Portret tedna: Darko Brlek

Eden redkih direktorjev festivalov, ki je hkrati še umetniški direktor in vrhunski glasbenik.

Objavljeno
08. julij 2016 17.12
Posodobljeno
08. julij 2016 20.00
Vesna Milek
Vesna Milek
Darko Brlek je na kulturnem področju personifikacija tistega, s čimer se je nekoč predstav­ljala Kovinotehna: Nemogoče je mogoče, je o njem rekel njegov mentor, nekdanji direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. In to leta 2004. V dvanajstih letih slogan še vedno velja. Vmes se je zgodilo veliko stvari, predvsem sem bogatejši za dve hčeri, se nasmehne. Festival Ljubljana pa bogatejši za nastope nepregledne vrste velikih imen.

Brlek je eden redkih direktorjev festivalov, ki je hkrati še umetniški direktor in vrhunski glasbenik, klarinetist, ki nastopa v različnih mednarodnih orkestrih in zasedbah. In seveda tudi vrhunski menedžer, ki je na trenutke videti kot trubadur, ki se žene za nedosegljivim, na trenutke je videti kot absolutistični vladar, Ludvik XIV., z malo manjšim gradom. Prepričan je, da le ena oseba s skupino svetovalcev lahko ustvari res »celovit in kakovosten program z individualno noto«. Od leta 2000 Festival Ljubljana upravlja še Ljubljanski grad. Z vzpenjačo, ki so se ji mnogi tako upirali, zdaj pa je turistična atrakcija številka ena. »Vsi imamo ideje,« je njegov slogan že 23 let, »a malo kdo jih realizira.« Ljudje se upirajo, zakaj pa ne bi tega naredili tako, kot smo lani. Ne, ne gre tako, kot je lani, se nasmehne. Letos gremo še dlje.«

Ko Brleka vprašaš o otroštvu, reče, da ni bilo nič posebnega. Medtem ko so se sovrstniki preganjali po dvorišču, je sam najraje sedel v sobi in poslušal vinilke opernih mojstrov ali vadil klarinet. »No, če že hočete: od svojega petega leta sem pasel krave.« Tri so bile pod njegovim nadzorom. In ni bilo tako romantično, kot se sliši. Pastirček in klarinet. »Še zdaj ne vem, zakaj sem se zaljubil prav v klarinet,« pravi, »toda že takrat sem si prisegel, da bom postal vrhunski klarinetist.« Pri desetih letih si je kupil prvo ploščo, pravzaprav dve. Violinskega maga Yehudija Menuhina in violončelista Mstislava Rostropoviča. Obe iz ruske založbe Melodija. »Ko sem imel osemindvajset let, sem oba gospoda pripeljal v Ljubljano, Menuhina celo dvakrat,« se nasmehne. In to je tisto, kar je lepo pri vsem tem.

Diplomiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani, po podiplomskem študiju pri klarinetistu Berlinske filharmonije Aloisu Brandhoferju ter profesorju Béli Kováczu je kot solist šest let nastopal v SNG Opera in balet Ljubljana. Pri triindvajsetih je postal predsednik sveta Opere, pri petindvajsetih »je bil dovolj mlad in nor«, da je postal umetniški vodja hiše, in to prav v sezoni 1990/1991, ki je sovpadla s procesom osamosvajanja Slovenije. Po dveh letih je zapustil operno hišo in na povabilo Vladimirja Vajde prišel na Festival. Kriv je bil – spet klarinet, pravi. Ker med vodenjem takšne hiše s skoraj 350 zaposlenimi preprosto ni našel več časa za glasbo. 1. oktobra 1993, ko je prevzel vodenje Festivala, se je ta soočal s sušnimi leti, obisk je padel, koncertov na velikem odru Križank še ni bilo, klasični koncerti so potekali predvsem v preddverju Križank in na drugih prizoriščih. Prvi vrhunec je Festival doživel že leta 1995, s koprodukcijo Verdijevega Trubadurja. »Precej hitro nam je uspelo zvišati kakovost in proračun festivala,« a stabilnost je zares osnoval leta 2000, ko je na oder Križank pripeljal muzikal West Side Story (Zgodba z zahodne strani), ki je bil skupaj z mariborsko opero in baletom pri nas pripravljen za milansko Scalo. Ali ko je ob petdesetletnici Festivala Ljubljana odprl kulturno poletje z Bolšoj teatrom iz Moskve.

