Ponorela lokomotiva v Minsku

Potovati z igralsko skupino. Redek privilegij. Sploh če potuješ s skupino večkrat nagrajevane predstave Ponorela lokomotiva, ki se je na številnih gostovanjih povezala v en sam organizem. Sploh če si povabljen v deželo, o kateri ne veš nič in je tudi težko izvedeti. Informacije, ki obstajajo o Belorusiji, so filtrirane.

Mednarodni gledališki festival v Minsku, Teart, letos že četrti po vrsti, se je začel 27. septembra in traja še do 22. oktobra, z idejo »spremeniti pokrajino beloruskega gledališča«. Ustanovil ga je Vizualni umetniški center – Art Corporation, ki mu predseduje Raisa Rozum v sodelovanju z beloruskim Belgazprombank OJSC. V slabem mesecu se bodo zvrstile predstave iz Poljske, Rusije, Litve, Latvije, Danske, Estonije ... Nedokončani tekst Stanislava Ignacyja Witkiewicza, poljskega pisatelja, filozofa in slikarja, vrstnika Kafke in Musila, ki ga je posvojil Jernej Lorenci in iz njega naredil senzorično, čutno, glasbeno, fizično »gledališko doživetje«, bo zdaj belorusko premiero doživel v Sindikalni palači kulture.

V Minsk torej. Pot, ki se je začela v petek ponoči, z bujenjem ob treh, z avtobusom ob štirih zjutraj izpred Drame, prek Zagreba in Dunaja in se ustavila na letališču v Minsku, kjer se je zgodil prvi kulturni šok. Čakanje. Čakanje. Možje v vojaško zelenih uniformah, lepotice v uniformah. Že na nikogaršnji zemlji, torej na hodniku za pridobitev vizumov, dobiš osnovni vtis. Uradniki in uradnice so videti, kot bi jih nekdo izbiral na lepotnem tekmovanju. Uradniki so urejeni in lepi, »oni so tisti, ki imajo v rokah oblast, v vseh časih, v vseh sistemih«, izjava Radeta Šerbedžije, ki mi ne gre iz glave. Prva pavšalna ocena: država, v kateri vlada birokracija.

Seveda smo bili zaradi opozoril vodje potovanja Jerneja Pristova (predstavnik za stike z javnostjo), ki se je z birokracijo ukvarjal mesece prej, pripravljeni na čakanje, a zaradi komplicirane poti in povezanih letov je bil zadnji požirek vode nekje med Zagrebom in Dunajem, in razvajena telesa so s ezačela odzivati na nelagodje. Janez Škof in mladi Aljaž Jovanović po treh urah na hodniku delata sklece, Petra Govc in Katja Levstik imata bralni kotiček, Zvone Hribar od nekod potegne najmanjšo stekleničko viskija in jo razdeli kot eliksir, zdrvailo po požirkih, čez dobro uro Jovanović udari šprint po dolgem hodniku, ki ga hitro prekine mladenič v uniformi. »To bo še frka, voham jo,« je zagodrnjal Gorazd Logar, ko se je že petič sprehodil gor in dol po stopnicah v dovoljenem območju. S Škofom, Rozmanom se niso po naključju začeli spominjati časov JLA; Logar se spomni, ko je kot mulc s Simonom Kardumom, zdajšnjim direktorjem Kina Šiška, priredil poetično-gledališki performans in bil zato na listi državnih sovražnikov, nenehno pod nadzorom. »Podobno se počutim zdajle,« reče z ironijo. Ko gospa za okencem končno potrdi skupinski vizum in posebej potrdi moj »novinarski« vizum, se razleže aplavz.

Prospekt Nezavisimosti

Igralci se okrog šestih odpeljejo v hotel, jaz s prostovoljko gledališkega festivala Ano, študentko jezikov, stopim na bulevar Prospekt Nezavisimosti, v središču mesta, da bi ujela urad za novinarske akreditacije.

