Tiskane izdaje
Zgodbe z napačne strani zgodovine.
Tišina bi bila težko bolj glasna. V rovu globoko pod zemljo je bilo mogoče slišati delovanje želodčne kisline. Molčali smo, a komunikacija je bila kričeče zlovešča.
Bili smo na vrhu tedaj še odprtega Barbarinega rova v Hudi jami, kjer je bilo, za enajstimi pregradami sramu, strahu in krivde, nagnetenih na stotine trupel. Tudi ženskih in otroških. Tista trupla, ki jih je država vendarle spravila na plano, so bila v bližnji »strojnici« shranjena v plastičnih zabojčkih, v katerih so še pred nekaj leti hranili šampinjone. Da, v Hudi jami so zaradi primerne vlage proizvajali hrano. Na polomljenih kosteh in drobcih ostankov ljudi se je zaradi vdora kisika nabirala plesen. Mrtve se je še naprej poniževalo.
Še vedno se jih ponižuje.
Tam spodaj ni zgodovine, tam spodaj je sedanjost. Zato, ker nismo bili sposobni dostojno pokopati vseh svojih mrtvih. Zato, ker so bile ideologije močnejše od humanizma. Zato, ker so ideologije močnejše od človečnosti.
* * *
Zločin v Hudi jami – le enega premnogih, ki so bili zagrešeni v pijanosti zmagoslavja – je odkril rudar Mehmedalija Alić, ki so ga njegovi nadrejeni v rov poslali na tako rekoč »rutinsko nalogo«, hkrati pa so dobro vedeli, kaj se skriva tam spodaj.
Mehmedalija je doma iz bližine Srebrenice. V Slovenijo je prišel pri štirinajstih letih. Delal je kot žival, da ga je nato nova, demokratična slovenska država skupaj z vso družno izbrisala. Med genocidom v Srebrenici je kmalu po izbrisu izgubil skoraj vse moško sorodstvo, tudi oba brata. Žrtev srbskega etničnega čiščenja in slovenske birokratsko-nacionalistične čistke se je v Hudi jami prek vseh pregrad prebila do temne resnice zamolčanega dogajanja v Sloveniji v prvih tednih in mesecih po drugi svetovni vojni.
Trupla.
Ženske kite.
Trupla.
Ženske kite.
Še več trupel.
Tukaj in zdaj.
Mehmedalijo so nadrejeni poskušali ustaviti. Huda jama je postajala »političen problem«. Čeprav »drugorazreden«, a vendarle problem. Mehmedalija se ni pustil ustaviti. To je bila – in to je – njegova življenjska zgodba. Tragedija človeka, ujetega v sistem, ideologijo, industrijo zla. A tragedija človeka, ki se temu zlu ves čas upira. Tragedija človeka, čigar gon po preživetju je enak njegovemu humanizmu. V rudniku so ga, tik preden bi lahko šel v pokoj, kazensko odpustili, vprašanje pokopa mrtvih iz Hude jame pa še naprej ostaja »odprto«.
To se ni zgodilo leta 1945, to se je zgodilo danes.
Huda jama je jama vseh nas. Srebrenica je Srebrenica vseh nas.
To se je zgodilo leta 1945 in leta 1995.
To se je zgodilo danes.
* * *
Triindevetdesetletni Hans Höller je na nemškem vojaškem pokopališču v kraju La Cambe, ki leži v središču Normandije, čepel ob grobu svojega tovariša Hansa Guseja. Ta je padel med boji, ki so sledili zavezniškemu izkrcanju. Starca je na pokopališču, kjer je pokopanih 21.000 nemških vojakov, na sedemdeseto obletnico dneva D spremljal dr. Markus Reisner, s katerim sta skupaj napisala knjigo Unter Rommels Kommando (Pod Rommlovim poveljstvom).
Na drugače praznem in tihem pokopališču sem čakal, da nemški veteran druge svetovne vojne konča ritual.
Trajalo je.
V zadregi sem opazoval grobove, na katerih je veliko slovanskih in baltskih priimkov. Hodil sem med njimi, številni so neoznačeni, in razmišljal o igri usode.
Berlin je v Normandijo pošiljal starce, otroke in mobilizirance. Med njimi je bilo več tisoč Slovencev, ki so jih zavezniki zajeli in odpeljali v taborišča za vojne ujetnike v Veliko Britanijo in tudi v Združene države. Iz velike skupine Slovencev, ki so jih zajeli kot nemške vojake, je na Škotskem že čez nekaj mesecev »zrasla« znamenita 5. prekomorska brigada, ki se je decembra 1944 izkrcala v Splitu in se prek Dalmacije in Like prebila do Slovenije.
»Tega res nismo pričakovali. Zavezniški napad nas je presenetil. A bil sem v službi. Moral sem opraviti svojo nalogo. Nemogoče se je bilo ubraniti. To je bila velikanska sila. Toliko ladij, letal, vojakov … Bilo je grozljivo in osupljivo hkrati,« mi je dejal veteran Hans Höller, ki je celotno vojno preživel v enotah, ki jim je poveljeval znameniti Erwin Rommel.