Karte za festivalske vrhunce so še vedno vsaj štirikrat cenejše od, recimo, kart za iste dogodke, za ista imena na drugih festivalih, ponavlja Brlek. Za primer: Festival Ljubljana ima celoten proračun 2,5 milijona evrov, Salzburg pa 67 milijonov. »Ob tem pozabljamo, da ima Salzburg od države večje dotacije kot avstrijsko zunanje ministrstvo in ambasada skupaj. Zakaj? Ker država Avstrija zavestno investira v svoj imidž.« Pa čeprav pravi, da imamo zdajle v mestu takšno posebno festivalsko atmosfero, ki je nima niti Salzburg. Prvih pet dni festivala se je Ljubljanica spremenila v glasbeno reko, ulice in kavarne so polne, vreme je idealno, v zraku je kreativno vzdušje ... »Če je to lepo zame, kako je šele za nekoga, ki prvič pride v to mesto.« Pravi, da gre za to, da je Festival pravzaprav v prvi ligi evropskih festivalov, zahvala prav mestu in »prijetnim osebnim stikom« z vrhunskimi tujimi izvajalci. »Vsak se rad vrača k nam.« Tudi Valerij Gergijev ali Denis Macujev, ki je pri nas že petič. Seznanil ju je prav on. Urugvajski basbaritonist, ki je odprl Festival, Erwin Schrott, je bil tako navdušen, da je tu ostal še nekaj dni na dopustu. Kulturni turizem ni zanemarljiv. »V okviru Festivala, vzemimo, nastopa okrog 3000 ljudi na leto, udeleži se ga od 50.000 do 80.000 obiskovalcev. Ko se to sešteje, so to zanimive zgodbe. Promet, plačani davki, polne restavracije, hoteli, zasedeni taksisti …«

Brlek pravi, da je zelo ponosen na sodelovanje s Tomažem Pandurjem. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Ko ga sprašuješ o srečevanjih z največjimi umetniki sveta, o energiji, s katero se mu uspe klonirati na vsa prizorišča, samo ponavlja stavek, ki zveni že kot mantra: »Festival ni služba, ampak način življenja.« Čez leto številna kratka potovanja, spremljanje festivalskih programov po svetu, že tretji mandat je predsednik Evropskega združenja festivalov, kar gotovo pomaga pri stikih z zvezdami; redni gost je v Covent Gardnu ali milanski Scali. Poletje je njegov čas. Koncerti, sprejemi, druženja z umetniki, gosti, ki se zavlečejo pozno v noč, včasih dočaka zoro v Križankah, včasih na Ljubljanskem gradu, včasih v Asu. Večer pred najinim pogovorom je s Joséjem Curo in ruskim pianistom Macujevom tam gledal nogomet Islandija – Francija. Klarinet ga ves čas čaka v pisarni v Križankah, poleg tistega skrivnostnega belega klavirja, na katerem se uigravajo glasbeniki pred koncerti v Križankah. Brlek vsaj za dve uri vaje na dan vedno najde čas. »Kadar se ukvarjaš še z neko drugo materijo, ki je lepa, brezčasna, se tudi stvari, ki si jih pospravil v predal kot nerešljive, razpustijo, in nenadoma se rešitve pokažejo kot presenetljivo enostavne.«

Problemi ga delajo živega, reče. Ko je aprilski sneg uničil streho Križank, je stoično rekel, da bo načrtovano obnovo Križank treba pač izvesti prej. Pred nami bo dolgo vroče poletje, če bo dež, bomo občinstvu razdelili pelerine, skomigne z rameni. Dežniki pač motijo pogled na oder.

Vsako leto mora odgovoriti na isto vprašanje: vrhunci festivala. Nikoli mu ni težko. Poleg omenjenih opernih zvezdnikov še Konfucij v izvedbi Kitajskega nacionalnega opernega in plesnega gledališča, amsterdamski Kraljevi orkester Concertgebouw, Laibach s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, za finale balet Borisa Ejfmana iz Sankt Peterburga; posebej izpostavi ponovitvi dveh muzikalov v koprodukciji Festivala Ljubljana, Mamma Mia! (70 ponovitev) in Cvetje v jeseni (100 ponovitev), in nekaj popolnoma drugačnega – produkcijo Pilad legendarnega newyorškega eksperimentalnega gledališča La MaMa s posebnim gostom Markom Mandićem – in to v Križevniški cerkvi. Zelo je ponosen na sodelovanje s Tomažem Pandurjem, pove. »Od leta 2002 do lani smo koproducirali osem predstav. Smo tudi edini, ki nam je uspelo v Križanke pripeljati špansko nacionalno gledališče,« pravi. »Tako je to,« reče in pomolči. »Velika škoda, da nas je zapustil tako nepričakovano. In to prav zdaj, ko so končno začeli priznavati njegovo delo tudi v domovini.«

V nabito polni ljubljanski Filharmoniji prsti ruskega virtuoza Denisa Macujeva oživljajo Klavirski koncert št. 3 Rahmaninova, najprej nežno, nato silovito, gosto, da se zdi, kot da glasba prehaja skozi kožo vseh v dvorani. Ljudje izbruhnejo v vzklikih in stoječih ovacijah, ki trajajo več kot deset minut in izvabijo dva bisa. Po koncertu med obrazi pretresenih poslušalcev zagledam Darka Brleka: njegov obraz žari. »No, sem vam rekel, da bo čudovito? In takšen privilegij imamo tu skoraj vsak večer.«