Prvi stik z mestom. Namesto socialistične sivine in ljudi s sklonjenimi glavami se pred mano odprejo prostrane ulice s socialističnimi imeni. Hitro stopava, skoraj tečeva po glavni ulici, pred mano se odpira mogočna stalinistična neoklasična arhitektura; vmes reka Svislač, stekla stavb, ulične svetilke, tramvaji se v presenetljivo močnem oktobrskem soncu bleščijo od čistoče. Na tleh ni niti listka, nikjer ne vidim cigaretnega ogorka. Čistoča, ki te po nekaj dneh lahko spravi ob pamet, pomislim; a prvi vtis je: lepo. Vmes brezovi gaji, brezovi drevoredi. Mislim, da še nisem bila v evropskem mestu, v katerem bi bilo toliko zelenih površin.

Vidim spodobne, lepo, urejeno odete ljudi, ki mirno hodijo po svojih poteh. Nobenega prerivanja kot v Sankt Peterburgu ali Moskvi, prijaznost, kultiviranost, na trenutke bi lahko rekla celo sterilnost.

»Ne vem, ali so tu ljudje prestrašeni, mladi že ne, res pa je, da nas zunaj, kadar smo v Londonu, Parizu, vrstniki gledajo z začudenjem, češ, kako to, da ste tako normalni,« se smeje Ana in vrže lase čez ramo. Ima alabastrno belo kožo in modre oči. Kar opazim tu, najverjetneje opazi vsak moški in vsaka ravno prav zavistna ženska. Čudovito lepa dekleta s posebno bleščečo kožo.

Kaj predstavlja ta stavba, vprašam, ko čez reko pokažem na nenavadno stavbo s strehicami, ki spominja na gradič iz Disneyjevih slikanic. »Vam je všeč?« se nasmehne Ana. Ne morem se odločiti. »Ljudem ni všeč. Zdi se jim, da kvari urbanistično podobo mesta. Projektiral jo je moj ded, arhitekt,« pravi. V njej so prestižna stanovanja, poslovni prostori. Kasneje izvem, da penthouse v tej stavbi dosega prodajno ceno milijon evrov.

Tečeva mimo stavbe nacionalnega cirkusa z okroglo kupolo, vsak dan so tam cirkuške predstave, znamenitost Belorusije, nato zadihani prideva pred stavbo notranjega oziroma zunanjega ministrstva za tujce. Ko po najverjetneje že deveturni pavzi z vodo čakam v sprejemnici ministrstva za zunanje zadeve, kjer naj bi mi predali akreditacijo, in opazujem birokrate, ki počasi stopajo po stopnicah, me zgrabi nelagodje. Koliko kafkovskih zgodb je udušenih v teh tapisonih, koliko ljudi, ki jih je zdrobil sistem, ne nujno z mučenjem, a preprosto s številom odredb, zakonov, davkov. Ko uradnik končno pridrsa z akreditacijo, me Ana odpelje na prvo vodo in kavo v bližnji bar. Vstopiva in doživim še en šok; nadrealistični prizor: med dimom z značilnimi sadnimi vonji in orientalsko glasbo na živobarvnih blazinah ležijo mladi in kadijo vodne pipe. Kava je odlična, dve kavi in voda 70.000 rubljev, pet evrov.

Sobotna tržnica v Minsku

Drugo jutro na sobotni tržnici ob reki zagledam drugačno podobo: podobo socializma. Odprti kamioni z vrečami krompirja, z jabolki, ki dišijo tako, kot že dolgo ne dišijo tudi draga preplačana biojabolka, ki jih kupim v Mercatorju. Sladkovodne ribe, jesetri, krapi, postrvi, ki se v velikih vedrih mečejo v zrak, v zadnjih trzljajih. Vmes iz zvočnikov doni beloruska narodnozabavna, morda domoljubna glasba, ki kdo ve zakaj v tujcu, ne glede na kristalno sončen dan, zbuja nelagodje, tesnobo. Na tleh ni niti lista solate, zmečkanega zablodelega paradižnika, kot da ni soka, kot da nekaj manjka.

V enem popoldnevu, medtem ko v gledališču potekajo vaje, je seveda nemogoče ujeti mesto; zato se obsesivno pogovarjam z mimoidočimi na tržnici, z mladimi v baru, z gospodarstveniki za mizo elegantnih restavracij. Diktafon ne pride v poštev. Takoj ko vprašam, ali lahko izjavo uporabim v članku, se obraz sogovornika, sogovornice zapre.

