Portret tedna: Damijan Florjančič

Novi predsednik vrhovnega sodišča pravi, da tega poklica ne moreš opravljati z žalostjo.

pet, 17.02.2017, 20:00

Šesti predsednik
Zaupa v sodstvo, ki si ne sme dovoliti resignirane vdaje v usodo zaradi napadov na njegovo delo.

Od Roške do Tavčarjeve
Klik se mu je zgodil, ko je kot vojak z diplomo prava po uradni dolžnosti zastopal zaprte v vojaškem zaporu na Roški.

Umetnost in pravo
Pravo je tudi kdaj umetnost v iskanju resnice, pravičnih in zakonitih rešitev.

Do pred štirimi dnevi še začasna predsednica vrhovnega sodišča Nina Betetto je na otvoritvi novega sodnega leta ob predaji poslov novemu predsedniku vrhovnega sodišča Damijanu Florjančiču namenila besede, ki jih ji je nekoč povedal nekdanji predsednik vrhovnega sodišča Franc Testen, za mnoge še vedno ena od največjih sodniških in vodstvenih avtoritet v sodstvu. Dejal ji je, da ko je postal predsednik vrhovnega sodišča, niti približno ni vedel, kaj ga čaka.

Nov poklicni izziv zdaj čaka 62-letnega magistra pravnih znanosti, ki bo na mestu prvega sodnika v državi, vendar enakega med enakimi, zamenjal Branka Maslešo. Kaj vse ga čaka na novi poti, še natančno ne ve; najprej si bo vzel nekaj časa, da se seznani z notranjimi sodno-upravnimi zadevami, ki mu pritičejo kot predsedniku vrhovnega sodišča. Ne predstavlja si, vsaj za zdaj, da bi mu ob teh nalogah ostalo še veliko časa za sojenje. Vendar bo, če se bo izkazalo za nujno, še sedel v vrste članov kazenskega senata vrhovnega sodišča.

Iskanje novega predsednika najvišjega sodišča v državi ni bilo enostavno, potrebni so bili trije krogi. V zadnjem se je za kandidaturo odločil tudi Florjančič, čeprav so ga, kot pravi, že ob drugem poskusu nekateri njegovi kolegi – tudi zunaj pravniških vrst – nagovarjali k prijavi. Kaj je pretehtalo, da se je odločil poskusiti? To, da si že trideset let prizadeva za osmišljenje sodne funkcije, ki pomeni uresničitev vizije pravičnega, zakonitega in učinkovitega sojenja. Z njo je očitno prepričal tudi pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča. Ko je bil Florjančič pri njem (pa še nekaj jih je bilo v »izpitni« komisiji) na zagovoru, minister z vprašanji ni bil prav nič prizanesljiv. Ampak ga je Florjančič očitno prepričal.

Damijan Florjančič je karierni sodnik (v sodniške vrste je stopil leta 1986), ki je sicer v življenju zamenjal kar nekaj služb, kar se je ob tokratnem premisleku, kakšnega človeka si želi sodstvo imeti na vrhu, najverjetneje izkazalo prej za prednost kot pomanjkljivost. Tudi pri presoji pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča. Florjančič je namreč svojo poklicno pot po tem, ko je bil nekaj časa v občinski upravi, začel na sežanskem tožilstvu, nadaljeval jo je na sežanskem sodišču. Kmalu je postal predsednik koprskega okrožnega sodišča. Od leta 2007 do 2008 je bil kot višji sodnik dodeljen na pravosodno ministrstvo na direktorat za mednarodno sodelovanje, kjer je opravljal naloge v zvezi s predsedovanjem naše države svetu EU, kasneje je bil dve leti direktor centra za izobraževanje v pravosodju. Oktobra 2010 je bil izvoljen za vrhovnega sodnika kazenskega oddelka vrhovnega sodišča, od 2003 do 2014 je bil tudi predsednik kazenske sekcije sodniškega društva.

Odločitev za pravo sicer ni bila Florjančičeva prva izbira. Najprej se je pred dobrimi štiridesetimi leti vpisal na zgodovino in zgodovino umetnosti, potem so se mu, kot pravi, zgodili impulzi, ki so prispevali k temu, da se je prepisal na ljubljansko pravno fakulteto. Ni bil pravi navdušenec nad tem študijem, zato je še vedno ohranjal zanimanje za druge »interesne« usmeritve. Tako še danes – za sprostitev duše – slika.

