Poročilo iz koncentracijskega taborišča

Evropa se je dokončno odrekla podaljšani iluziji o sami sebi kot prostoru svobode, humanosti, odprtosti in človekovih pravic.

Objavljeno
06. maj 2016 14.26
Grčija 8 - Sobotna
Boštjan Videmšek, poročevalec, foto: Jure Eržen
Boštjan Videmšek, poročevalec, foto: Jure Eržen

Posledice zaprtja balkanske begunske poti in dogovora Evropske unije in Turčije so zapečatile usodo stotisočih.

Nekaj metrov od dolge vrste, v kateri so utrujeni, brezvoljni in lačni ljudje že poldrugo uro čakali na skromno večerjo, so se po velikanskem kupu smeti pasli mladi kužki. Tudi oni so, koščeni in zapuščeni, mrzlično iskali hrano. Polovica nekdanje ogromne industrijske hale v zaledju otoške prestolnice je namenjena kompostiranju smeti. Druga polovica je del zloglasnega namestitvenega centra Vial, dejansko pa koncentracijskega taborišča, v katerem že dolge tedne v dobesedno nečloveških razmerah životari več kot tisoč beguncev in migrantov.



Simbolika bi bila težko bolj očitna in cinična. Evropska unija z begunci in migranti ravna kot s smetmi. V Grčiji, ki jo je Bruselj z dogovorom z Ankaro po zaprtju tako imenovane balkanske begunske poti že drugič v letu dni žrtvoval na oltarju svojih interesov, to ni hiperbola, pa čeprav je včasih treba kričati, da se sliši vsaj del sporočila. V ekonomsko, družbeno in politično opustošeni državi je trenutno ujetih okoli 55.000 beguncev in migrantov. Naprej – kamor koli – ne morejo. Nazaj – v vojno, bedo in smrt – bi se jih bilo vse več celo pripravljenih vrniti.

Da, tako hudo je.

In nikjer v Grčiji v tem trenutku ni huje kot na egejskem otoku Hios, kjer je beguncem in migrantom po Bruslju in Atenah – zavedajoč se precej velike možnosti, da bo njihov otok ob Lezbosu, Kosu, Samosu in Lerosu postal stalna »begunska naselbina« – hrbet obrnilo še lokalno prebivalstvo.

* * *

Pred enim izmed številnih bivalnikov (kontejnerjev) v namestitvenem centru Vial, kjer je med tisoč ljudmi vsaj polovica mlajša od osemnajstih let, so se skupaj igrali iranski in afganistanski otroci. Deklice in dečki. Od nekod so privlekli železne palice, kamenje, staro odejo in plastično plahto. Povsem spontano so s skupnimi močmi v slabi uri zgradili nekakšno malo taborišče – pomanjšano verzijo svojega že dolge tedne edinega sveta. Med igro, ki ne bi mogla biti bolj iskrena, so ob ograji prosili za hrano. Ena izmed deklic je vztrajno, skoraj odsotno ponavljala: »Čokolada. Čokolada. Čokolada.«

Čisto vsak pogovor, ki sem ga v minulih dneh opravil z begunci, in bilo jih je mnogo, se je začel in končal s hrano. Lakota je orožje. Lakota uničuje. Lakota vodi v razčlovečenje. Lakota krade dostojanstvo, a hkrati deluje kot analgetik, saj je močnejša od telesne in psihološke bolečine. Seveda se evropski uradniki, ki so se hladnokrvno odločili zapečatiti usodo stotisočih ljudi na begu, tega prekleto dobro zavedajo. In dokler je trpljenje ljudi skrito pred očmi javnosti, je vse lepo in prav. Resnica je še hujša: tudi ko trpljenje ljudi ni skrito pred očmi javnosti, je vse lepo in prav. V zadnjih mesecih se je Evropa dokončno odrekla podaljšani iluziji o sami sebi kot prostoru svobode, humanosti, odprtosti in človekovih pravic. Begunce in migrante je – z ničimer izzvana – spremenila v Jude 21. stoletja. In navaden človek, tisti, ki se ga je treba bati, je ob tem glasno molčal.

