Članica senata KPK, ki je ni ali je ne sme biti

Konec marca je minilo eno leto, kar je vodenje komisije za preprečevanje korupcije (KPK) prevzel Boris Štefanec. Po prepričanju nekaterih je prav on zapravil ugled komisije in veliko zaupanje javnosti. V tem času je bila do njega najbolj kritična namestnica Alma Sedlar, ki je Štefaneca med drugim pozvala k odstopu. Nesoglasja med njima postajajo vse večja. Skupina znanstvenic je nedavno opozorila državni vrh, da se Alma Sedlar pri svojem delu sooča z vedno novimi ovirami, vključno z odvzemanjem pooblastil. Oktobra, denimo, je izgubila pooblastila za stike z javnostjo, januarja za mednarodne odnose, zdaj je odkrila še, da nima več dostopa do skupne pošte.

Alma Sedlar je ta teden v javnem pismu – v odsotnosti skupne – predstavila svojo vizijo za prihodnost KPK. Ta bi morala »(p)ostati komisija za preprečevanje korupcije, ne pa nekakšna moralna policija ali instrumentalizirana topovska krogla za padec te ali one vlade, ministra, ministrice«.

Sama namreč njene vloge ne vidi v udarniških akcijah, kajti, kot pove s prispodobo, komisija ni tajno društvo PGC, ampak institucija z zelo pomembno vlogo za prihodnost države in družbe. Priložnost ima, da začne delati, kot delajo najboljše komisije v tujini in z namenom, za katerega je bila ustanovljena. »S kazanjem na sistemske anomalije lahko pomaga graditi drugačno, boljšo in pravičnejšo družbo, kajti korupcija ima uničujoč vpliv na družbeno blaginjo in razvoj.«

Ob zadnjem zapletu, ko senat ni glasoval o objavi podatkov o fizičnih osebah, ki so prejemale visoke honorarje, ampak je odločitev sprejel predsednik sam, so se nekateri spraševali, zakaj ne odstopi, če se z ravnanjem predsednika KPK ne strinja. O tem je veliko razmišljala, potem pa ugotovila, da je v boju proti korupciji preveč dela. Poleg tega sta v preteklosti že odstopila dva namestnika, pa to ni ničesar rešilo. »Lahko jih odstopi še deset. Če ostanem, pa lahko opazujem, opozarjam in motiviram sodelavce in vse tiste, ki verjamejo, da je ta država lahko uspešna v boju proti korupciji.«

Ta hip si najbolj želi, da bi se – ob napovedanih spremembah zakona o integriteti in preprečevanju korupcije – razvila širša javna razprava o tem, kakšno komisijo potrebujemo. Kakšne pristojnosti naj ta ima in kako naj čim bolj učinkovito pride do glavnega cilja: država in družba brez korupcije. »Trdno verjamem, da ga lahko dosežemo,« pravi.

Koliko sploh je korupcije v Sloveniji? »Težko je govoriti na pamet, ocene so vedno subjektivne. Zato si želim, da bi komisija v sodelovanju z znanstveno stroko pripravila lastno metodologijo za merjenje njene razširjenosti. Za zdaj je še najbolj uporaben indeks zaznave korupcije, ki ga meri Transparency International. Zdi se, da je zelo prisotna, predvsem na sistemski ravni. Vlogo komisije zato vidim širše kot zgolj v represivnem ali 'policijskem' smislu; v interdisciplinarnosti, ki bi znala številkam in zapletenim birokratskim zadevam dati vsebino, in v okrepljeni preventivi.«

Državljanom bi bilo treba preprosto predstaviti, kako usodne so posledice korupcije na vsakdanje življenje, in povedati, kaj lahko vsak naredi, da jo prepreči. »Poenotiti bi morali tudi potek posameznih preiskovalnih postopkov in pritožb nad odločitvami senata, predvsem pa nekatere definicije (nasprotje interesov, lobiranje ...), ki povzročajo precej težav ne le zavezancem, temveč tudi KPK. Spremenjeni zakon bi moral jasno in nedvoumno urediti določena procesna in statusna vprašanja, določiti pa bi moral tudi pristojnosti na področju mednarodnega sodelovanja ter odpraviti anomalije na področju nadzora nad premoženjskim stanjem ter zapletena določila v zvezi z lobistično dejavnostjo,« je zapisala v svoji viziji.