Prelomno obdobje je zanj bilo leta 1979, ko je bil na služenju vojaškega roka. S prvotne lokacije so ga premestili v Ljubljano in kot diplomant pravne fakultete je bil določen za zagovornika po uradni dolžnosti tistim vojakom, ki so bili zaprti na Roški. To je bila njegova prva neposredna izkušnja s pravom in takrat ga je to pritegnilo – toliko, da je po koncu vojaščine začel službovati na koprskem tožilstvu. Ampak to vendarle ni bilo to. Zdelo se mu je, da kot tožilec ne more zadovoljiti vseh svojih apetitov po doseganju pravičnosti in zakonitosti. Zato je nadaljevanje poklicne poti videl zgolj v tem, da postane sodnik. Medtem je opravil magistrsko nalogo z naslovom Glavna obravnava in njene disfunkcije. Njegov mentor je bil sedanji generalni državni tožilec Zvonko Fišer. Florjančič pa ni prepričan, da so po dobrih desetih letih te disfunkcije odpravljene. Je pa smer prava.

Sodstvo dojema kot živ organizem, sestavni del družbe. Zato ne privoli v resignirano vdanost v usodo, ki se je znala pritihotapiti v preteklosti, češ, sodniško delo je ves čas napadano ne glede na to, kaj sodniki storijo. Prepričan je, da tega dela ne moreš opravljati na pol z veseljem in na pol z žalostjo ali jezo. Predstavljati mora izziv in odziv na družbene ekscese, nezakonita in deviantna ravnanja. Toda drži, da ta odziv ni odvisen zgolj od sodnikov. Njihova vpetost v normativne okvire je eno od dejstev, vendar na vrhovnem sodišču tečejo projekti, katerih cilj je izboljšanje kakovosti sodnikovega dela in približanje sodstva ljudem – kot enega od ne tako neprijaznih sistemov, ki menda živi v odmaknjenem svetu.

Do političnih očitkov, da po Masleši sledi Masleša, je povsem indiferenten. Zdijo se mu nesmiselni, čeprav se zaradi tega protesti Odbora 2014, ki potekajo nasproti osrednje sodne palače v Ljubljani, najbrž ne bodo končali. Politiki priznava legitimno pravico, da je kritična do sodstva, hkrati od nje pričakuje, tudi zaradi njene soodgovornosti za škodo, ki mu jo povzročajo – samoomejitve. Z njegovim predhodnikom pa zagotovo imata vsaj tri skupne točke. Oba sta kazenska sodnika, sta Primorca, tako kot se je Branko Masleša vsak dan po službi vračal domov v Koper, se bo Florjančič v Vremsko dolino ob reki Reki, v svet med Vremščico in Brkini, kjer Reka naplavlja zemljo, preden ponikne v podzemni svet Škocjanskih jam. In še, Masleša je vsako jutro tekel, Florjančič kolesari in planinari.

Florjančič je šesti predsednik vrhovnega sodišča v samostojni Sloveniji. Vsi dosedanji so mu dali svoj pečat. Kakšen bo Florjančičev? Zaupa v sodstvo, sicer, kot pravi, se za ta položaj ne bi potegoval. Pred kakšne dodatne preizkušnje ga bo postavil, bo pokazala prihodnost. Ve pa, za kaj si bo sam prizadeval. Za dvig kakovosti sojenja, saj si sodniki sami želijo pravičnih in učinkovitih postopkov. Da bi do tega prišli, je nujno njihovo stalno izobraževanje (od priprav na državni pravniški izpit do konca sodniške kariere) in to, da ima sodstvo povsem jasno vzpostavljene mehanizme, kdo lahko nosi sodniško togo in kdo je ne more. Tolerance do sodnikov, ki ne razumejo, zakaj to so, po njegovem ni. Vzpostavitev enovite sodne prakse pa je zagotovo posebna naloga. Zanjo ni odgovoren nihče drug kot vrhovno sodišče.

Novi predsednik vrhovnega sodišča med kolegi velja za zadržanega, umirjenega in korektnega. A prav to nekatere bega, saj ne vedo, kaj naj od njega pričakujejo. Florjančič je vrhovni sodnik od leta 2010, za mnoge je nepopisan list. Biti prvi človek sodstva ni nepomembna funkcija. Lahko jo opravljaš tako, da te nihče ne opazi, lahko si pomemben dejavnik – navznoter sodstva in zunaj njega. In ker je pred sodstvom kar nekaj preizkušenj, ki jih napoveduje politika, bo zelo pomembno, kako bo dihal njegov prvi človek.

Prijavi sovražni govor