Tiskane izdaje
V Evropi cvetijo populizmi. Niso več eksoti na obrobju političnega prostora, že dlje dajejo takt in ton etablirani politiki, ji odmerjajo manevrski prostor. Otok so porinili brexitu naproti, v Franciji in Nemčiji netijo islamofobijo, na vzhodu in v srednjeevropski Avstriji ksenofobijo proti beguncem in priseljencem. Populizmi so povsod. Edina evropska lepa zgodba ni del EU – referendum v Švici je uvrstil UTD na globalno politično agendo.
Množina kriz in nezmožnost njihovega reševanja sta se prelili v populizme. Zajeli niso samo postkomunističnega sveta, temveč scela Zahod, Evropo in Ameriko. Populizem je postal nalezljiv. Onstran Atlantika je nepredstavljivo postalo možno: ideja Donalda Trumpa, da bi postal predsednik Združenih držav, ni več groteskna, je kazalnik novega fenomena. Na stari celini se bohotita desni populizem in nacionalizem, politika v najbolj umazani obliki. Avtoriteta tradicionalne politike se umika moči populizma, etablirane stranke so paralizirane, brez energije, brez vizije. Evropske politične sisteme razgrajujejo nacionalistične, ksenofobne, avtoritarne sile, povsod so odpor do elit, kaste, institucij.
Politika, kot smo jo poznali, izgublja svojo identiteto. Mainstream, docela nezmožen poiskati odgovore na dramatično nove izzive, je brez stika z družbo. Predolgo se je visokonoso izogibal žgočih družbenih vprašanj, nezadovoljstvo se je kopičilo. Nakar so teme pograbili populisti, servirali svoje gladke, sladke odgovore.
Zgovoren primer je Avstrija. Slika o »ljubki Avstriji, ki jo baje vsi ljubijo« (Karin Kneissl), ne obstaja več najmanj od evropskega bojkota avstrijske zvezne vlade leta 2000, pa vendar rešitve, ki jih tačas lansira zunanji minister Sebastian Kurz, izstopajo. Nedolgo tega je pozival k zaprtju balkanske poti, zdaj propagira avstralski model urejanja begunskega vprašanja, namestitev na otokih. Je zvezdniški minister, eden najbolj priljubljenih politikov v državi nasploh, pripada ljudski stranki, njegova stališča koketirajo s svobodnjaškimi. Terja represivnost, kakor skrajni desničar Norbert Hofer, ki je za las izgubil predsedniške volitve.
In celo Nemčija, ki celino obvladuje gospodarsko in geopolitično, vedno je bila primer zase, ni več otok. Volilni rezultat AfD na spomladanskih lokalnih volitvah je pokazal, da proti nagonski težnji ksenofobije in elementom rasizma ni odporna niti ona. Angela Merkel je bila edina, katere moralna drža je ob prihodu beguncev odstopala. Ostala je sama. Medtem ko desnemu populizmu Trumpa v Združenih državah stoji nasproti levičar Bernie Sanders, v Evropi ni več nobene demokratične figure, ki bi navdihovala.
Duel s Poljsko
V očeh zahodnih elit je bila dolgo najboljša učenka in največja zgodba o uspehu. Toda ko je evropska komisija pretekli teden izdala formalno opozorilo o stanju demokracije na Poljskem, famozno »mnenje« – prvič je Bruselj obtožil kako članico neupoštevanja demokratičnih standardov –, je bilo očitno, da je medenosti konec. Konflikt se stopnjuje, lahko bi vodil v resnejše sankcije, celo odvzem glasovalnih pravic o evropski zakonodaji. To je scenarij brez precedensa, takšne možnosti Evropska unija še nikoli ni uporabila.
Spor je težaven za oboje. Nacionalkonservativna vlada v Varšavi, ki omejuje demokratične institucije, neodvisnost sodstva in svobodo tiska, je ne glede na kritike komisije in evropskega parlamenta videti odločena, da bo nadaljevala preurejanje poljskega političnega sistema. Ministrska predsednica Beata Szydło je v parlamentu nedavno izjavila, da je Poljska suverena država in ne bo klonila pod zunanjim pritiskom. »Ali želite, da o Poljski odločajo Poljaki?« Medtem ko opažamo trk celo z najljubšo zaveznico – bivši ameriški predsednik Bill Clinton je kritiziral Poljsko in Madžarsko, »ki jima demokracija očitno prinaša preveč težav« –, najmočnejši politik Jaroslaw Kaczyński računa predvsem na Viktorja Orbána. Grožnja z odvzemom glasovalnih pravic v evropskem svetu je prazna, zanjo je potrebno soglasje.
In tu je še en problem. Poljska vlada je bila, pa naj si o njej mislimo karkoli že, demokratično izvoljena. V nečem ima uradna Varšava prav, ko opozarja na neprimernost podučevanja suverene vlade. Sprevrženo je, da neizvoljena oblast očita demokratično izvoljeni garnituri, da ni demokratična. Paradoksalno je, da Evropska unija, ki ji sami oponašamo »demokratični deficit«, zdaj pridiga demokratično izvoljeni vladi o nedemokratičnosti. Bruselj je stopil na spolzka tla.
