Ponosni, da tujim turistom prodajamo svoje naravne lepote v angleškem jeziku

Ker naš košček sveta ni obdarjen le z lepo naravo, ampak tudi s sposobnimi ljudmi, nizamo v svetu priznane vrhunske raziskave.
Objavljeno
01. julij 2016 13.53
MNENJA/SOBOTNA PRILOGA FOTO: JOZE SUHADOLNIK/DELO
Tamara Lah Turnšek
Tamara Lah Turnšek

Znanje in znanost, lastne raziskave in razvoj so za ekonomski obstoj Slovenije ključni, in ne le privesek ali nepotreben strošek. Sem jasno spada kvaliteten in mednarodno vpet ter konkurenčen visokošolski sistem, ki pa se je v preteklosti žal (iz več razlogov) prepočasi spreminjal. Danes namreč to področje urejata zakon o visokem šolstvu (ZVIS) in zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki pokrpana s popravki zadnjih 30 let ne ustrezata več resničnemu stanju.

Gospa, a pa to še niste slišala?«

»Česa?« sem vprašala uradnico na ministrstvu za kulturo.

»Ja, za te dve nove uredbe, ki povejo točno to, kar ste zadnjič poizvedovala.«

Zabolijo me ušesa ob napakah slovenskega jezika v dveh povedih in pogledam naziv na vratih uradnice: magister komunikologije (sledi žensko ime). Spreleti me ob misli na znanje in poučevanje slovenščine, ne le v osnovnih in srednjih šolah, ampak celo na Univerzi v Ljubljani (UL), kjer slovenisti izobražujejo bodoče učitelje in vrsto drugih strokovnjakov, ki poučujejo in bedijo nad izražanjem v maternem jeziku v javnosti. Pravzaprav me najbolj skrbijo tisti izobraženci, ki danes v prvih bojnih vrstah »varujejo« slovenski jezik pred vdorom univerzalnega pogovornega jezika, ki – če hočemo ali ne – (p)ostaja angleščina. »Skrb za slovenski jezik« je torej še kako umestna. A ne zaradi angleščine, temveč zato, ker opažam, da znanje in uporaba slovenščine med študenti, vsaj na naravoslovno-tehničnem področju, kjer poučujem, upadata. Ravno ti študenti bi se morali ponašati z neoporečnim pogovornim in pisnim izražanjem v slovenščini.

***

Sprehodim se do mestnega središča in sedem v skoraj polno ljubljansko kavarno. Pri sosednji mizi gručica turistov azijskega porekla klepeta v meni žal nerazumljivem jeziku. Na moji levi par mladih popotnikov s pisanima nahrbtnikoma pregleduje jedilni list in zaprosi natakarico za verzijo v angleškem jeziku. »What can I offer you, madam?« se ta zatem obrne k meni in vpraša v značilnem angleškem (londonskem) naglasu. Za hip pomislim in se odločim za angleško konverzacijo, naročim kavo. Vprašam jo, ali je morda študentka angleščine, če ne celo iz Velike Britanije, a mi pove, da je končala tretji letnik biologije na ljubljanski univerzi in opravlja počitniško delo. Lani pa je vse poletje pazila otroke in se potem lahko tudi »potepala« po Veliki Britaniji. Preidem na slovenščino in potem bolj sproščeno nadaljuje, da so napitnine v tem lokalu dobre, a da lastnik lokala brez primernega znanja angleškega jezika nikogar ne zaposli. »Šele nato se naučimo skuhati tudi kavo,« se zasmeji. »Tamle pa je moj fant,« pravi in se obrne k bolj oddaljeni gruči ameriških turistov, kjer mladi vodič razlaga zgodovino Univerze v Ljubljani in Slovenske filharmonije. Izvem, da je slavist in da hranita denar za pot v Avstralijo, kjer bosta seveda morala najprej obvladati angleški jezik, potem pa morda prideta tudi do kakšne redne zaposlitve. Iz ozadja se po zvočniku razlega pristna slovenska glasba Adija Smolarja: »Ko danes v špegu se pogledam, zmer zagledam zmantran fris. Štekam in se zavedam … je pač treba cajt zabit, gledam svet in tiho rečem: 'O, shit!'«, od česar me spreleti, čeprav nisem slovenistka in tudi puritanka ne. Kje so vendar kulturniki, ki naj bi skrbeli za izražanje v naših glasbenih in drugih medijih, kje so pisatelji in pesniki, kje slavisti, slovenisti, humanisti, ki skrbijo za slovenski jezik v javnosti? Zaskrbljenost o »perečem vprašanju slovenščine na slovenskih univerzah«, ki ga ti čedalje glasneje izražajo, se žal ne zrcali v uporabi slovenščine v javnosti.