Medtem so zrasla moderna koncentracijska taborišča. Kaj bo čez nekaj desetletij zapisano v zgodovinskih knjigah?

Lakota

»V hrani so črvi in gosenice. Veliko nas je, hrane pa je zelo malo. Ves čas smo lačni. Včasih je zajtrk šele ob enajstih dopoldne. Dobimo rogljič in kozarec soka. Za večerjo, včasih šele ob desetih zvečer, in to po tem, ko moramo tudi po dve uri stati v vrsti, dobimo nekaj postanega krompirja ali makaronov. Vsi smo shujšali, veliko ljudi je zbolelo. Zdravstvene pomoči ni. Karkoli je narobe, od zloma noge do vročine in slabosti, vedno nam dajo le protibolečinske tablete. Tudi tekoče vode je premalo. Naša higiena je zelo slaba. Živimo slabše kot živali. One se lahko vsaj svobodno gibajo in si same poiščejo hrano. Mi smo ujeti za zidovi in bodečo žico. To je zapor. Tu je huje kot v Siriji. Žal mi je, da sem odšel na pot in zapravil ves denar, ki sem ga imel. Doma bi lahko vsaj umrl dostojanstveno, tu pa me policisti vsak dan ponižujejo. Znašel sem se v peklu, o tem niti malo ne dvomim,« je z dlanmi, grobo zažrtimi v kovinsko ograjo, jezno pripovedoval 26-letni Ahmed iz Damaska. Med njegovo pripovedjo je do ograje »namestitvenega centra« prišlo vsaj petnajst ljudi. Zagrebli so se, izčrpani in obupani, v ostro kovino. Ikonografska taboriščna podoba se je, tu nikoli (več) ne sme biti milosti, zarezala globoko v zgodovinski spomin. To smo vsi skupaj že videli. To smo vsi skupaj že vedeli. Vsi so hoteli povedati svojo zgodbo. Drug čez drugega, skoraj panično, so begunci iskali oko in uho. Vsak stik z zunanjim svetom v tako izgubljenem in tesnobnem položaju pomeni upanje, ključno orodje preživetja. Številni begunci in migranti so ga že v celoti izgubili. Vedo, da ne bodo prišli v Nemčijo, na Nizozemsko ali na Švedsko. Vedo, da se jim je Evropa odrekla. Vedo, da so naredili napako, ko so (za)upali, da jim bo privilegirani del sveta ponudil roko.


»Ubil se bom. Z bodečo žico si bom prerezal vrat. Počasi bom izkrvavel. Ne bo bolelo. Smrt … Preprosto ne morem več zdržati … Tu sem zbolel. Poglejte moje roke. Polne so bul. Nihče mi noče pomagati. Vse me boli. Ne morem spati. Veliko nas je, ki smo v tako slabem stanju. Najhuje je z otroki. A oni imajo srečo, ker ne vedo, kje so in kaj se bo zgodilo z njimi. Mi vemo. Pobegnili smo iz vojne in bede in lakote. Vemo, kaj se bo zgodilo z nami. To vidimo v očeh policistov. To vidimo v očeh domačinov, ki nas pošiljajo domov. Mi bi radi šli domov, pa ne moremo. Umrl bom …« je kričal 25-letni sirski Palestinec Hamid, ki je vse življenje preživel v begunskem taborišču. Prihaja namreč iz Jarmuka, najbolj nevarnega in revnega predela Damaska, ki so ga vladne sile dobesedno izstradale, potem pa so vanj vstopili še pripadniki Islamske države.

»Tu je huje kot doma, huje! Kje je svoboda? Kje je demokracija? Kje je Evropa? Mar ne veste, da smo tudi mi ljudje? Zakaj nas obravnavate kot teroriste? Zakaj nam ne poveste, kaj bo z nami? Zakaj nam ne dovolite, da bi nadaljevali pot? Zakaj … Prihajam iz Mosula, v katerem vlada Daesh [arabski izraz za Islamsko državo]. En mesec sem bil v njihovem zaporu. Bolje je bilo kot tu. Bilo je dovolj hrane in vode in ni mi bilo treba spati skupaj z dvajsetimi tujci na nekaj kvadratnih metrih. Ali razumete, kaj govorim? Ali razumete!?« je z obrazom, zataknjenim med kovinskimi žicami, rohnel vidno izčrpan Iračan srednjih let.