Italijanski tripartizem
Prvi krog lokalnih volitev v Italiji pretekli konec tedna je bil za vladajočo Demokratsko stranko porazen. Izid je pokazal, da zvezda premiera Mattea Renzija ugaša in je njegov optimizem prisiljen. S svojo energijo, ambicijo, načinom govora in željo po demontiranju vsega je bil pred dvema letoma najobetavnejši italijanski politik. Dajal je vtis pragmatičnega levosredinskega voditelja brez ideologije, ki lahko v sklerotični politiki Italije končno naredi tisto, česar država ni naredila dvajset let. Videli smo, da hoče celoten politični oder zase, nakar je samozadostnost prignal do roba agresivnosti, Demokratska stranka je postala, kot piše Ilvo Diamanti, stranka Mattea Renzija.
Lokalne volitve so signalizirale dvoje: da Renzi ne prepriča, ne zmaguje več in da je italijanske bipolarnosti nezadržno konec. Gibanje 5 zvezd se je stabilno pozicioniralo med levo in desno sredino in tudi v zavest volivcev. Val populizma v evropski politiki ogroža tudi italijansko levosredinsko vlado. Leta 2014 je Renzijeva stranka prepričljivo zmagala na evropskih volitvah s 40 odstotki, zdaj je samo malenkostno pred Gibanjem Beppeja Grilla. Najhujši udarec je prišel iz Rima, kjer je mlada odvetnica Virginia Raggi gladko zmagala v prvem krogu in ji sijajno kaže tudi za 19. junij. Izid v prestolnici pa niti ni bil najslabši. V Neaplju, tretjem največjem italijanskem mestu, demokratov v drugem krogu sploh ne bo, končnica bo med kandidatoma levice in desne sredine.
Renzi je skušal minimizirati številke, češ, volitve imajo lokalen, ne generalen pomen. Padec leve sredine, konsolidacija Grilla in razpad desne sredine pa so očitni. Premierova priljubljenost v zadnjem času strmo pada, pod pritiskom javnega mnenja in drugih strank je nedavno zavzel agresivno stališče do Bruslja, ekonomski kazalniki so slabi. Splošne volitve bodo šele čez dve leti, vendar je lokalna raven uvod v jesenski referendum o ustavni reformi. Premier je nanj vezal svojo politično prihodnost, rekel je, da bo odstopil, če izgubi. Zdaj je tudi ta scenarij možen.
Gibanje 5 zvezd bi težko odpravili zgolj kot populizem. Navsezadnje je Renzi sam populist in podoben Berlusconiju, težko se upira še večjim dozam populizma. Zmotili so se tisti, ki so podcenjevali Grilla, ker je komik, čeprav ostaja vprašanje, kaj bi naredil z Italijo; med drugim se zavzema za referendum o članstvu Italije v evroobmočju. Stranka je izrazito protielitistična. Leta 2007 je izšla La Casta avtorjev Gian Antonia Stelle in Sergia Rizza o lakomni italijanski politiki, polni gnusnih privilegijev; čez noč je postala manifest antipolitike. Grillovo ozvezdje je ponudilo odgovor na to. Toda če je bil Berlusconijev populizem preizkušen, je Grillov dvoumen, ne lev ne desen, vključno z njegovimi volivci, ki veljajo za transverzalne volivce. Vsekakor zdaj ni več mogoče podcenjevati Gibanja 5 zvezd, češ da so diletanti.
Emancipirana Švica
Najzanimivejši referendum tačas ni britanski. Švica je kot prva država na svetu minulo nedeljo glasovala o univerzalnem temeljnem dohodku. Pozitivnega izida ni pričakoval nihče, cilj švicarske kampanje je bil tako ali tako prosvetljevalen. Zato to ni konec, je začetek razprave o UTD. Kakih 23 odstotkov oziroma več kot pol milijona ljudi, zlasti v Zürichu, Ženevi, Bernu, je podprlo uvedbo brezpogojnega dohodka za vse; kar je lep rezultat. Še pomembneje je, da je referendum umestil univerzalni temeljni dohodek na globalni politični dnevni red.
Ideja je radikalna, a ni nova in ni nora, podpirala sta jo tako John Kenneth Galbraith na levi kot Milton Friedman na desni. Če se je v sedemdesetih zdelo, da bomo ljudje v prihodnosti delali manj in se upokojevali prej, je neoliberalni model dosegel ravno obratno; daljši delovnik, nižje plačilo, poznejši pokoj. Toda neoliberalna dogma je prignala kapitalizem do točke, ko je, paradoksalno, UTD bolj smiseln kot kdaj prej. Zaradi vse večje neenakosti, eksistenčne negotovosti večine ljudi, avtomatizacije, robotizacije dela lahko vse manj ljudi konzumira – brez široke potrošniške baze pa ni kapitalizma.
Kako ohraniti potrošnjo, ki poganja kapitalistični poslovni sistem? Nekateri vidijo rešitev v »helikopterskem denarju«, drugi v dohodku za vse. Medtem ko tradicionalni tip dela izginja, je UTD način prilagoditve novim razmeram. Z njim eksperimentira finska vlada, podobne poskuse so uvedle posamične občine na Nizozemskem, vlade in podjetja ponekod v ZDA, Kanadi in Britaniji preizkušajo in razpravljajo o tem. Koncept le še malokdo podcenjuje. Mladi po svetu podpirajo idejo; politično verjetno je, da bo v prihodnjih desetletjih uveljavljena. Prav protislovja kapitalizma bodo verjetno naredila univerzalni temeljni dohodek dolgoročno neizogiben.
Po švicarskem referendumu milijoni ljudi na raznih koncih sveta prvič razmišljajo o tem ...