***

Vrnem se na Nacionalni inštitut za biologijo, kjer moram predstaviti delo in pomen inštituta skupini petdesetih nizozemskih študentov EU-programa Erasmus, ki so si za strokovno ekskurzijo na magistrskem nivoju izbrali poleg drugih tudi naš inštitut. Skupaj s kolegi smo jih popeljali po naših laboratorijih. Naši mladi raziskovalci so jim razlagali svoje poskuse in delo, skupaj so preživeli nekaj zanimivih uric, morda še zvečer popili kakšno pivo sredi poletne Ljubljane. Nizozemce, ki so bili navdušeni in zvedavi, smo povabili na doktorski študij naslednjo jesen, upajoč, da se odzovejo. Navdušenje se je hitro poleglo, ko so izvedeli, da (celo na doktorskem nivoju) predavanja ne potekajo v angleščini in da mora biti doktorsko delo napisano v slovenskem jeziku (izjemoma v angleškem, če je somentor tujec). Takih pravil v večini razvitih držav EU15, še posebej na Nizozemskem, nimajo, naši študentje Erasmusa se tam ne učijo nizozemščine. V pojasnilo bralki, ki meni, da je bil program Erasmus namenjen temu, da bi se »študentje različnih narodnosti učili tujih jezikov in z njimi povezanih kultur« (Delo, 23. maja 2016) – to ne drži, razen na specialnih humanističnih študijih. Pri večini teh izmenjav se študentje ne učijo slovenščine, zahtevajo pa podajanje študijskih smeri na njim razumljiv način.

Kaj pomeni predlagana novela zakona o visokem šolstvu?

Znanje in ohranjanje slovenskega jezika je torej pomembno, je eden bistvenih stebrov identitete naroda. Poleg kulture pa je pomembna tudi ekonomska neodvisnost naroda do tiste mere, ki je v globalnem makroekonomskem svetu mogoča in trajnostna. Znanje in znanost, lastne raziskave in razvoj so za ekonomski obstoj Slovenije ključni, in ne le privesek ali nepotreben strošek, kar politika danes že razume. Sem jasno spada kvaliteten in mednarodno vpet ter konkurenčen visokošolski sistem, ki pa se je v preteklosti žal (iz več razlogov) prepočasi spreminjal. Danes namreč to področje urejata zakon o visokem šolstvu (ZVIS) in zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti, ki pokrpana s popravki zadnjih 30 let ne ustrezata več resničnemu stanju, ki sta ga oblikovala globalni in domači družbeni in tehnološki razvoj. Odgovorno ministrstvo (MIZŠ) že pripravlja njuno prestrukturiranje.


Novela ZVIS ne uveljavlja splošnega izvajanja univerzitetnega pouka v angleščini, ampak ponuja možnost odpiranja prostora tujim študentom. Foto: Blaž Samec/Delo

Novela ZVIS, ki je v procesu sprejemanja, je bila prvi korak, ki je nepričakovano razburil del slovenskega izobraženstva. Pravzaprav je na odziv naletel en sam člen, ki je iz površnosti ali zlonamerno razlagan napačno. Ta člen prinaša sledečo novost:


»Visokošolski zavodi lahko v tujem jeziku izvajajo:

– študijske programe tujih jezikov,

– študijske programe, če se primerljivi študijski programi ali deli študijskih programov na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku,

– študijske programe ali dele študijskih programov, če pri njihovem izvajanju sodelujejo gostujoči visokošolski učitelji iz tujine ali je vanje vpisano večje število tujih študentov,

– skupne študijske programe, ki se izvajajo s tujimi izobraževalnimi institucijami,

– študijske programe, ki jih visokošolski zavodi izvajajo v tujini.«

Naj torej poudarim besedico »lahko« v prvi vrstici in še nadaljnjo spremembo petega odstavka, ki se glasi:

»Visokošolskim učiteljem, sodelavcem in študentom, ki so tujci ali Slovenci brez slovenskega državljanstva, se omogoči učenje slovenščine.«

Prepričana sem, da velika večina razjarjenih nasprotnikov tega besedila novele ni natančno prebrala. Izjave in javna pisma namreč kažejo, da pisci, ki se oglašajo predvsem iz vrst humanistov, ne razumejo, da ne gre za obsežno in splošno izvajanje univerzitetnega pouka v angleškem jeziku, ampak le ponuja možnost, da se slovenski raziskovalni in predvsem pedagoški prostor odpre tujim študentom in profesorjem.