Belorusi so še zdaj manipulirani z drugo svetovno vojno, zadnja leta je aktivna pobuda sodobnih poetov in pisateljev, da oživijo beloruski jezik, ki ga sicer razume večina Belorusov, a redko kdo uporablja. In potem vprašam svoji mladi sogovornici: obe naštejeta imena sodobnih pesnikov in pesnic, ki so prevzeli pobudo ustvarjanja v beloruskem, že dolgo javno mrtvem jeziku. In o čem pišejo, vprašam. O drugi svetovni vojni, je odgovor.

Vse je v redu, vse poteka običajno, v nasprotju s predstavami in z mnogimi zahodnimi poročili, a kljub vsemu nad vsem visi nejasen občutek nadzora, občutek, da si pod nenehnim drobnogledom očesa velikega brata, da ne moreš napisati ničesar, vprašati ničesar, ne da bi za to izvedel impresivni stroj državne birokracije in to zabeležil v svoje dosjeje. Kje so gulagi, delovna taborišča, čiščenje klošarjev z ulic?

Ko o tem govorim z veleposlanikom Slovenije v Rusiji Primožem Šeligom (sinom pisatelja in dramatika Rudija Šeliga), je njegov odgovor samo, naj pogledam na kakovost življenja, ki je neprimerljiva z drugimi republikami nekdanje Sovjetske zveze. Stopnja kriminala je nizka, nezaposlenost je okrog dva odstotka, slovenska enajst odstotkov. »Tudi mesta zunaj prestolnice so izjemno urejena, razvita, česar za Rusijo, sploh za rusko podeželje ne moremo reči.«

V dilemi sem. Ne sodim, samo sprašujem. Oziroma, tako kot pravi ravnatelj Drame Igor Samobor: Tu nisem dovolj časa, da bi lahko sodil o družbenopolitični klimi v državi. A mesto je čudovito urejeno, urbanistična politika z velikimi zelenimi površinami impresivna, ljudje so videti zadovoljni, lepo oblečeni, vozni park je zavidljiv.

Da imamo zakodiran google? Smešno, se nasmehne Ana. Živimo čisto običajna življenja, nočni klubi, restavracije, kavarne, bari, tuje blagovne znamke. Lahko potuje, kamor hoče, na vizum mora čakati sedem dni in njeni prijatelji lahko pridejo sem, in ne, običajno ne čakajo toliko časa na oddelku za vizume kot vi, se nasmehne, a čakajo vendarle.

Že res, stopnja zaposlenosti je visoka, država je čista in urejena, a mnogi ljudje ne preživijo s svojimi plačami, dobra stvar je, da jih imajo. Zato pa opazim veleblagovnice, ki ponujajo oblačila domače proizvodnje, tekstilna industrija cveti, omogoča zavidljivo število delovnih mest. Predsednik v državo še ni spustil nizkocenovnih blagovnih znamk, kot so Zara, H&M, Top Shop; ko jih bo, se bo najbrž s tekstilno industrijo zgodilo podobno, kot se je pri nas.

Naša vodička je učiteljica, mati samohranilka, a z dvestopetdesetimi evri na mesec ne more preživeti. Zakaj so plače učiteljev, tistih, ki izobražujejo nove generacije, tako nizke, je vprašanje, ki me posebej vznemirja. Kaj stoji za tem? Prodajalka v supermarketu zasluži nekaj sto evrov več, zato se mnogi učitelji ali učiteljice preselijo za blagajniški pult. Izvem, da so najvišje plače tistih blizu vladnih vrhov in seveda podjetnikov, menedžerjev, strokovnjakov v informacijski tehnologiji.

* * *

V Minsku se je konec avgusta reševala zgodba Ukrajine in Rusije; in gostitelj, beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, je takrat kot veliki mirovnik zadonel, da je treba »za vsako ceno ustaviti prelivanje krvi«, saj bo ta vojna sicer pustila »globoke rane na telesu Evrope«. Zmedena sem. Zadnji evropski diktator, avtokrat (čeprav ima papež Frančišek celo večja pooblastila v državi Vatikan, kot se je duhovito izrazil kolega Gorazd Utenkar), ki ga zahod vidi kot »največjega sovražnika demokracije v Evropi«, a ko hodim po tem mestu in govorim z ljudmi, pomislim na stanje tistih držav na Bližnjem vzhodu, v katere so ZDA tako vehementno izvažale svojo verzijo demokracije. Najverjetneje bi njihovi prebivalci z veseljem preživeli tu na počitnicah, če bi lahko.