Prišlo je do prerivanja. Moški so, spontana asociacija, začeli drug čez drugega govoriti o vsakodnevnih pretepih v taborišču. Najhujša trenja so med Sirci in Afganistanci, vse bolj napeto pa je tudi med Afganistanci in Pakistanci, policija pa nikoli ne »poseže vmes«, so povedali. Videla sva ljudi s svežimi ranami in slišala, kako padejo udarci. Razmere se iz dneva v dan zaostrujejo. Stvari brez dvoma uhajajo izpod nadzora. Taborišče se spreminja v velikanski splav meduze. Tako je videti boj za preživetje, ko je rob vzdržnega presežen.

Ko zreš v pekel, tudi pekel zre nazaj vate.

Zaostrovanje

»Ko bi imeli vsaj dovolj hrane … Vse bi bilo lažje,« je ob ograji tiho dodala drobna afganistanska deklica. Hazarka. Njena mala tovariša, bratca, oblečena v isti modri majici, sta mi skozi ograjo ponudila čips. Po cesti, ki vodi mimo begunskega zapora, je deček v nekajkrat prevelikih zimskih čevljih navkreber porival pokvarjen invalidski voziček. Pod bližnjimi drevesi so tri starejše in izčrpane begunke v invalidskih vozičkih, ki so jih dobile v Grčiji, razpravljale o hrani. O čem drugem pa?

* * *

Tridesetletni Eritrejec Filmon je pred vhodnimi vrati taborišča ponosno odkimaval z glavo. Ne, kaj takega ni pričakoval. Sploh ne po dolgi in dragi poti, po kateri se je odpravil proti svobodi. Proti ideji svobode. »Ne boste verjeli, a od doma sem krenil že pred dvema letoma. Po koncu študija so me poklicali v vojsko. Eritreja je vojaška diktatura – nisem imel pravice reči ne. Vse življenje bi moral posvetiti nečemu, kar je proti moji nravi in prepričanju. Odločil sem se, da pobegnem. Mudilo se je. Nisem razmišljal o Evropi. Hotel sem nekam, kjer bom lahko živel in delal. Skupaj z ženo sva najprej s tovornjakom, nato pa peš krenila proti Sudanu. Tega dela poti se nočem spominjati. Bilo je strašno …« me je v skoraj akademski angleščini sam od sebe nagovoril urejeni in urbani Afričan, ki je v Asmari postal inženir civilnega letalstva.

Filmon še vedno upa, da bo svoje znanje lahko uporabil nekje v Evropi, kamor se je po letu dni bivanja v Kartumu, kjer mu ni uspelo dobiti službe, odpravil, ko je slišal za odprto pot iz Turčije in Grčije čez Balkan do srednje in severne Evrope. V sudanski prestolnici je odšel do agencije, ki se ukvarja s tihotapljenjem ljudi – z letali! – v Turčijo. Dobil je začasne dokumente in letalsko vozovnico za Istanbul, kamor je prišel pred dobrima dvema mesecema. Njegova žena in novorojenka sta ostali v Sudanu. Načrt je (bil), da se mu priključita »v Evropi«. Filmon je odšel v Izmir in od tam s čolnom, v katerem je bilo okoli petdeset ljudi, na Lezbos. Dvaindvajsetega marca – oziroma dva dneva prepozno. Dvajsetega marca je namreč v veljavo stopil dogovor Evropske unije in Turčije. Pot naprej proti celinski Grčiji in Evropi se je zaprla.

Filmona so z Lezbosa premestili na Hios in tam je zaprosil za azil. Odgovora – tako kot vsi drugi prebivalci evropskega koncentracijskega taborišča – še ni dobil. In še dolgo ga ne bo. Zato razmišlja o »alternativah«. A teh tako rekoč ni. Najprej mora priti v Atene. Šele tam se lahko znova poveže s tihotapskimi združbami, ki počasi že »odpirajo« nove poti proti Evropi. Iz Grčije čez gore v Albanijo in od tam z ladjo proti Italiji, denimo.

Nekaj časa sva molčala.