Ob tem me skrbijo tudi nizka razgledanost in nepoznavanje pomena raziskovalnega dela in zamenjava pojmov, kot sta »skrb za slovenščino na univerzah« in »skrb za slovensko znanost«, ki se zrcali npr. v pismu bralke (Delo, SP, 21. maja 2016), ki je ogorčena nad »ukinitvijo slovenskega jezika na univerzah« – kar je seveda popolnoma izkrivljena izjava, saj se slovenščina ne ukinja. V dopisu navdušena našteva »nekaj zadnjih strokovnih odkritij v slovenskem prostoru, od odkritja molekularne strukture toksina za razvoj nanotehnologije« (struktura toksina nima nobene neposredne zveze z razvojem nanotehnologije) ali »čudeža razmnoževanja človeške ribice v Postojnski jami« (kar ni božji čudež, ampak naravni potek razmnoževanja te živalske vrste, ki ne živi le v Sloveniji) do »raziskave o seksualnem vedenju samice pajka«, ki jih je objavil priznan slovenski znanstvenik biolog, raziskoval pa jih je večinoma v tujini. Bralka zaključi z absurdnim: »Raziskovanje v znanosti [ta besedna zveza je nesmiselna, op. p.] lahko pripelje do napak in zmot, neosnovanih zaključkov in ni nujno vodilo do novih spoznanj,« kar kaže na popolno nerazumevanje narave znanstvenega dela in odkritij, ki nastajajo po dogovorjenih in preverjanih zbiranjih podatkov (poskusov) in njihovih primerjavah, kar vodi v postavitev hipotez. Te v svojih delih želimo potrjevati ali ovreči s primernimi kritičnimi analizami (več o tem v Karl Popper, Logika znanstvenega odkritja).

Nadalje, internacionalizacijo akademskega prostora, ki zajema seveda še več dejavnosti, kot jih le zgornji člen novele ZVŠ, smo zapisali tudi v resoluciji o Raziskovalni in razvojni strategiji Slovenije (RISS) in o Nacionalnem programu razvoja visokega šolstva (NPVŠ). Resoluciji je maja 2011 sprejel državni zbor, zato je njuno izvajanje zakonsko obvezno. A danes ugotavljamo, da se večina zapisanih ukrepov uvaja mnogo počasneje, kot je bilo predvideno, ali pa sploh ne. Nekaj bi jih zdaj uzakonila novela ZVŠ.

Raziskovalci in visokošolski predavatelji smo to možnost večinoma težko pričakovali, saj zaradi mednarodne vpetosti našega dela in internacionalizacije univerz po svetu izmenjava študentov in profesorjev v resnici poteka že vrsto let. Vendar se ta vrata, ki jih odpiramo tujcem v raziskovanju in učenju, tesno zaprejo, ko gre za formalno (in administrativno) priznavanje njihovega delovanja pri nas. To je v veliki večini primerov začasno (mednarodni projekti, magisteriji, doktorati, predavanja), zato so na nekaterih smelih fakultetah le (izjemoma) dovolili predavanja in zagovore v angleškem jeziku. Naj poudarim, da je zagovor doktoratov v angleškem jeziku pred mednarodno sestavljenimi komisijami, v katere sem bila večkrat povabljena, na tujih univerzah standardno pravilo. Tako je v velikih državah, kot je Brazilija, ali majhnih državah, kot sta Finska in Norveška, kjer se ob tem ne bojijo izgube svoje nacionalne identitete. Želijo si več izmenjav in obiskov odličnih tujih študentov – a ne zaradi »neoliberalističnega prodajanja« svojega znanja, kar UL očitajo celo ugledni kulturniki in novinarji (Delo, SP, 21. maja 2016), ampak za krepitev in plemenitenje svojega intelektualnega prostora. Trend v svetu nikakor ni vračanje k nacionalnim jezikom, kot menijo nekateri, saj so moje in izkušnje vrste kolegov s področja naravoslovnih in tehničnih znanosti ravno nasprotne. Prav tako je nedopustno, da procese internacionalizacije enačimo z izvajanjem bolonjske reforme v Sloveniji, kot v polemikah o noveli trdijo nekateri pisci, saj problemi te reforme izvirajo iz vrste drugih okoliščin.

