Portret tedna: Carles Puigdemont

Prebegnil je v Bruselj, od koder zdaj nagovarja svetovno javnost, Katalonijo pa je postavil v središče celine in sveta.

pet, 10.11.2017, 20:00

Da bi ti verjeli drugi, si moraš močno zaupati sam. Drži za človeka in nič manj nemara za narod.

Odstavljeni 130. katalonski predsednik Carles Puigdemont, ki je skupaj s še štirimi ministri prebegnil v Bruselj, je resda, kakor ga naprej slikajo neredki v Kataloniji, odločen independentist, je pa (bilo) tesno okrog njega morda preveč takih, ki to niso: kajti le tako si je mogoče razlagati – da, ljudje govorijo krepke besede – katalonski »diletantski« pohod v neodvisnost.

In zato je razočaranje mnogih hudo, predvsem tistih prepričanih Kataloncev, ki so v zgodbo o hrepenenju Katalonije, da končno postane neodvisna republika, predano verjeli in jo zadnjih sedem let z vnemo razlagali svetu. Zdaj, ko so številni med njimi žalostno ostali brez služb – Madrid je z resnimi obtožbami odstavil politiko v Barceloni, katalonske uradne delegacije po svetu so zaprte, enako Diplocat, katalonski svet za javno diplomacijo –, se z občutkom, da so bili pozabljeni, sprašujejo, ali je mogoče, da so Puigdemontu verjeli napak; kajti kako je mogoče, da je katalonska politika storila toliko napak. Kakšnih napak?

Po vsem taktiziranju bi in ne bi oziroma osamosvojitvenih kolobocijah v Barceloni ter ultimativnem zavračanju demokratičnega dialoga in zastraševanja Katalonije v Madridu je regionalni parlament 27. oktobra – s 70 glasovi od 135 poslancev – končno vendarle enostransko razglasil neodvisnost, niso pa potem nemudoma začeli vzpostavljati (že vnaprej skrbno pripravljene) katalonske države; vsaj vtis je tak, ne le od daleč, ampak tudi med Katalonci. Je Puigdemont resno razmišljal o konkretnem porajanju republike, ko so mu tisti konec tedna takoj po »osamosvojitvi« mediji sledili po Barceloni, ali je predvsem čakal, kot so se tiho bali mnogi v Španiji, na buren, morda nasilen odziv Madrida, ki je medtem v senatu aktiviral 155. člen španske ustave in si formalno začel podrejati avtonomno skupnost?

Katalonija je preveč zapletena in samosvoja, tudi prevelika Babilonija in premalo »klasično« nacionalistična družba, pravi za Delo v Barceloni živeča esejistka in prevajalka Simona Škrabec, da bi si ji jo bilo mogoče poenostavljeno razlagati po slovensko in s premočrtno in hitro slovensko osamosvojitveno potjo. Naša preprosta logika, ko smo pred dobrega četrt stoletja odločno tvegali vse, med Katalonci, zgodovinski pogajalci in neumornimi paktisti, menda ne deluje. Pri njih je vedno še prostor in čas za vnovično pogajanje, za počasno napredovanje … In vendar se je v tej vroči španski jeseni kakor že leta prej politika v Barceloni, in nič manj pravniška stroka, redno sklicevala na naš »svetel« primer in ga ljudstvu postavljala za zgled. Pa tudi slovensko-katalonske vezi so že desetletja tesne, prijateljske …


Shodi v podporo Katalonski neodvisnosti. Foto: Llois Gene/AFP

S pogajalsko mentaliteto je menda zlahka razumeti tudi Puigdemontovo namero, da iz Bruslja, kjer zdaj svoboden čaka na odločitev belgijskih organov, ali ga bodo izročili Španiji, privoli v predčasne volitve 21. decembra, ki jih je Barceloni vsilil konservativni premier Mariano Rajoy. Če bo treba vnovično dokazati, kaj hočejo katalonski independentisti, bodo to pač storili … Vprašanje je, ali jim lahko uspe, kajti zdaj se že ve, da Puigdemont in Oriol Junqueras, odstavljena predsednik in podpredsednik, prvi na prostosti v Bruslju in drugi začasno za zapahi v Madridu, na volitvah ne bosta nastopila skupaj.

Medtem ko se je Puigdemontovi desničarski Demokratski stranki Katalonije PdeCat (izšla je iz Demokratične konvergence Katalonije (CDC)) in Junquerasovi Republikanski levici Katalonije (ERC) pred dvema letoma uspelo povezati v platformo Junts pel Sí (Skupaj za), jima je tokrat spodletelo. Menda je desničarju hrbet obrnil levičar. Naivno nepolitično bi se vprašali, pa kako je mogoče, da niti v tako prelomnem osamosvojitvenem trenutku – ko je z njima vred kar osem odstavljenih ministrov v začasnem priporu in še pet v eksilu, zagovarja pa se tudi predsedstvo parlamenta – nista sposobna stopiti skupaj in tako ne morda popolnoma zaigrati neodvisnosti, ki so jo na referendumu 1. oktobra izbrali Katalonci.