»Filmon, kaj pa če bi kot letalski inženir zgradil kar svoje letalo?« sem ga vprašal.

Najprej me je debelo pogledal, potem pa se je dolgo prešerno smejal. Dokler mu po licih niso začele polzeti solze.

Spreobrnjena lokalna skupnost

Nataša Strakini, odvetnica s Hiosa in aktivistka iz nevladne organizacije Larhfa, že vrsto let pomaga beguncem in migrantom. V živo je spremljala tragedijo tisočih – osebno in kolektivno. Hkrati pa je doživela tudi preobrazbo grške družbe, ki jo pooseblja prav njen egejski otok, nekakšen mikrokozmos današnje Grčije. »Iz dneva v dan je slabše. Točka preobrata je bil dogovor Evropske unije in Turčije ter vzporedno zaprtje makedonsko-grške meje. V Grčiji je ostalo ujetih več kot 50.000 ljudi. Njihova prihodnost je v oblakih. Nihče ne ve, kaj bo z njimi. Tudi mi ne, ki se vsak dan ukvarjamo z begunsko problematiko. Do zaprtja makedonske meje je bil odnos do beguncev in migrantov v Grčiji, predvsem to velja za otoke, razmeroma dober. V zadnjem mesecu in pol pa se je močno poslabšal,« je na Hiosu, kjer je bilo v zadnjih tednih več napadov tako na begunce kot na aktiviste, povedala Nataša Strakini, ki se najbolj intenzivno ukvarja z azilno politiko. Ta je po njenih besedah v Grčiji kolapsirala.

Na Hiosu sploh ni delujoče pisarne, kjer bi begunci in migranti lahko zaprosili za azil. To jih je kmalu po prihodu na otoku takoj po 20. marcu, ko je začel veljati dogovor med Brusljem in Ankaro, lahko storilo le nekaj deset. Preostali so že poldrugi mesec brez pravnega statusa. In kakršnih koli uporabnih informacij. »To je absolutno nesprejemljivo. Evropska unija, ki je bila pobudnik zaprtja meja in dogovora s Turčijo, ki je zapečatil begunsko usodo, je do zdaj v Grčijo poslala le minimalno število ljudi, ki bi beguncem morali pomagati pri pridobivanju azila. Zaradi tega se nekatere sirske družine že vračajo v Turčijo. Zmanjkalo jim je denarja in potrpljenja. Izgubili so upanje, da bodo lahko nadaljevali pot. To je izjemno tragično, a se bojim, da je hkrati to tudi del evropske taktike, kako ustaviti begunski tok,« je nadaljevala lokalna aktivistka.

Po njenem mnenju je zaostrovanje evropske politike do beguncev in migrantov neposredno prispevalo k povečanju nestrpnosti, ksenofobije in rasizma. Trenutne razmere so darilo skrajni desnici in neonacistom. Ti so (Zlata zora) v Grčiji že vrsto let tretja največja parlamentarna stranka. Njihovo predvolilno kampanjo vodi Bruselj – neonacisti so otroci nove Evrope. In le še huje bo. »Politika gradi na sovraštvu. Nekoč so bili Judi, zdaj so begunci in migranti. V težki ekonomski in družbeni situaciji potrebujemo osovraženega drugega. To me močno spominja na neke druge čase. Bojim se, da bo samo še huje,« je bila neposredna Nataša Strakini, ki skupaj s sodelavci sledi tudi beguncem, ki so jih grške oblasti na začetku aprila kot »prvi kontingent« (za)vrnjenih poslale v Turčijo. Med njimi sta bila dva sirska begunca, ki so ju Turki namestili na jugu države. Za njima se je nemudoma izgubila sled. Preostale ljudi – večinoma Pakistance in Afganistance – so Turki namestili v pripor ob bolgarski meji. Še vedno so tam. Čaka jih deportacija.

