Portret tedna: Abu Bakr al Bagdadi

Samooklicani kalif samooklicanega kalifata samooklicane Islamske države je po obveščevalnih podatkih kurdskih in iraških služb še vedno v Mosulu, drugem največjem iraškem mestu, ki je od junija 2014 pod nadzorom Islamske države (IS).

Vprašanje je, kako dolgo še bo. Lokalna, regionalna in globalna ofenziva na etnično, politično in ekonomsko občutljivo mesto je namreč ta teden vstopila v novo fazo. Pripadniki posebnih enot iraške vojske so z zračno podporo koalicije vstopili v vzhodni del središča mesta, v katerem je še vedno poldrugi milijon ljudi. Večina jih živi na zahodnem bregu reke Tigris, po kateri po poročilih prič plujejo trupla neposlušnih. Večina je arabskih sunitov, ki so pred slabima dvema letoma in pol sprejeli pripadnike Islamske države kot (proti)strup za popolnoma nekompetentno in skorumpirano šiitsko vlado iz Bagdada, ki sta jo usmerjala Washington in Teheran. Ta je z maščevalno in izključevalno politiko nadaljevala državljansko (sektaško) vojno, ki je v Iraku izbruhnila kot neposredna posledica absolutno destruktivne ameriške koalicijske okupacije.

V Mosulu – na zahodnem bregu Tigrisa – naj bi se zadrževal tudi Abu Bakr al Bagdadi oziroma kalif Ibrahim, poosebljenje vseh »napak« zahodnih (in arabskih) zunanjih politik na Bližnjem vzhodu in otrok krvavega kaosa, ki je nastal v regiji po ameriški okupaciji, prosluli arabski pomladi ter dokončni globalizaciji tako iraškega kot sirskega konflikta. Globoko verni mladi intelektualec iz Samare, ki je v Bagdadu končal študij na islamski univerzi, pred ameriško invazijo pa pridigal v eni izmed manjših mošej, je bil pred nesrečnim letom 2003 skoraj anonimen mladenič, ki je bil najbolj spreten – na nogometnem igrišču. Z razpadom Iraka in začetkom strukturiranega spreminjanja Bližnjega vzhoda v peskovnik ravno toliko infantilnih kot radikalnih »politik« se je začelo njegovo – kmalu verjetno dobesedno – vnebovzetje.

Abu Bakr al Bagdadi, čigar pravo ime je Ibrahim bin Avad Ibrahim al Badri al Radavi al Huseini al Samara, se je kot nekdanji član Muslimanskih bratov kmalu po začetku ameriške okupacije pridružil manjši islamistični uporniški skupini, obenem pa je še naprej pridigal v mošeji. To je bil čas, ko so – spomnimo se samo Moktade al Sadra – samooklicani militantni kleriki cveteli. Zalivala jih je ameriška neokonservativna administracija, oplajali pa prvi nastavki iranske širitvene politike. Ta se v zadnjih tednih z vlogo šiitskih milic pri »osvobajanju« Mosula in rušenju Alepa približuje svojemu staremu strateškemu cilju: obvladovanju velikega dela bližnjevzhodne sredozemske obale prek tako imenovanega šiitskega polmeseca.

Konec leta 2004 so Abu Bakra al Bagdadija, tedaj že »uradno« skrajneža, aretirali ameriški vojaki. Najprej so ga zaprli v zloglasni Abu Graib, a ga kmalu premestili v zapor v oporišču Bucca blizu Um Kasra. Točnih podatkov, koliko časa je bodoči kalif Ibrahim preživel v ameriški ječi, ni – po nekaterih virih le devet mesecev, po nekaterih pa skoraj štiri leta. V vsakem primeru se je Abu Bakr v ameriški vojni ječi neverjetno hitro povzpel po notranji in zunanji hierarhiji iraškega upora. Za rešetkami oporišča Bucca je spoznal vsaj ducat bodočih tesnih sodelavcev, tako zadrtih »kariernih« džihadistov kot nekdanjih častnikov vojske Sadama Huseina in vidnih članov stranke Baas. Oboji – predvsem pa slednji – so pri senzacionalno uspešni širitvi samooklicane Islamske države z vojaškimi izkušnjami, taktičnim in praktičnim znanjem, poznavanjem terena ter, predvsem, tesnimi vezmi s sunitskimi šejki odigrali pomembno vlogo v osrednjem in severnem Iraku.

