaznamovan z desetletji izpostavljenosti negativnim vplivom komunistične ideologije, ko je bilo hkrati vse od vsakogar in nič od nikogar. Če pa vprašate socialista, vas bo spomnil, da so prav v »svinčenih časih« toplice preuredili, socialisti so tam zgradili olimpijski bazen, gostišče s prenočišči pa dogradili in iz njega naredili hotel. Socialisti vam bodo tudi radi zabrusili, da je pri razkroju nekoč priljubljenega zdravilišča pomembno vlogo igral lokalni turbo tovarišijski kapitalist, ki je toplice prezadolžil, računi se mu niso izšli, tako da se mi zdaj zgražamo nad ruševinami.

V novejši zgodovini Medijskih toplic so zabeleženi tudi hvalevredni poskusi prostovoljcev, ki jim ni vseeno za njihov kraj, da z brezplačnim delom in s svojim materialom poskušajo oživiti kopališče. To so bili pripravljeni početi, čeprav v zemljiški knjigi nikjer ni njihovega imena ob imenu kopališča. Žal so tovrstni poskusi bili zelo kratke sape, turizma niso oživeli in propadanja objektov niso ustavili. Boleča streznitev za idealiste, ki stavijo na alternativne poglede na lastnino, delitveno ekonomijo in podobne izume sodobnega časa.

Morda pa bi se po odgovor o našem odnosu do dela morali podati še bolj v preteklost. Denimo v 17. stoletje, v čas Janeza Vajkarda Valvasorja. Polihistor in kranjski plemič, ki je spisal Slavo vojvodine Kranjske, je v tem delu že omenjal izvir termalne vode v bližini Medijskega gradu. Medijski grad in tamkajšnje posestvo sta bila namreč last očeta Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je tam tudi preživel otroška leta. Posestvo so kasneje prodali.

Še dobro, da rajnki Valvasor ne vidi, kako njegovi rojaki ravnamo s krajem njegovega otroštva. Gotovo bi se zjokal.