Seveda je prav tako zanimivo, da se bosta s tako težkimi obtožbami – v Madridu ju bremenijo vstajništva, upora, zlorabe javnega denarja … – sploh lahko potegovala na volitvah, ki jih je Rajoy sprva napovedal v šestih mesecih, potem pa (tiha Evropa ali nekdo vendarle pritiska iz ozadja) sklical že za december. Mogoče pa imajo prav tisti, ki pravijo, da gre v tokratni vojni med Barcelono in Madridom predvsem za zgodbo, besede, simbole, kar za cirkus … in da na koncu nihče od odstavljenih in obtoženih katalonskih politikov, vsaj vodilnih ne, ne bo sedel, gotovo ne zagroženih petnajst do trideset let.

Od daleč je menda videti bolj nevarno in teatralno kakor od blizu, kjer ni še nobene španske prekucije: denimo, na ministrstvih, pravi Simona Škrabec, kakor je tudi Martí Estruch iz (začasno?) zaprtega Diplocata žalosten, a optimističen, da bodo že našli rešitev. Osamosvojitvenega procesa da ni mogoče ustaviti, četudi jih Katalonci spet dobivajo po glavi in je ustavno sodišče pred dnevi razveljavilo deklaracijo neodvisnosti. A tega so od Madrida tako in tako vajeni, nujna je le potrpežljivost pri nenehnem stopanju malo naprej in malo nazaj … Kakor menda tudi ni verjetno, da bi se v srčiki Evropske unije Rajoyeva Španija povsem brezsramno spridila kot kakšna Turčija. In če se bo, potem bo tako in tako konec tudi Evrope … A še prej, decembra, bodo v Kataloniji volitve, na katere sedaj čakajo vsi.


Katalonija je preveč zapletena in samosvoja, tudi prevelika Babilonija in premalo »klasično« nacionalistična družba. Foto: Albert Gea/Reuters

Vanje mora verjeti 54-letni Carles Puigdemont, ki je s prebegom v Bruselj, od koder zdaj nagovarja domačo in tujo javnost, Katalonijo in Španijo nenadkriljivo postavil v središče celine in sveta, pa tudi ali predvsem v Belgijo, ki po svoji dvojnosti, prav tako jezikovni, morda še najbolje razume zapleteno katalonsko zgodbo. Predsednikovemu manevru, ki ni prvi v katalonski zgodovini, mnogi ploskajo, medtem ko ga nasprotniki smešijo kot strahopetca …

Doma ga sledniki povečini naprej portretirajo kot svobodnega in neposrednega človeka, ki se ne boji sprememb – zamenjal je nekaj poklicev: od novinarja, ustanovitelja časopisa v angleščini Catalonia Today, župana Girone od leta 2011 do 2016, predsednika katalonske vlade – in ki ne trepeta za politično prihodnost, sploh za svojo se menda ne boji. Seveda pa na preračunljivem političnem odru ni sam … Martí Estruch ga je za Delo opisal »kot izjemnega načrtovalca, z vedno novimi zamislimi v glavi, čeprav ne nujno le s takimi, ki se jih da uresničiti«. Zanj je politik »odprtega duha, trmast in stoodstotni independentist, ki okretno sledi sodobnim tehnologijam – zelo je aktiven na twitterju, denimo – in za katerega je politika bolj sredstvo kot cilj sam po sebi. In predvsem je dober človek, kar ni vedno primer v politiki«. Po odločnosti je menda drugačen od predhodnika Arturja Masa, pri katerem je bilo opaziti veliko oportunizma in še manj premočrtnosti: »referendum« o neodvisnosti 9. novembra 2014 se je končal kot farsa, saj ni bilo takrat za katalonsko republiko pripravljeno res nič.

V Evropi nam je, očitno, še vedno prefino, da bi Evropejci hoteli preglasiti in stresti molčečo evropsko politiko, ki vse te nemirne španske tedne uradno noče slišati katalonskih klicev na pomoč: političnih prošenj po dialogu, pogovoru, mediaciji …, pa čeprav je Madrid Mariana Rajoya avtoritarno zarohnel nad Barcelono. Kakor je očitno še vedno dovolj udobno tudi Kataloncem. Z vso neskrivano simpatijo do njih je treba vendarle zapisati, da jih drugi ne morejo osamosvojiti niti jim utreti poti v več avtonomije, ampak morajo svoje sanje – če res skupinsko, brez oportunizma in prislovičnih političnih manipulacij hrepenijo – dosanjati sami. Podobno morajo tudi Španci vedeti, koliko sta jim pisana na kožo nazadnjaški Rajoy in aferaška Ljudska stranka … Da bi nam zatem verjeli in bi nas razumeli še drugi, si moramo spočetka iskreno verjeti sami.

Prijavi sovražni govor