»Te ljudi je Evropa pustila na cedilu. A Evropa je na cedilu pustila tudi Grčijo. Nesprejemljivo je, da je zdaj celotna teža begunske tragedije padla na ekonomsko uničeno državo. Številni Grki so vrsto let po svojih najboljših močeh skrbeli za begunce in migrante. Tudi tu, na Hiosu. Videli so jih kot žrtve vojne, ki jim je treba pomagati. Kot ljudje ljudem. Ko je po zaprtju makedonske meje postalo jasno, da bo desettisoče beguncev in migrantov ostalo ujetih v Grčiji, in to ne le za nekaj mesecev, so se stvari začele spreminjati. Številni ljudje, ki so bili beguncem naklonjeni, so jim obrnili hrbet. Tako kot je njim hrbet obrnila Evropska unija. To je bilo mogoče pričakovati. Potem so svoje opravili še mediji, ki so begunce začeli predstavljati kot teroriste. Ljudje so se začeli bati. Strah je vsemogoče orožje. To bo težko spremeniti,« je jasna Nataša.


* * *

Med pravoslavnimi velikonočnimi prazniki je življenje na revnem egejskem otoku zastalo. Tudi policisti v namestitvenem centru VIAL so bili v prazničnem razpoloženju. Z dogajanjem v centru se niso ukvarjali. Medtem so ljudje tik ob gori smeti in fekalnih lužah, ob katerih so se igrali otroci, v dolgi vrsti čakali na skromno večerjo. Eden izmed policistov je v svojem zabojniku ves čas gledal filme o borilni veščini. Druga dva sta na nedeljski večer skupaj z domačinom, ki je pred centrom postavil stojnico s hrano, kjer je sestradanim beguncem hrano prodajal po trojni ceni, pila pivo in se glasno krohotala. Kasneje sta se celo pridružila skupini eritrejskih beguncev, ki so prav tako slavili pravoslavno veliko noč. Ko se je stemnilo, je eden izmed njiju sedel v svoj avtomobil in z divjo vožnjo po ozki lokalni cesti, po kateri so ves čas hodili begunci in migranti, odbrzel proti mestu. Za taboriščem sta gorela dva majhna ognja. Begunci, ki so se skozi luknjo v žičnati ograji prebili na prosto, so na travniku pekli meso. Smejalo se jim je do ušes. Mimo njih so se na motorjih pripeljali lokalni mladeniči in jih grdo ozmerjali. Begunci niso reagirali. Navajeni so na težke besede. Na bistveno več, pravzaprav.

* * *

»Prihajam iz Hame, sirskega mesta, ki je svojo vojno doživelo že pred tridesetimi leti, ko je Hafez, oče Bašarja al Asada, ubil 30.000 ljudi. Tudi zadnjih pet let so razmere v mojem mestu grozljive. A tudi tu je težko, zelo težko,« se je predstavil urejeni sirski mladenič Husein, ki se je v poznih večernih urah s prijatelji iz Damaska, Idliba in Alepa vračal v taborišče. Štiri dni pred našim srečanjem si je med umivanjem zlomil nartno kost na levi nogi. Po dolgem čakanju so ga z rešilcem vendarle odpeljali v otoško bolnišnico in ga tam oskrbeli. Toda ob treh zjutraj ni bilo nikogar, ki bi ga bil pripravljen peljati nazaj v … zapor. Pobrali so ga policisti.

»Zelo me boli. Bojim se, da se stopalo ne bo pravilno zaraslo. Rad bi šel čim prej naprej, tako kot vsi drugi. Poškodba me ne bo ustavila. Iz Turčije v Grčijo sem prišel šele v osmem poskusu. Nekajkrat so me na čolnu skupaj s tovariši ustavili turški policisti, enkrat je odpovedal motor … Več dni sem preživel v turških zaporih. To je strašna izkušnja,« je pripovedoval Husein.

Ko mu je končno uspelo priti v Grčijo, je bila balkanska begunska pot že zaprta, Evropska unija pa se je s Turčijo dogovorila o vračanju beguncev in migrantov. »To me ne bo ustavilo, moramo priti v Evropo,« je bil odločen Husein, ki se je z berglami in s pomočjo tovarišev skozi luknjo v ograji vrnil v taborišče, v prostor moderne evropske človečnosti.

V sredo so si nekateri begunci v koncentracijskem taborišču našega časa zašili usta in začeli gladovno stavko. Nevzdržnost je dokončno postala – nevzdržna.

Stemnilo se je.