Podjetnik, ki sodeluje z Janezom Škrabcem in živi v Minsku že več kot deset let, je v rednem stiku z Aleksandrom Lukašenkom. »Lahko samo rečem, da je umirjen, resen človek, ki živi skromno, tako kot njegovi sinovi, in si prizadeva, da bi ohranil neodvisnost od zahoda,« pravi. »Povem vam, v pogajanjih med Rusijo in Ukrajino njegova vloga šele prihaja.« Ko omenim njegove uniforme, militarističnost, parade, praznike neodvisnosti, pištolo za pasom najmlajšega sina, ki ga vzgaja za naslednika, samo zamahne z roko. »Zahodna propaganda.«

Ponorela lokomotiva

Nebo nad Minskom je v zahajajočem soncu videti kot rožnata, navolančkana kupola bazilike, pred gledališčem z impresivnim nazivom Sindikalna kulturna palača se zbirajo obiskovalci, Janez Škrabec skupaj z veleposlanikom v Rusiji Primožem Šeligo stoji na vrhu stopnic in oba pozdravljata goste, direktorje pomembnih podjetij, ministre, kulturnike.

»Ko podpremo kulturni dogodek, se vedno obnašamo kot vlagatelji, ne pokrovitelji,« je rekel Janez Škrabec. »Ne zanima nas samo vložiti, ne da bi poskrbeli za celostno zgodbo,« je dodala Polona Lovšin. »Vsakič se trudimo iskati multiplicirane učinke, zato smo, če smo že pokrovitelji gostovanja, želeli, da po svojih močeh naredimo največ za promocijo slovenskega nacionalnega gledališča in morebitna prihodnja povezovanja.« Tudi zato je Škrabec privolil v to, da je bil pred premiero Lokomotive gost v najbolj gledani oddaji nacionalne televizije popkulturnega značaja, v kateri režiserji, politiki, intelektualci med pripravljanjem jedi govorijo o svojih idejah. Med oddajo so pokazali posnetke Slovenije in izsek iz gostujoče predstave. Gotovo je deloma tudi to pripomoglo, da je bila dvorana s petstotimi sedeži razprodana, od tega je štirideset vstopnic kupilo podjetje Riko, ki je na predstavo povabilo svoje poslovne partnerje ter politično in gospodarsko smetano.

Kasneje izvem (pravzaprav preberem v Financah), da je dan pred premiero podpisal 43 milijonov vredno pogodbo za gradnjo in obnovo dveh transformatorskih postaj z družbo Minskenergo; tudi v ta posel je vključil druga slovenska podjetja, Kolektor in Sipro Inženiring. Podobno je slovenska podjetja vključil pri gradnji veličastnega hotela Kempinski (pogodba je vredna 162 milijonov evrov), ki ga gradijo v neposredni bližini nacionalnega cirkusa in velikega parka.

* * *

Ljudje v gledališču so nestrpni. Tik pred začetkom Igor Samobor, Janez Škrabec, Jernej Lorenci, igralka Tina Vrbnjak ... še dajejo televizijske intervjuje, beloruska televizijska zvezda Larisa Guljakevič bo dogodku posvetila velik del kulturne oddaje.

Janez Škof je z Aljažem Jovanovićem zagnal svojo Witkiewiczevo in Lorencijevo lokomotivo, sedi za klavirjem, ponavljajoč isto temo, ki para možgane in daje slutiti, da se bosta strojevodja in kurjač skupaj s potniki na vlaku pognala v smrt. Zaradi kaprice, zato, ker hočeta užiti esenco življenja, ne samo redke intenzivne trenutke, zaradi ženske, ker to zveni bolj usodno. Norost se počasi seli med občinstvo; najprej kot nelagodje, tesnoba, moški na moji strani se preseda, dvakrat vzdihne, pogleduje proti meni, okrog sebe, brska po mobilnem, se vmes javi na telefon; večina preostalih gledalcev v dvorani je popolnoma osredotočena na dogajanje na odru.

