Portret tedna: Alojz Čebin

Pohvali se, da živi v kraju z najlepšim kužnim znamenjem na Slovenskem. Znamenje v Šavni Peči, vasici visoko na levem bregu Save, skriti pod pečinami, je staro štiristo let. Če so Šavno Peč kot rojstno vas mojstra klasične filologije Antona Sovreta doslej poznali literarni zgodovinarji in slovenska prevajalska srenja, jo bodo poslej kot kraj »spočetja« precedenčne slovenske okoljske sodbe morali priznavati tudi pravniki, sodniki, odvetniki ... V Šavni Peči je namreč doma Alojz Čebin, prvi mož sodobne kmečke pravde, ki jo je 26 kmetov iz Zasavja dobilo po enaindvajsetih letih. Njihovi nasprotniki so bili štirje veliki onesnaževalci: Termoelektrarna Trbovlje, Lafarge Cement, Steklarna Hrastnik in Tovarna kemičnih izdelkov, ki so jih branile najboljše odvetniške družbe. A sodba je neizpodbitna: za onesnaževanje v času med letoma 1991 in 2002 morajo kmetom plačati dva milijona evrov odškodnin.

Dvakrat na leto je ves ta čas Alojz Čebin hodil na celjsko spomeniško varstvo, naj uredijo kužno znamenje, dokler lepega dne na hrastniško občino ni priteklo pol denarja za obnovo, ne da bi vedeli, da je kakšen njihov občan sploh bíl in tudi dobil bitko s spomeniškimi varuhi. Še danes je ponosen na edino »zgradbo« v Zasavju, ki je tudi po njegovi oziroma predvsem po njegovi zaslugi krita s skrilom. »Večna kritina,« pojasni, »sploh zdaj, ko so uporabili bakrene žeblje.«

Alojz Čebin ni neznano ime v visokih državnih krogih, niti med nekdanjimi ekonomisti, mlekarji in vodilnimi v Mercatorju. »Pokvaril« je kar nekaj zabav, ko je ljudi v Ljubljanskih mlekarnah, kjer je bil zaposlen enajst let (med 1975 in 1986), svaril, naj nikar ne podprejo združitve z Mercatorjem, ker je zadeva nenaravna, zato iz nje ne more nastati nič dobrega. Takrat je Mercator vodil Miran Goslar, oče nekoč prvega trgovca pri nas. Čebinove besede so se izkazale za preroške, a žal prepozno. V spominu pa sta še ostala zapisana podatek in zamera, da je bila »Mercatorjeva poslovna zgradba na Titovi v Ljubljani zgrajena z mlekarniškim denarjem«. Po materini smrti je pustil dobro plačano službo in solidno življenje v prestolnici ter prišel za kmeta na domačo kmetijo, k Pepelnakovim, ki jo je njegova družina že pred tem dobila z izročilno pogodbo od materine mame. Prepričan je bil, da bo šest glav v »štali in enajst hektarjev zemlje zadoščalo za preživetje«.

Čebin je v bitkah, za katere se odloči, vajen zmagovati. Rojen za vodjo, so najbrž rekle vile rojenice ob rojstvu pred dobrimi šestimi desetletji. Vpisal se je na srednjo tehnično šolo v Trbovljah, smer jaki tok, danes bi rekli energetik, v prepričanju, da bo z lahkoto dobil službo. »Kje pa vi hodite, pet let že nismo iskali elektrotehnika za jaki tok!« mu je rekla ženska na zavodu za zaposlovanje. Zato si je službo poiskal sam. Ekonomska fakulteta (EF) v Ljubljani je iskala vodjo tehničnega laboratorija. Prijavil se je in v petnajstih dneh dobil službo. V bistvu so iskali šefa neki Indijki. On pa je že od nekdaj hodil na velesejme oboževat indijske paviljone zaradi – indijskih lepot …

Nato se je izredno vpisal na višjo šolo za organizacijo dela. Pripadel je prvi generaciji študentov računalniške smeri. Ko je operater na EF dal odpoved, se je za naslednika, čeprav še ni končal študija, ponudil Čebin. Rekli so, da potrebujejo vodjo, ne operaterja, objavili so razpis, Čebin se je prijavil in – postal prvi vodja računskega centra na EF. »Nikoli nisem službe začel drugače kot vodja,« se smeje. A plača ni bila bog ve kaj. Nakar v 1975. zasledi razpis za vodjo zbiranja in obdelave podatkov v Ljubljanskih mlekarnah – z dvakrat tolikšno plačo, kot jo je na EF imela predstojnica katedre za statistiko Mara Bešter. In je odšel novim zmagam in novi službi vodje naproti …

