Tiskane izdaje
Zakaj se je Boris Johnson, nekdanji londonski župan (2008–2016), odločil, da bo sodeloval pri torpediranju članstva Velike Britanije v EU? To članstvo je namreč eden od temeljev svetovne geostrateške arhitekture. Britanija je največja ameriška letalonosilka. Je prva zaveznica ameriškega imperija. Britanija je ameriško uho na obali stare celine. To opazko velja razumeti skorajda dobesedno. Na britanskem otoku so namreč nameščene najmočnejše in najzmogljivejše prisluškovalne naprave, britanska agencija za prisluškovanje vsem komunikacijam pa si zbrane podatke deli z ameriško agencijo za nacionalno varnost, NSA. Ameriški imperij torej Evropo posluša z britanskega otoka. Britanija je ključni strateški vzvod ameriškega imperija za vplivanje na EU. Boris Johnson se je odločil, da bo ta strateški vzvod nekoliko razmajal. Pokvaril. Zveza Nato kot drugi geostrateški vzvod sicer ostaja cel. A Nato vendarle ni namenjen trgovanju, temveč vojskovanju. No, morda Johnson niti ni razmišljal prav dosti o geostrateških rečeh. Morda je zgolj presodil, da bi mu na trgu političnega potrošništva takšna akcija dvignila prepoznavnost. Morda je mislil, da bi takšna akcija okrepila blagovno znamko Boris. In Boris je samega sebe v resnici razumel kot brend. V tem se ne razlikuje prav dosti od številnih sodobnih politikov. Vendarle – ko politika postane brend, zadeve postanejo nenavadno zapletene. V blagovno znamko se z nekaj marketinške spretnosti lahko naselijo lastnosti, ki so med seboj v protislovju. Pri političnih odločitvah pa imajo marketinške akrobacije realne socialne, ekonomske in geostrateške učinke. In učinki ne vplivajo le na počutje potrošnika, temveč na skupnost kot celoto.
Foto: Leon Neal/AFP
Trditev, da Johnsona geostrateške reči osebno sploh ne zanimajo, pa bi bila zgrešena. V prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja je bil namreč dopisnik britanskega časnika The Daily Telegraph iz Bruslja. In tedanji dopisnik RTV Slovenija iz Bruslja Edvard Žitnik je pred dnevi v svojem blogu opisal, kako je z možem pšeničnih las večkrat nazdravil s pivom ter z radovednim Britancem kramljal o vzrokih in posledicah vojn na Balkanu. Pač, geostrateške ocene o dogajanju na Balkanu, ki so jih lahko podajali slovenski novinarji, so bile v prvi polovici devetdesetih let v svetovni novinarski skupnosti kar cenjene. Žitnika in Johnsona ne povezujejo zgolj bruseljski lokali. Povezuje ju tudi newyorška 23. ulica. Če Žitnik danes s 23. ulice Sloveniji poroča, kaj se dogaja v ZDA, sta Johnsonova starša leta 1964, ko se je Boris rodil, živela na newyorški 23. ulici. Bivala sta prav nasproti legendarnega, boemskega hotela Chelsea. Johnson, mož, ki se je poigral s pomembnim vzvodom ameriške moči v Evropi, je dvojni državljan. Ni le Britanec. Zaradi rojstva v ZDA je tudi ameriški državljan. Pred časom je sicer najavljal, da se bo ameriškemu državljanstvu odrekel. A ta dvojnost – ob vseh ostalih dvojnostih in trojnostih – njegovi markantni javni podobi očitno ni dovolj škodovala, da bi napoved o ukinitvi ameriškega državljanstva uresničil.
Johnson. Kdo je? Je konservativec. A je tudi liberalec. Ko gre za življenjske sloge, je liberalec. Na londonski paradi ponosa je navzoče navduševal z roza klobukom. Je evroskeptik. In o Bruslju kot nekdanji dopisnik iz evropske prestolnice nekaj celo ve. Ko je sporočil, da se letos ne bo potegoval za vnovično izvolitev na funkcijo londonskega župana, je to sprožilo ugibanja, ali se bo potegoval za britanskega premiera in voditelja konservativne stranke. Vendar je v četrtek, nekaj minut pred iztekom roka, sporočil, da se za vodenje stranke ne bo potegoval, ker ne želi povzročati razkola. No, resnici na ljubo je razkol že zakuhal. In ta ima fantastične in hkrati nepredvidljive učinke. Ko je London leta 2012 gostil olimpijske igre, je občinstvo navduševal s tem, da se je pripel na jekleno vrv in se – opremljen z britansko zastavo in modro čelado – spustil po »zajli«. Politiko razume kot zagotavljanje iger – tudi olimpijskih – in kruha. A ta ni na prvem mestu. Bil je novinar, dopisnik in urednik. Bil je župan, zdaj je poslanec britanskega parlamenta. Igračkal se je z domislico o izstopu iz EU, ko pa se je brexit zgodil, ni želel pospraviti igrač, ki jih je razmetal – ker bi to povzročilo razkol že tako ali tako razklane stranke. Je politik sodobnega kova. Podpira domislice, ki se zdijo atraktivne, a ga realni učinki ne zanimajo.