Lokomotiva, zmagovalka Borštnikovega srečanja leta 2013, ki je združila tako kritike kot okus gledalcev, se zažene s polno paro; za hip se je zazdelo, da smo priča prvemu filmu bratov Lumière, vlak, ki je pripeljal na postajo, in so se ljudje v kinu razbežali, misleč, da vlak s platna pelje naravnost vanje. Z mojstrsko režijo in igralci se norost in adrenalin selita med občinstvo; nenadoma tudi mož na moji desni z odprtimi usti strmi na oder, začaran. Po songu Aljaža Jovanovića (glasba Brane Rožman) se razleže spontani aplavz in nato še eden, ko odpojeta Nina Ivanišin in Maja Sever. Igralke že dolgo v nobeni predstavi niso bile tako ultra erotične, senzualne, demonično seksi, vključno s Katjo Levstik, ki na koncu z razpuščenimi belimi lasmi, prekrita z živalskimi kožami, kot ženska po apokalipsi, v strojevodji (Škofu) prepozna svojega usodnega moškega. Vsaka v svojem odrskem trenutku uteleša Witkiewiczevo idejo o »demonski lepoti«.

Ponorela Lokomotiva je kot eksperiment, kaj bi se zgodilo, če bi recimo dvajset let življenja stisnili v koncentrat najbolj intenzivnih doživljanj, strasti, ljubezenskih vrhuncev, norosti, ljubosumnosti, zavrnitev, ki jim takoj sledi nova obsesija z drugim. To smo ljudje, smešni v svojih divjih strasteh, in to pravzaprav hočemo, za tem se ženemo. Odkloni od normalnega, stopiti čez rob, čez mejo, z drvečim vlakom, ki pelje v smrt, in s tem intenzivirati emocije, zgostiti intenzivne trenutke, ki so sicer v našem življenju razpršeni. Witkiewicz je verjel, da mora gledališče v gledalcu sprožiti šok. Čeprav Lorenci kasneje pravi, da ne verjame v šok v gledališču. »Verjamem v dogajanje, v izkušnjo, v intenzivnost izkušnje. Verjamem v to, da obstajam samo v odnosu z drugim. Drugi mi omogoča intenzivnost izkušnje.« V tem primeru sta to organizem, »mašina« na odru, in organizem v dvorani, ki sta se na koncu spojila v eno.

Aplavz, ki sledi, je aplavz olajšanja, navdušenja, katarze. Ljudje, ki sem jih pred tem obsodila kot zadržane, spontano vstajajo, tudi mojega soseda dvigne s stola, navdušeno ploska. Petsto gledalcev vstane s sedežev. Stoječe ovacije. Ne morem se upreti občutku, da je bila prav ta injekcija adrenalina, ekstatičnih trenutkov tisto, kar je potreboval čist, zloščen, spoliran Minsk.

Kot po nevihti

Na sprejemu, ki ga je pripravil Riko v zgornjih prostorih gledališča, je bilo ozračje vzneseno – kot po nevihti, ki je šla mimo. Sprva so bili slovesni govori, najprej direktorice festivala Tearte, Raise Rozum, ki se ji pridruži minister za energetiko, pa govor selektorice, ki je predstavo izbrala na Borštnikovem srečanju. V čast izjemnemu gledališkemu ansamblu, o možnosti kulturnih in gospodarskih mostov med slovanskimi deželami. Govori so v ruščini, a kot da nihče od nas ne potrebuje prevoda.

Kako se vam zdi, da Witkiewiczev tekst iz leta 1923 in predstava korespondirata s časom, v katerem smo, tudi z belorusko družbeno klimo, vprašam direktorico festivala Raiso Rozum. »Mislim, da gre bolj za to, kaj ta predstava sproži v posamezniku,« je rekla s premislekom. »Veliko je predstav, ki se skrivajo za kuliso, za scenografijo, posebnimi učinki. V predstavi vašega Jerneja Lorencija je vsaka beseda, vsak gib igralca, vsak prizor nastavljen tako, da pretrese, šokira, sili k razmisleku, kdo sem jaz, kje je moja ideja, kdo je strojevodja, ki me vodi, sem lahko jaz ta strojevodja. Torej kaj lahko naredim, da ustavim drveči vlak? Gre za pomembnost odločitve.«