Po izpustitvi iz zapora se je Abu Bakr al Bagdadi hitro povzpel na vrh islamistične hierarhije. Na čelu iraške Al Kaide je nasledil Abu Ajuba al Masrija in Abu Omarja al Bagdadija, sicer »dediča« v ameriškem letalskem napadu ubitega Abu Musaba al Zarkavija. Toda državljanska vojna v Iraku se je počasi umirila, Al Kaida pa se je – zlasti po smrti Osame bin Ladna 2. maja 2011 – hitro pomikala proti ropotarnici zgodovine.

Kmalu se je pojavila nova priložnost in Abu Bakr al Bagdadi jo je izkoristil v slogu rasnih strelcev. Dobesedno. Prekinil je »sodelovanje« z Al Kaido in se v celoti posvetil Levantu. Nastala je – z nekaj preimenovanji – zloglasna Islamska država. Najprej je bila aktivna v domačem Iraku, potem se je v sosednji Siriji odprlo novo rodovitno polje kaotičnega (sektaškega) konflikta in padle države. Islamska država je z brutalnostjo uničila prvotni sirski upor ter v očeh evropske akademske levice nemudoma postala najboljši alibi za vojne zločine režima Bašarja al Asada – to je bil tudi eden od razlogov za hiter razkol z islamistično fronto Džabhat al Nusra.

IS je pod vodstvom Abu Bakra al Bagdadija hitro in učinkovito osvajala ozemlje – ne da bi se ji bilo dejansko treba resno bojevati. Umikale so se ji tako sirske kot iraške vladne sile. IS je – dobesedno – zapolnila vakuum, hkrati pa ji je s strahovlado in skrbno pripravljenimi oglaševalskimi metodami uspelo prepričati svet o svoji (fantazijski) omnipotentnosti, obenem pa se je veliko bolj kot vojni, religiji in ideologiji posvetila poslu: črnemu trgu z nafto in starinami. In še s čim.

Vodja Islamske države, ki se je iz milice razvila v pravo korporacijo, s katero so trgovali in sodelovali skoraj vsi, ki se danes tako zavzeto borijo proti njej, je 29. junija 2014 v veliki mestni mošeji razglasil islamski kalifat, sebe pa za kalifa. Svet je zadrhtel.

Toda! Dva tedna pred tem so pripadniki skrajne sunitske milice brez omembe vredne obrambe prevzeli nadzor nad Mosulom. V mesto, iz katerega sta se umaknili dve diviziji iraške vladne vojske in pustili za seboj ogromno orožja, so se borci IS – v konvoju terenskih vozil – preprosto pripeljali. Še prej so s številnimi zavezniki poskrbeli, da je izginila meja med Sirijo in Irakom. Na poti jih ni nihče niti poskusil ustaviti. Podobno je bilo, ko so Abu Bakrovi možje krenili proti antični Palmiri – če bi mednarodna skupnost ali, denimo, režim Bašarja al Asada to hotel, bi IS lahko vojaško uničil že davno in v nekaj urah. A to se ni zgodilo. Daeš (arabski izraz za IS) je namreč še naprej služil zunanjim gospodarjem, ki ne domujejo le v Saudski Arabiji in Katarju, mit o njihovi vojaški moči pa se je, posledično, le še okrepil.

Hkrati se je okrepil tudi mit o Abu Bakru al Bagdadiju, o katerem mnogi trdijo, da sploh ne obstaja. Sodeč po (resnih) medijskih zapisih je kalif v zadnjem letu dvakrat umrl in bil vsaj trikrat resno ranjen, pred kratkim pa so ga zastrupili s hrano. Dejstvo je, da je bil v zadnjem letu pobit praktično ves njegov ožji krog in nekaj tistih, ki so nadomestili pobite. Zdaj, ko je Islamska država opravila »zgodovinsko (podizvajalsko) nalogo«, se je vrv okoli vratu njenega bolj direktorja kot verskega in političnega voditelja zategnila. Tečejo zadnji kalifovi dnevi. Kmalu bomo videli, kako debel in vzdržljiv je (bil) ta vrat.