Velja za osebo, ki stvar, za katero se ogreje, natančno izpelje, in enako je pričakovati tudi za njen boj proti korupciji. »Upam, da si na KPK ne bo razbila glave, tega ji ne svetujem. Ampak mora ostati, kajti več lahko naredi znotraj kot zunaj. Je načelna, predvsem pa ima tisti pogum, ki nam močno manjka, ker vedno preračunamo, kaj se izplača. Škoda, da ji ne pustijo delati,« pripoveduje dolgoletna novinarka Jane Sonja Grizila, ki je bila nekaj časa tudi njena šefinja. »Res je precej samosvoja, ampak nekoristoljubna. Z njo nikoli nisem imela slabih izkušenj. Zna biti zelo dobra prijateljica in ni se treba bati, da ti bo zarila nož v hrbet. Treba pa je upoštevati nekatere njene posebnosti, tako kot pri vseh ljudeh.«

Njeno samosvojost je zaznal tudi nekdanji pomočnik predsednika KPK Bećir Kečanović: »Razdvojen sem glede načina, kako komunicira z javnostjo in tako prispeva k agoniji KPK. Najprej bi morala komunicirati z institucijami, ki so pristojne za nadzor, denimo državnim zborom in predsednikom republike. Po drugi strani je verjetno stisnjena v kot in drugače ne more ravnati. Verjamem, da ima dobre namene, morda ubira napačne poti. Nekatere izjave so zelo konstruktivne, nekatere pa so na prvo žogo. Zdi se mi prijeten človek in pri tem, kar počne, je srčna.«

To besedo je uporabila tudi Katjuša Popovič, predsednica društva Ključ, ko je dejala: »Vsake toliko jo srečam in vedno ugotavljam isto: ženska se ne spreminja. Njene vrednote ostajajo enake. Je borka za poštenost, pravičnost, profesionalnost. Mislim, da ne prenaša površnih ljudi, izjav in dejanj, sploh pri ljudeh, ki jim je bila zaupana (družbena) moč. Zna poslušati, razmisliti in povedati. Njene besede imajo težo. Zadnjič je moja znanka opisala žensko, ki jo spoštuje. Rekla je: Srce in jajca ima. Enako bi lahko jaz rekla za Almo Sedlar.«

Alma Sedlar, letnik 1975, je bila triindvajset let novinarka. Kot petnajstletnica je začela sodelovati s celjskim Novim tednikom, kjer je, kot pravi, šla skozi »staro« novinarsko šolo; starejši in bolj izkušeni kolegi so jo med drugim učili tudi etičnih vrednot in načel. Diplomirala je na Univerzi v Mariboru, in sicer na filozofiji iz cenzure in sovražnega govora v medijih, na pedagogiki pa je raziskovala otroke brez spremstva. Danes je njeno področje zanimanja, kako korupcija vpliva na kratenje človekovih pravic. Pripravlja doktorat o žvižgačih oziroma o zaščiti prijaviteljev. Kot novinarka Jane je leta 2007 dobila novinarsko nagrado bratstvo resnice/Consortium veritatis. Kot predsednica sindikata Dela Revij je pomagala preprečiti zlom revijalnega portfelja in izgubo številnih služb. Podjetje je sicer dobilo novega lastnika, ki je zaposlenim znižal plače, a delovna mesta so bila ohranjena, in na to je zelo ponosna. Bila je tudi članica novinarskega častnega razsodišča in po besedah predsednice Ranke Ivelja je bila natanko tak človek, kot ga takšni organi potrebujejo. »Njene (raz)sodbe so bile praviloma zelo dobro utemeljene, njena drugačna stališča so nam vedno dala misliti. In ker je nečredni tip človeka, ki ga večinsko mnenje prav malo briga, smo se v NČR morali resno in natančno ukvarjati z njimi, pa četudi bi kdaj že šli domov in končali primer. Zaradi Alme so bile naše razsodbe na koncu boljše.« Pri preprečevanju korupcije želi delovati tudi v prihodnje. Tudi ko ni v službi, rešuje – vendar ne družbe, ampak posameznike, saj se usposablja za vodnico reševalnega psa.