»Zelo neobičajen gledališki komad, zelo sofisticirana, lucidna režija. Na trenutke spomni na kabaret, hkrati je izkušnja čiste poezije, ne le zaradi izjemnega teksta, ampak tudi zaradi izjemnih režijskih odločitev, zvočnih učinkov, glasovne usposobljenosti igralcev,« je navdušen Igor Soukmanov, programski direktor filmskega festivala v Minsku Listapad, ki bo potekal v začetku novembra. Ko ga spet sprašujem o rezonanci predstave z družbeno klimo, izpostavi črni humor, ironijo v predstavi, ki je »beloruski državljani niso toliko vajeni, saj so bolj tolerantni, zadržani, celo diplomatski v izražanju svojih čustev. V tej predstavi se zgodi prav nasprotno. To je trenutek šoka, Artaudov udarec v trebuh, magnetična privlačnost, ki gledalca popolnoma posrka vase. Celotna postavitev spominja na rusko tradicijo Eisensteinove montaže atrakcij,« zaključi Soukmanov, kot da bi vedel, da je avtorja navdihnila prav »Eisensteinova lokomotiva«.

Med množico povabljenih zagledam moškega, ki se je med predstavo nemirno presedal; izvem, da je eden najpomembnejših mož v Belorusiji, generalni direktor GPO Belenergo, Voravnau Jauheni. Z veseljem bi rad delil svoje očitno navdušenje. »Priznam, najprej nisem vedel, kam nas pelje ta stroj. A to je bila nevihta emocij, čudovit nastop igralcev, ki so šokirali s svojimi glasovnimi in glasbenimi sposobnostmi. Z veseljem bi si pogledal še kakšno predstavo vašega ansambla.«

Dramaturginja Eva Kraševec nato pred moj diktafon pripelje elegantno oblečenega moškega, ki v maniri gentlemanov stare šole namesto pozdrava poljublja hrbtne strani dlani navzočih dam. Je svetovalec direktorja upravnega odbora banke Alfa-Bank Aleksej Skripko, ki je dolga leta deloval v diplomatski službi v Italiji, pristojen za celotno Evropo: »Lahko rečem samo to, da je ta predstava zame križanec med Rammsteini ter filmoma, ki ju obožujem, Let nad kukavičjim gnezdom in Grand hotel Budapest. Izjemna stvar!« Ko beremo o Belorusiji v zahodnih medijih, beremo o diktaturi, o predsedniku, ki ne spoštuje človekovih pravic; ko pridemo sem, gospodarski vrhovi govorijo o njem v presežnikih. Resnica je najbrž nekje vmes, vprašam sogovornika. »Prosim, ne sprašujte me tega,« pravi z nasmeškom, »pred tremi leti sem prekinil diplomatsko službo, zdaj delam v ekonomski instituciji.« Dvoumno zavijam vprašanje o neverjetni 'čistoči' (Belorusija naj bi pomenila čisto kri) mesta in države, o urejenosti, o nizki stopnji kriminala ... »Čistoča, ki jo omenjate, izhaja še iz časov Sovjetske zveze, ko je bila Belorusija ena najbogatejših, najbolj razvitih republik v primerjavi s takratnimi standardi sovjetskega režima,« pravi. »Disciplina in urejenost je očitno nacionalna lastnost, ne posledica režima. Imamo določene težave, tako kot vsaka družba, in moramo še veliko narediti, pred nami so številne možnosti in omejitve hkrati. Vsak lahko izbira.«