Sredi 80. let se je vrnil k ovdovelem očetu v Šavno Peč. Leta 1993 je dosegel osebni rekord: Celjskim mlekarnam je oddal največ mleka v vasi in prvič videl tisoč nemških mark. Žilica mu ni dala miru: poskrbel je, da je vas dobila spodoben vodovod, pa električno napeljavo v zemlji, kot je treba, bil je glavni pobudnik za ureditev kanalizacije v vasi, za projekt komasacije je pridobil vse načrte, a mu je ušlo za mišjo dlako. Zaradi enega soseda, ki je rekel ne. »Z več izboljšavami ko sem poskušal, bolj so mi posamezniki nasprotovali,« se spominja. Kaj je bil glavni vzvod, da se je odločil zbrati kmete in reči, gremo v tožbo, ne ve več. A februarja 1993 je že pripravil prvi protest proti onesnaževalskim podjetjem, ki niso več hotela upoštevati ocen komisije za ugotavljanje škode na pridelkih in ne poravnavati škode kmetom. Istega leta je odvetniku Plauštajnerju že nesel prvih 35 zahtevkov kmetov za plačilo škode. Vajo v imenu 26 kmetov je ponovil leta 1995 z zahtevkom v višini današnjih 775 tisočakov. To je bil začetek 21 let trajajočega potovanja, ki se je končalo s pravnomočnostjo sodbe avgusta letos in v višini trikratnika prvotnega zneska. »Take zgodbe se gre neki kmet tam gori v Šavni Peči,« dodaja Čebin z nasmeškom, ki ga je sicer redko videti na njegovem obrazu.

Dvajsetletno potovanje je imelo mnogo postaj. Na prvi se je Čebin, ki ima danes v hlevu še bika, dva telička in dve kravi, ustavil leta 1997, čim so začeli govoriti o gradnji sporne Tet 3: »Šel sem k Lojzetu Peterletu, da bi me povezal z odvetnikom Starmanom. Hotel sem tožiti Janeza Drnovška. 'Veliko si upate,' mi je rekel Peterle. A Starmana mi ni 'zrihtal' in jaz nisem tožil premiera.« Druga postaja je bil zasavski zakon. Vložili so ga leta 1999, Čebin pa je dosegel, da so nanj vložili tri amandmaje, med drugim o takojšnjem izplačilu milijarde takratnih tolarjev odškodnine, ki so razdelili državni zbor. »Pretehtala sta glasova hrastniških poslancev, sedanjega župana Mirana Jeriča, takrat LDS, in Mirana Potrča iz SD. S tem sta ogrozila sprejem zakona v tretji obravnavi. Zgodba z zasavskimi poslanci se je ponovila letos, ko sta hrastniška poslanca Ivan Hršak (Desus) in Vojka Šergan (SMC) podprla uredbo o tleh.«

Ne le o politiki, Čebin tudi o stroki nima najboljšega mnenja: »Samo eden je dovolj za madež na stroki. Tak je bil okoljski inšpektor Danijel Jerman, ki se ni odzival na naše klice, ko je bilo najhuje.«

Čebin na vprašanje, kakšen človek je, odgovarja: »Če je treba, sem brezkompromisen. A znam tudi deliti.« Ljudje v Hrastniku na kmete niso jezni, pravi. Ne krivijo njih, ker mora steklarna poravnati dobro tretjino od dvomilijonskih odškodnin. Tudi jih ne obtožujejo, da so se poravnali samo z Lafargeom. »Prvi so prišli k nam s ponudbo in smo jo sprejeli,« pravi. Te dni ga ljudje dosti kličejo. Eni mu čestitajo, da je zdržal, drugi obžalujejo, da se davnega 1995. niso odločili za tožbo. Tretji ga spodbujajo, naj vztraja tudi pri drugi tožbi, ki jo je še z dvema kmetoma vložil za škodo v obdobju 2002–2007 in v kateri je samo glavnica »težka« skoraj 300.000 evrov. Čebinu je mrzko »bazarjenje«, kakor imenuje dvajset let pogajanj za denar. O slednjem ne govori rad. Kajti naučili so ga, da se največji denarji štejejo potiho.