Že nekaj časa študentom dejansko podajamo snov iz zadnjih izdaj učbenikov v angleškem jeziku, saj obsežnih in dobrih učbenikov v slovenščini za mnoge predmete nimamo (in zanje žal tudi ne moremo dobiti potrebnih sredstev, da bi jih izdajali sami, ker zaradi majhnih naklad z njimi ne bi mogli pokriti stroškov). Študente uvajamo v angleško terminologijo, a ob skrbi za slovenski jezik sproti skrbimo tudi za slovensko. Slovensko biokemijsko društvo na primer že vrsto let vodi urejen in aktualno dopolnjevan terminološki slovar, a vendar uporabljamo le angleške učbenike in pišemo znanstvene članke v angleščini, da dosežejo čim več bralcev, in jih predstavljamo študentom višjih letnikov in doktorandom kot študijsko gradivo. Dobro znanje angleščine je zato za razumevanje znanstvene misli in raziskovalnega dela nujno potrebno in pomembno predvsem za slovenske študente. Slednje pa je neodtujljivo pedagoškemu delu in oblikovanju sodobnega izobraženca.

Skupine naših odličnih študentov biokemije, biologije, biotehnologije in farmacije s Kemijskega inštituta so pod mentorstvom prof. Romana Jerale kar trikrat zapored dosegle prestižna prva mesta na tekmovanju mladih znanstvenikov v ZDA v konkurenci skupin z najbolj elitnih svetovnih univerz. Prav gotovo tega ne bi dosegli, če ne bi – poleg tega, da so dobro podkovani v svojih vedah – bili sposobni vrhunske komunikacije v angleškem jeziku. Slednje prav tako potrebuje vztrajno učenje in prakso, s katero so znali svoja dela predstavljati prepričljivo ter z argumenti in dobro retoriko uveljaviti svoje ideje – in zmagati!


Študentje, ki obvladajo angleški jezik, imajo večje možnosti za uspeh v tujini. Foto: Tomi Lombar/Delo

Prav zato so nesprejemljivi prepričanje in očitki, da gre pri uveljavljanju novele ZVIS za »neoliberalistično« prodajanje izobraževanja tujcem. Obenem pa smo ponosni, da tujim turistom prodajamo svoje naravne lepote v angleškem jeziku. Toda ker naš liliputanski košček sveta ni obdarjen le z lepo naravo, ampak tudi z nadarjenimi in sposobnimi ljudmi, nizamo v svetu priznane vrhunske raziskave, čeprav jih je precej manj, kot bi jih imeli, če sredstva zanje ne bi bila tako mačehovsko odmerjena. To znanje je težko pridobljeno in morali bi ga znati bolje unovčiti! A novinar je ob odpiranju UL tujcem obrusil svoje odli(o)čno pero (Delo, SP, 21. maja 2016), z izjavo, da je UL zaradi krajše tradicije pravzaprav neprivlačna za »trume študentov«, kot si jih lahko privoščijo večje in bolj tradicionalne univerze (Sorbona, Humboldtova univerza ali Harvard)! Naj pojasnim, da velike univerze ne sprejemajo »trum študentov«, ampak zelo omejeno število in dokaj selektivno, seveda za plačilo. To ne pomeni »štacunarstva«, s katerim pisec žaljivo ošvrkne majhne slovenske univerze, ki morajo zaračunavati vpisnine tujim študentom ... Morda menijo, da bi jih lahko subvencionirala država? Vendar bi se strinjala z nekaterimi kritiki, da bi za dvig kakovosti javnega akademskega prostora država res morala poskrbeti s precej večjim deležem v proračunu in so šolnine tujih študentov le kaplja v morje, zelo daleč od »neoliberalistične dobičkonosnosti«! Res pa je, da se prav slednje dogaja na nekaterih opevanih zasebnih fakultetah, ki so kot gobe po dežju zrasle v Sloveniji predvsem v času politične prevlade desno usmerjenih strank in kjer se slaba kakovost programov še vedno precej predrago prodaja številnim slovenskim študentom – v škodo! Toliko o neoliberalizmu.


Zakaj prav angleščina?