Vladimir Potupčik, minister za energetiko beloruske republike, je bil tudi poln hvale, tako v svojem uvodnem govoru kot v izjavi za Delo. »Vaša predstava postavlja zelo aktualno in pomembno vprašanje, kdo danes upravlja lokomotivo, kdo je strojevodja danes in kam pelje ta svet? Če ne bomo odgovorili na vprašanje, kdo je strojevodja, se ne bomo mogli premakniti naprej,« je govoril Potupčik v mehki ruščini. »Vaša skupina je na naš oder s tekstom poljskega avtorja pripeljala slovansko dušo, skoznjo smo začutili vašo slovensko dušo, vašo kulturo. Kot vemo, brez kulture in tradicije ni pravih temeljev, da se premaknemo naprej. Na žalost v zahodnem svetu to ni razumljeno na pravi način; govorim o tem, kaj smo v tem ponorelem svetu na ponoreli lokomotivi izgubili mi, Slovani. In ta predstava vzpodbudi upanje, da je mogoče drugače, da je včasih treba izbrati. Ob tem moram omeniti vrhunskost, ki so jo pokazali vaši igralci, vsi do zadnjega, to je mojstrstvo igre, masterclass. Ko sem v dvorani videl izraze gledalcev, so imeli vsi v očeh isto emocijo: presenečenje, celo šok, ki se je mešal z navdušenjem. To se zgodi redko; to se zgodi, ko začutiš, da imaš pred sabo čisto umetnost, tako igralsko kot režijsko. Zato se vam vsem, slovenskemu gledališču pod vodstvom Igorja Samoborja, zahvaljujem v imenu naše države, v imenu naših in vaših partnerjev, posebej Janezu Škrabcu in Riku, ker ste nam še enkrat pokazali, da je nujno, da se Slovani povezujemo ne le na gospodarskem, ampak tudi na kulturnem področju. Hvala, hvala,« je bil vzhičen minister, ki mi je še dolgo potem stiskal v roko. In tako se v evforičnem razpoloženju, ki ga je multiplicirala Ponorela lokomotiva, nič ne zdi bolj samoumevnega kot kulturno povezovanje Slovanov.

Epilog

Igralci Lokomotive so pred tem z velikim uspehom gostovali v Bolgariji, na Finskem, nedavno še na Bitefu, in se povezali na tisti poseben, neviden način, ki je nam, ki se ukvarjamo z drugim poklicem, nedoumljiv, in ki ga zavidaš. Kot bi sami postali svojevrsten stroj, mašina. Kot je rekel Lorenci, je bil njegov cilj ustvariti gledališki vlak. »In vlak je ritem. Njegova hitrost je metafora za svobodo, tako kot glasba (Brane Rožman) Vlak kot svojevrstna vrtoglavica, tresavica, v kateri se prebudijo vse skrite persone, vsi demoni.«

Kam nas je torej tokrat zapeljala Ponorela lokomotiva? Je odgovorila na vprašanje, ali je strojevodja »veliki oče naroda«, »veliki negativec«, ali samo razkrila tisto, kar globoko v sebi ve vsak od nas – da smo v intimni sferi mi tisti, ki se odločamo, kam bomo usmerili drveči vlak? Nekaj je gotovo. Imamo dober teater, teater za izvoz. Kolikokrat že sem bila na gostovanjih slovenskega gledališča v tujini, in vsakič me je ganilo, kako visoke ocene kritikov in občinstva so deležni naši igralci, režiserji. »Občinstvo je bilo popolnoma frapirano, šokirano, sploh nad obliko predstave. V tem smislu smo kot nacionalni teater zadnje čisti čudež,« je kasneje rekel Igor Samobor. »Izvedel sem, da je njihovo nacionalno gledališče bolj ali manj tradicionalistično, namenjeno predvsem zabavi in vzpodbujanju nacionalne pripadnosti, čeprav bližina Estonije in Poljske, kjer imajo močan teater, gotovo vpliva na avantgardno belorusko produkcijo. Obstajajo uspešne beloruske gledališke skupine, ki delujejo tudi zunaj meja.«

Predstava se kot vsaka dobra predstava bere na več ravneh, tako kot je Witkiewicz verjel, da obstajajo vsaj štiri paralelne realnosti. »Lahko jo beremo politično, lahko kot potovanje v nezavedno, tja, kjer sem najbolj jaz,« je rekla Eva Kraševec. Potovanje igralske skupine, ki se je začelo ob štirih zjutraj v Ljubljani, se je po 48 urah nadaljevalo v hotelskem baru in končalo pri svojem izvoru – v skupinici igralcev in režiserjev, kjer so z belorusko vodko izmenično nazdravljali »ravnatelju« in režiserju, ki je v njih vzpostavil čarovnijo, jih spremenil v gledališko mašino, ki nas drveče vozi proti nezavednemu.