»Ne morem reči, da se v Normandijo vračam z veseljem. Stojimo na pokopališču. Tu je pokopanih veliko mojih prijateljev, tovarišev in soborcev. Obkrožajo me spomini, čudne misli. Ves čas se srečujem z ameriškimi in angleškimi veterani. Že dolgo smo prijatelji in tako bo ostalo do konca naših dni … Prihajam iz Spodnje Avstrije, iz okolice Gradca. Tam so me mobilizirali v nemško vojsko,« je dodal Höller.
Za trenutek sem ostal brez besed. Moj stari oče, Stefan Fuchs, prav tako prihaja iz Gradca. Tudi njega so »mobilizirali« v nemško vojsko. Höllerju sem povedal njegovo ime. In zgodbo. Da, zgodbo. Nemci za zgodbo in zgodovino namreč uporabljajo isto besedo – Geschichte. Izkazalo se je, da sta del vojne poti prehodila skupaj: njuna usoda se je ločila šele, ko je Adolf Hitler del Rommlovih enot poslal v Normandijo, del pa proti Balkanu.
Proti Jugoslaviji.
Stari oče je konec vojne dočakal v Sloveniji, kjer so ga zajeli. Prva leta po vojni je kot zapornik opravljal prisilna dela, večinoma v gradbeništvu. Tako je spoznal mojo babico, ki je tekoče govorila nemško in so jo oblasti sem ter tja uporabile za prevajalko. Poročila sta se in oppa Stefan je tako lahko ostal v Jugoslaviji in nikoli več je ni zapustil.
»To je neverjetno. Tvoj stari oče je imel veliko srečo,« je dejal dr. Markus Reisner, sicer zgodovinar, ki se ukvarja z usodo nemških vojnih ujetnikov. »Verjetno niste vedeli, da se je iz ujetništva v nekdanji Jugoslaviji, torej večinoma iz Slovenije, vrnilo le devet odstotkov vseh nemških ujetnikov, iz Sovjetske zveze pa petinštirideset odstotkov?«
Nisem, a ta podatek me je globoko pretresel. Dotaknil se je biti, dobesedno.
Oppa Stefan je umrl jeseni 1993. Po dolgotrajnem molku. Nemško je bolj ali manj pozabil, slovensko se ni nikoli naučil. Bil sem premlad, da bi od pokojnega deda lahko zvedel dovolj, a njegova zgodba je bila v naši ideološko razdeljeni družini tabu. Prav tako – morda še bolj – kot zgodba Milka Vizjaka, mojega pradeda po mamini strani, za katero sem izvedel šele lani decembra na družinskem srečanju.
Vizjak se je dve leti boril na soški fronti. Skupaj z generalom Maistrom je sodeloval v bojih za severno mejo. Potem se je priključil jugoslovanski kraljevi vojski in se preselil v Beograd. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, je imel čin polkovnika. Vrnil se je v Slovenijo, kjer so ga zajeli Italijani in odpeljali v internacijo. Potem sledi slepa lisa. Milko Vizjak se v zgodovinskih virih znova pojavi aprila 1943 kot poveljnik legij v protirevolucionarnem taboru za ljubljansko okrožje Šiška. Oktobra 1943 se je uradno vključil v Slovensko domobranstvo, kjer je bil pomočnik poveljnika organizacijskega štaba, šef »kadrovske službe«, in v zadnjih mesecih vojne dejansko desna roka generala Leona Rupnika, voditelja slovenskih sodelavcev nemškega okupatorja, ki so aprila 1944 prisegli zvestobo Adolfu Hitlerju. Zvestobo absolutnemu zlu, ki je zagrešilo največje zločine v moderni zgodovini človeštva. Maja 1945 je polkovnik Vizjak z glavnino domobranskega gibanja in skupaj s tisoči civilistov zbežal na avstrijsko Koroško. »Nekako« se mu je uspelo izogniti povojnim pobojem. Govorice pravijo, da je tesno sodeloval z britanskimi zavezniškimi silami. Te so ga spomladi 1946 izročile Jugoslaviji. Avgusta je bil na Rupnikovem procesu kljub trem smrtnim obsodbam – Leon Rupnik, Erwin Rösener in Lovro Hacin – presenetljivo obsojen le na dvajset let prisilnega dela, a je bil po nekaj letih »nekako« izpuščen.
Povsod je imel, pravijo, vplivne prijatelje.
* * *
Moj ded in praded po materini strani sta se borila na napačni strani zgodovine. Na napačni strani zgodbe. Na strani zgodovine in zgodbe, ki ju bom vedno obsojal, a zaradi osebnega stika poskušal tudi razumeti.
A zgodovina sama piše svoje zgodbe. In sodbe. Na spomeniku sredi nemškega vojaškega pokopališča v Normandiji piše, da ima bog zadnjo besedo. Gott hat das letzte Wort.
Tudi Mehmedalija Alić ima zadnjo besedo. Mora jo imeti.
V bližini Srebrenice je v zadnjih mesecih z lastnimi rokami zgradil nogometno igrišče za otroke, ki so se rodili po vojni. Za nedolžne žrtve zgodovine.
In zgodbe.