Tako se sprašuje ogorčen bralec v svojem prispevku (Delo, SP, 17. junija 2016). A kot si danes ne dopisujemo več po golobih pismonošah, ki so jih zamenjali prenosni telefoni, je angleščina postala svetovni jezik sporazumevanja med drugače govorečimi. Kljub lepotam drugih jezikov, na primer ruščine, ki jo zaradi lepote njene literature opeva bralec. Angleščina je dejstvo, ne glede na taka in drugačna namigovanja o korektnosti političnih sistemov in držav, v katerih je materni jezik, in jo je pač treba sprejeti kot vse drugo, kar je prinesel čas. Zato je pomembno, da se je že zgodaj naučimo in jo pozneje obvladujemo kot materni jezik, saj z njenim poučevanjem študentom širimo obzorje, splošno razgledanost in sposobnost strokovnega izražanja in razmišljanja.

Sprašujem se, ali se ti razboriteži zgražajo nad uporabo angleščine tudi v drugih dejavnostih, na primer v športu, kjer naši svetovni prvaki v mednarodnih medijih nastopajo v dobri angleščini, ali v gospodarstvu in politiki, kjer je mednarodni pogovorni in strokovni jezik dandanes angleščina. Ta jezik je treba celo zelo spretno in vešče uporabljati za uspeh v pogajanjih – in ne želim se spominjati televizijskega intervjuja naše nekdanje predsednice vlade na CNN. To znanje najlaže pridobimo v študentskih letih, na univerzi in v mednarodnih strokovnih izmenjavah, in ne na turističnih popotovanjih. Tudi naši največji pesniki, kot je France Prešeren, ali na primer mojster slovenskega jezika Izidor Cankar so obvladovali in dejansko delovali v nemščini in celo več svetovnih jezikih. Izobraževali so se v tujini, kar se kaže v njihovem svetovljanstvu in širini duha.

Za zaključek

Utemeljitev novele z besedami rektorja UL, kot so »večja odprtost«, »dinamično poučevanje« in »padanje nacionalnih meja« (Delo, 15. maja 2016), ni nizanje floskul, ni zanikanje slovenskega jezika in njegovega pomena ali celo njegov pokop, kot trdijo njeni nasprotniki (Delo, 23. maja 2016, Delo, SP, 21. maja 2016, str. 31). Internacionalizacija je pomembna zaradi izboljšanja kvalitete pedagoškega in raziskovalnega dela v našem okolju, na naših univerzah in inštitutih. Zaradi izmenjave idej in izkušenj ter ne nazadnje tudi spodbujanja zdrave tekmovalnosti, ki se kali v komunikaciji s svetom. Žal se bremena zaprtosti in ksenofobije, te peze stoletne zgodovine našega naroda, še nismo otresli.

V tem prispevku sem skušala prikazati, da za internacionalizacijo akademskega prostora stojijo trdna vsebina ter realnost raziskovalnega in izobraževalnega procesa, resnični študentje in profesorji z imeni in nazivi, ki prihajajo k nam in mi k njim. A za zdaj še ob iskanju administrativnih ovinkov, da lahko omogočamo neustavljivi proces večje mednarodne vpetosti. Verjela pa bi, da so v Sloveniji fakultete, ki mednarodnih norm (še) ne dosegajo, ne razumejo in bi bilo zato treba preveriti kvaliteto dela nekaterih fakultet, česar se prav tako dotakne novela ZVIS, vendar ti členi niso predmet tega sestavka.

Ob tem se sprašujem celo, ali k tako burnemu nasprotovanju nekaterih profesorjev slavistike in drugih humanističnih ved ne pripomore le borba za ohranitev pomena svoje stroke, čeprav ga nihče ne zanika. Ob tako nerazumnih in nelogičnih argumentih proti noveli, kakršne zasledim v dnevnem časopisju, si dovolim celo zlobno pripombo, da ksenofobično izključevanje tujih študentov in profesorjev iz svojega »strokovnega prostora« morda odseva le nesposobnost komuniciranja v angleškem jeziku in strah za profesorski stolček. Vsekakor bi bilo treba v tem pogledu dodatno izobraziti tudi pedagoško osebje na univerzah.

Za konec naj citiram Josepha Henricha, profesorja človeške razvojne biologije z univerze v Harvardu (ZDA): »Naša sposobnost inovativnega mišljenja je povezana z velikostjo naših kolektivnih možganov, ti pa so odvisni od tega, koliko družbene norme ljudi spodbujajo k ustvarjanju, delitvi in novim kombinacijam idej in prakse.« S komentarjem, da internacionalizacija pospešuje tudi znanstveno ustvarjalnost ter krepi razvojni potencial in konkurenčnost Slovenije v svetu in da se je treba vprašati, v kateri fazi rasti so kolektivni možgani naše družbe.

***

Dr. Tamara Lah Turnšek je direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo.