Teona Strugar Mitevska: Ponosna sem, da sem iz dežele divjakov

Kar zadeva vizualno plat, v svojih filmih ničesar ne prepuščam naključju, ampak odkar sem malo odrasla, sem postala bolj dojemljiva za tiste male čudeže, ki se zgodijo na snemanju, je povedala Teona Strugar Mitevska po premierni projekciji svojega tretjega celovečerca Ženska, ki si je otrla solze v ljubljanskem Kinodvoru v začetku tega tedna.

Hčerki slikarja, ki ima tudi sama diplomo skopske umetniške akademije, je že v prejšnjem filmu Sem iz Titovega Velesa eno najbolj turobnih okolij v Makedoniji – mesto, ki je živelo od rudnika svinca in zdaj od njega tudi umira – uspelo predstaviti kot pretresljivo lepo vizualno pesem o treh sestrah. Filma ne primerjajo zaman z dramo Čehova, saj si junakinje filma Sem iz Titovega Velesa z liki ruske igre delijo hrepenenje po tem, da bi izstopile iz brezperspektivnega vsakdana. Kamorkoli, četudi v sanjski svet ali smrt.

V Ženski, ki si je otrla solze, ki je svojo pot po kinodvoranah začela že leta 2012 in je k nam kljub slovenskemu koprodukcijskemu deležu prišla razmeroma pozno, se je Teona Strugar Mitevska lotila bolj kozmopolitske, francosko-makedonske zgodbe. Stičnih točk z njenim prejšnjim celovečercem je kar nekaj: ženske (zaradi tega so film pri nas predvajali v podaljšku festivala Mesto žensk) in prepoznaven vizualni pečat (kljub drugemu direktorju fotografije). V kamero je tokrat lovila neokrnjeno naravo nepredirnih makedonskih gozdov ter prizore iz od civilizacije prav tako še neomadeževane arhaične skupnosti potomcev turških naseljencev. Toda ta slika je iluzorična, vdor zahodnega sveta je tudi tu že pustil posledice in prizadejal rane, s katerimi se ženski iz različnih okolij spopadata vsaka po svoje.

Rojeni ste bili sredi sedemdesetih let v umetniški družini v Makedoniji. Po zaključeni likovni akademiji v Skopju ste se izpopolnjevali iz dizajna v Filadelfiji in nato končali podiplomski študij filma na newyorški univerzi. Sprva ste nekaj let delali v oglaševanju, leta 2004 pa ste posneli svoj prvi film Kako ubiv svetec (Kako sem ubil svetnika). Leta 2007 je sledil Sem iz Titovega Velesa (Jas sum od Titov Veles), ostalo je zgodovina. Bi se tako zaporedje lahko sestavilo tudi, če bi se rodili pred desetimi, petnajstimi leti in bi se s filmom začenjali ukvarjati danes?

Ja, mislim, da bi se. Mislim, da bi bilo danes še laže.

Dobro, podvprašanje se glasi: v kakšni kondiciji je film v Makedoniji danes?

Mislim, da sta v zadnjih štirih letih makedonska vlada in makedonski filmski sklad učinkovito delovala, kar zadeva količino narejenih filmov. Ne trdim, da so vsi dobri, še vedno se učimo, toda upam, da bo kvantiteta v povezavi z odprtostjo v določenem času prerasla v kvaliteto. Mislim, da je v Makedoniji najbolj problematična filmska šola. Ta bi se morala spremeniti! Nanjo režiserji, ki so posneli naše najbolj gledane filme, nimajo vstopa. V Sarajevu so moji kolegi, denimo Jasmila Žbanić in drugi, del njihove filmske šole. V Makedoniji pa ni tako; mene nihče nikoli ni povabil predavat, a da ne bo zvenelo samovšečno – niti velikega Milča Mančevskega, ki ima nespodbitno ugled, nihče ne povoha. Obstajati bi morala neka izmenjava. Nočem pljuvati na svoje starejše kolege, vendar mislim, da bi znanim režiserjem morali omogočiti, da bi delili svoje izkušnje z mladimi. Če tega ni, ni napredka. Zakaj bi tisto, kar sem se naučila jaz ali česar se je naučil Mančevski, držala samo zase?

Od kod vaša odločitev, da se boste preselili najprej v Francijo, nazadnje pa v Belgijo? Zakaj ne ZDA, mar ni to sanjska dežela za filmarje? Odvisno seveda od tega, kakšne filme želijo delati … Kje se danes piše zgodovina filma?

Zgodovina filma se danes piše vsepovsod. Če vzamemo umetniški film, ga na različnih koncih sveta ustvarjajo po svoje: v vzhodni Evropi, v Aziji … Svet je vse večji in hkrati vse manjši. Tudi mi na Balkanu ustvarjamo novo filmsko smer, hkrati pa smo del nekega evropskega gibanja. Mislim pa, da bi morali biti še bolj pogumni. S tem merim predvsem nase. Morali bi se drzniti premakniti meje filmskega jezika in načina, kako pripovedujemo zgodbe, še dlje. Toda mislim, da se to vse že dogaja; filmski umetniki, režiserji, ustvarjalci, ki imajo kaj povedati, to počno zelo zanimivo. Pravkar sem si ogledala film Kanadčana Xavierja Dolana Mommy, ki se mi je zdel strašno dober. Gre za mladega človeka, ki je zame neverjeten, najbolj me fascinira, kako svoboden je: zanj pravila ne obstajajo, edino, kar šteje, je izkušnja, ki jo posreduje občinstvu. Temu je zvest in svoje zgodbe ustvarja s toliko drznosti, da sem povsem zaprepadena.

Francija torej za filmske ustvarjalce ni nikakršna sanjska dežela.

Ne, Belgija že veliko bolj. Kar zadeva filmsko umetnost, začenši z bratoma Dardenne, ki sta že razvpita, a poleg njiju je še vse polno zelo zanimivih filmskih ustvarjalcev. Ti sicer ne delajo zelo veliko, morda kakšnih dvajset filmov na leto, a je od tega pet izrednih. V Franciji jih na leto posnamejo štiristo, a jih je prav tako samo pet omembe vrednih.

Omenili ste brata Dardenne, tudi vi imate družinsko produkcijsko podjetje – Sisters and Brother Mitevska. Sta se tudi onadva, Labina Mitevska, igralka, in Vuk Mitevski, preselila v Francijo?

Onadva sta ostala v Makedoniji. Z bratom se pravkar lotevava animiranega filma, za katerega sem jaz napisala scenarij, naslov filma je The Boy with a Red Sock in His Left Hand. Labina producira in včasih igra, vodi filmski festival, poimenovan po bratih Manaki, ki se dogaja v Bitoli. Letos smo začeli tudi koproducirati, naša prva mednarodna koprodukcija je film romunskega režiserja Cristija Puiuja (Smrt gospoda Lazarescuja, 2005) in novi film Damjana Kozoleta.

Pravzaprav ste zelo zgodaj vstopili v svet filma, bili ste nekakšna otroška zvezdnica – nekateri na to nimajo srečnih spominov, kaj pa vi?

Tudi jaz jih nimam. Čeprav nisem bila ravno otroška zvezdnica, v Jugoslaviji je bilo to malce drugače. Zelo lepe spomine pa imam na snemanje radijskih iger, stara sem bila šest let, ko sem začela s tem. Mislim, da so prav radijske igre v meni vzbudile željo po pripovedovanju zgodb na filmskem traku, kajti radijske igre so zelo dober primer tega: imaš zgodbo, zvok, dialog in različne zvočne efekte, ki smo jih včasih ustvarjali kar sami – na primer škrtanje pri zapiranju vrat ipd. To sem oboževala, strašno sem se veselila, ko sem dvakrat na teden šla po šoli na snemanje. Tudi na snemanju filma sem uživala, zoprna mi je bila samo neka druga razsežnost: nisem prenesla, da so me ljudje na cesti prepoznavali in trepljali. Najbolj znani film, v katerem sem nastopila, bi po tematiki lahko označili kot novoletnega. Takrat sem bila stara šest let in mislim, da so po tem do mojega dvanajstega leta ljudje na cesti za mano kričali ime lika, ki sem ga igrala, meni pa je bilo strašno nerodno. Ja, morda sem se prav zato odločila, da bom raje za kamero.

V pogovoru po projekciji v Kinodvoru ste omenili, kako prezrte so v filmskem svetu direktorice fotografije, od katerih niti ene niso uvrstili v izbor stotih najboljših. Kako pa je kot ženska biti režiser?

Super, ker veš, da z vsakim svojim dosežkom na neki način odpreš vrata prihodnji generaciji. Zelo pomembno se mi zdi, da življenja ne tratiš v prazno, in tako kot se z vsakim filmom poskušam naučiti nekaj novega, poskušam nekaj novega posredovati tudi gledalcem. Zavedam se, da ima neko odgovornost do okolja, v katerem živim, do sveta, konec koncev pa tudi do svojega spola. Ne bom se zdaj pritoževala, da mi je kot ženski teže biti režiser, ampak dejstvo je, da je filmska industrija moško področje, in tu ni kaj dodati. Spominjam se, da je za film Sem iz Titovega Velesa, še pred njegovo svetovno premiero na filmskem festivalu v Berlinu, Variety objavil oceno, v kateri so ga označili za »chick film«, film za ženske. Sicer umetniški, a da ker v njem nastopa toliko žensk, nima prav veliko možnosti za distribucijo, ker ga ne bo šel gledat nihče razen žensk. Halo, o čem se tu pogovarjamo? In to je napisala neka ženska! No, na srečo se je v vsem, kar je napovedala, od skromnega gledalstva naprej, uštela. Ampak vedno je laže napasti žensko režiserko kot režiserja. Zato je o teh stvareh treba govoriti, da bi opozorili, da še nismo prišli na cilj. In ni mi zoprno razlagati o tem, ker je to realnost, ki jo živim.

Scenarij filma Sem iz Titovega Velesa ste napisali na podlagi vestičke iz črne kronike o smrti treh sestra, ki ste jo prebrali v časopisu. Vzgib za pisanje scenarija Ženske, ki si je otrla solze, pa je bil tragičen dogodek iz resničnosti – bili ste zraven, ko se je na eno od ulic v Parizu vrgel neki samomorilec in ob njem ste preživeli njegove zadnje minute. Kaj od tega je bilo za vas težje – pisati scenarij po resničnih dogodkih ali si izmišljevati svojo zgodbo? Včeraj ste rekli, da pišete po instinktu …

Scenarij za Žensko … se je kar naenkrat zložil skupaj, a sem se dotlej veliko ukvarjala z njim. Pravzaprav sem pri svojih prejšnjih filmih, če zdaj gledam nazaj, vedno imela največ težav s pripovedovanjem zgodbe, z dramaturškim lokom. Zato sem z Žensko … poskusila dregniti v bistvo težav, ta scenarij je bil zame prelomen – povedati zgodbo tako, da deluje in da se v nekem trenutku vsi pripovedni okljuki stečejo v eno samo reko. Mislim, da sem se kot scenaristka, režiserka in pripovedovalka zgodb na tem primeru veliko naučila. Porabila pa sem tudi ogromno časa: udeležila sem se scenaristične delavnice, delala s script doktorjem, obiskala sem CineLink v Sarajevu. Ampak odkar sem spisala ta scenarij, se mi je nekaj zgodilo; zdi se mi, da jih zdaj znam pisati. Pisati scenarij namreč ni enako kot biti režiser, na univerzi sem se izobraževala za režiserko, ne za scenaristko.

Ali nikoli niste pomislili, da bi posneli film po kakšnem tujem scenariju?

Saj bi ga rada, a še nisem našla scenarija, ki bi se me dotaknil!

V kateri fazi scenarija za Žensko … ste vanj vključili pleme Yuruk ali Yörük, kot ga nekateri tudi imenujejo, ki je turškega izvora in živi po strogo patriarhalnih vzorcih v mali skupnosti, ki jo je napredek doslej zaobšel?

Zanje sem seveda vedela, še preden sem se lotila pisanja. A makedonski del zgodbe bi se po prvotni zamisli dogajal v nekem malem mestu ali vasi nekje v Makedoniji. Potem sem se sčasoma vse bolj in bolj seznanjala z načinom življenja pripadnikov te nenavadne, arhaične skupnosti in si rekla, da jih moram ovekovečiti na filmskem traku, saj je morda zdaj poslednja priložnost. Vse, kar je v zvezi z njimi prikazano v filmu, je avtentično, tudi živopisane obleke. Ničesar nismo delali posebej za snemanje. Jurijci, kakor jim rečemo Makedonci, imajo svojo tržnico, kamor smo se odpravili nakupit kostume za naše igralce.

Menda je trajalo kar dve leti, da ste se s pripadniki plemena Yuruk toliko zbližali, da so medse dovolili priti vaši filmski ekipi. V Velesu je šlo najbrž laže. Kako pa so prebivalci tega mesta sprejeli vaš končni izdelek?

Zdel sem se jim zelo žalosten. Preveč. Po drugi strani pa so bili predstavniki naravovarstvene organizacije Vilazora, s katero sem sodelovala v procesu nastajanja tega filma in ki deluje v Velesu, izjemno navdušeni. Po njihovem mnenju bi morala realnost pokazati celo še bolj temačno, saj je vse, o čemer se govori v filmu, da se v mestu in okolici zaradi rudnika rojevajo čudno deformirani otroci in podobno, živa resnica. Toda ljudje smo nagnjeni k temu, da nočemo gledati resnice v oči, želimo si sanjati in si metati pesek v oči, češ, saj se nam ne godi tako slabo. Še zlasti v Makedoniji, kjer je v teh malih mestih gospodarski položaj nezavidljiv, zato jih povsem razumem, da samih sebe nočejo gledati v pravi luči. Vendar to ne pomeni, da o teh problemih ne smemo govoriti.

V Titovem Velesu je v enem od prizorov, kjer glavna junaka poležavata na vzpetini nad mestom, videti tudi slike vašega brata, vrisane v travo. Ali je Vuk Mitevski na tak način prisoten tudi v Ženski …?

Za Žensko … je delal scenografijo, veliko sva se posvečala barvam in njihovi obdelavi. V vsak nov projekt se vključi kako drugače, ker zahteva kak nov pristop. Vsekakor pa ogromno sodelujeva, on je moja desna roka, kar zadeva vizualno plat. Razumeva se tako dobro, da mi nekaterih stvari sploh ni treba izreči do konca, rečem samo eno besedo ali eno črko, on pa dokonča moj stavek, tako uglašena sva. Zdaj sodelujeva pri najnovejšem projektu, moj naslednji celovečerec z naslovom The Day That Had No Name (Dan brez imena) govori o makedonskih najstnikih. Tu iščeva grafite, ki jih je v Makedoniji vse polno, uporabili pa jih bomo kot ozadje, ki bo poudarilo značaj nastopajočih.

Bo direktor fotografije spet Mátyás Erdély, s katerim sta delala pri Ženski …, ali Virginie Saint-Martin kot pri filmu Sem iz Titovega Velesa?

Želela sem si sodelovati z Virginie Saint-Martin, s katero sva lani dokončali še dokumentarec o življenju matere Tereze z naslovom Tereza i ja, ki sva ga delali po naročilu makedonske nacionalne televizije. Ampak Virginie Saint-Martin zaradi zasebnih razlogov zdaj nekaj časa žal ne more delati, zato iščem novega direktorja fotografije. Zelo težko je najti dobrega. Najbrž pa drži tudi, da vsakemu direktorju fotografije ni lahko delati z mano, ker imam tako korenito izdelane pojme o vizualnem aspektu vsakega filma.

Še ena stvar mi je padla v oči oziroma uho pri vašem najnovejšem filmu: tudi v delu, ki se dogaja v Franciji, kjer naj bi bili nastopajoči Francozi, imamo v resnici opravka s svetovalko za pogojni izpust španskih korenin (igra jo Victoria Abril, op. p.) in njenim soprogom, ki je vsaj po priimku Samoilovski Makedonec. Pojavi se tudi makedonski prestopnik. V Franciji ni več Francozov, vsi smo priseljenci, Evropa kot novi talilni lonec – je to eno od sporočil filma pod površino?

Ja, priseljenci so vsepovsod, to je naša realnost. Francozom je to zelo težko sprejeti, čeprav Francija ostaja država človekovih pravic – tega jim ne moremo odvzeti. Ampak razvoj, ki smo mu priče po vsej Evropi, se giblje v nasprotni smeri, stran od ideje človečnosti in ideje združene Evrope. Ekonomska kriza vpliva tudi na dogajanje na političnem prizorišču, ki ni prav spodbudno. Demografske spremembe v določeni državi so samo ena od razsežnosti tega dogajanja.

Rekli ste, da vas je med pripadniki plemena Yuruk nekoč spreletelo, kako neverjetno je, da takšna skupnost še obstaja – in to v Evropi, kajti Makedonija je, čeravno ne članica EU, vendarle Evropa. Se vam ne zdi, da prav s takimi filmi, kot je Ženska …, pomagate ohranjati stereotip o Balkanu kot deželi divjakov?

Toda mi smo drugačni in tudi smo dežela divjakov, na kar sem strašno ponosna! Zame oznaka »dežela divjakov« ni žalitev. Seveda pa se moramo naučiti, kako nadzirati naše strasti. Vsaka kultura je posebna sama zase, vsak posameznik je nekaj posebnega, nobene potrebe ni, da bi vsi bili enaki. Sprejeti drugega, ki je drugačen od nas, je nujno.

Toda kot se v filmu razkrije pri koncu, ko se razlega pokanje strelnega orožja, smo vendarle vsi divjaki. Je to eno od sporočil?

Ja, vsi smo divji, kadar smo pod pritiskom, ko se moramo odzvati in se v nas prebudi preživetveni, živalski nagon, ki ga še vedno premore vsak od nas. Kljub razvoju, ki nas plemeniti.

No, vsekakor pa je bolje biti dežela divjakov kot dežela divjadi …

Ali dežela brezbrižnosti! Nič hujšega ni od brezbrižnosti. Ko se človek v množici izgubi, zbledi in se medčloveške vezi razrahljajo.