Portret tedna: David Cameron

Konec prejšnjega desetletja je britanski evroskepticizem dobil nov, drugačen obraz. Izvolitev Davida Camerona na vrh konservativne stranke je zbudila pomisleke o prihodnosti članstva države v Evropski uniji. Kako daleč bodo ti šli, si je bilo težko predstavljati; Britanija, šest let zatem, ko se je Cameron povzpel na premierski položaj, razmišlja o izstopu iz Unije. Premier, ki je državljanom želel dati možnost, da se izrečejo o tem, ali želijo biti del reformirane EU, pri sprejemanju odločitev, naj bo na nacionalni ali evropski ravni, ni vselej gledal naprej. Toda tokrat je drugače.

Cameronova odločitev, da torijci leta 2009 izstopijo iz Evropske ljudske stranke (EPP), je bila ena od ključnih potez, ki so definirale njegov položaj na evropskem političnem parketu, še preden je sploh prestopil prag Downing Streeta 10. Mnogi so jo takrat opisali kot napako, nerazumno dejanje, ki je konservativno stranko potisnilo na stran, jo izoliralo od političnega mainstreama in jo obsodilo na propad. »Stranka se bo najverjetneje morala priplaziti nazaj v EPP in se opravičiti,« je odločitev z mešanico cinizma in obsojanja komentirala ena od njenih evropskih poslank.

Kritični, nepripravljeni na izgubo ene od najpomembnejših desnosredinskih političnih sil na stari celini so bili tudi nekateri evropski voditelji, zvesti EPP. Nemška kanclerka Angela Merkel je zagrozila, da s torijci ne bo sodelovala. Švedski premier Fredrik Reinfeldt je Camerona opozoril pred popolno izolacijo in mu svetoval, naj spremeni svojo odločitev. Hans-Gert Poettering, predsednik evropskega parlamenta, je podvomil, ali je novi voditelj konservativcev sploh »vreden zaupanja«. Oglasil se je tudi David Miliband, britanski zunanji minister, in Cameronovo obnašanje označil za »najhitrejšo pot na margine evropske in mednarodne politike«.

Volitve leta 2010 so nekoliko ublažile kritike, toda novi premier je še naprej ostal osovražen član evropske politične družine. Nemška kanclerka mu je novembra 2012 med večerjo v Londonu v obraz povedala, da ga drugi voditelji ne marajo, češ da je preveč vztrajen. Camerona, kot je razbrati iz njegove biografije, ki jo je lani objavil britanski zgodovinar Anthony Seldon, to ni bistveno prizadelo. Težave EU so postajale vse bolj kronične. Premier se je, s tem ko je svojo stranko izoliral od EPP, uspešno izoliral tudi od njih.

Proti koncu prvega premierskega mandata Cameron, otrok premožnih staršev, šolan na Etonu in v Oxfordu, ni bil več isti nepopisan list papirja kot takrat, ko je zmagal na strankarskih volitvah in postal vodja konservativne opozicije. Uspešno je vodil prvo koalicijsko vlado po drugi svetovni vojni, ki je v nasprotju z vsemi pričakovanji zdržala celih pet let. Uresničil je večino fiskalnih ciljev in državo vodil skozi izjemno uspešno gospodarsko okrevanje, v katerem je bilo ustvarjenih dva milijona novih delovnih mest. Preživel je referendum o škotski neodvisnosti in izničil grožnjo evrofobične stranke UKIP. Njegova vnovična zmaga na lanskih volitvah morda ni bila pričakovana, bila pa je povsem razumljiva.

Vprašanja o njegovem stilu, razmišljanju in prioritetah so kljub temu ostala. Po čem si ga bodo ljudje zapomnili? Kaj je pravzaprav tisto, v kar verjame?

»Cameron je zelo artikuliran človek, ampak nima jasne vizije,« je v intervjuju za Delo aprila lani dejal Charles Moore, nekdanji urednik in avtor uradne biografije Margaret Thatcher. »Premier ne zveni preveč avtentično, ko o konservativcih govori kot o stranki delavnih ljudi. Gospa Thatcher je bila na drugi strani zelo dobra pri razlaganju svojih prepričanj in politik, tako da bi jih ljudje razumeli. Današnji torijci imajo težave s tem.«

Nič manj kritičen ni bil Rafael Behr, Guardianov kolumnist, ki je predsedniku vlade po koncu volitev napovedal izginotje v pozabo. »Ko bo napisana zgodovina njegovega mandata, po njem ne bo imenovana nobena doktrina. Vlada je bila ideološka, a ne na način, ki bi ga zaznamoval intelektualni odtis voditelja konservativcev.« Odsotnost idealov in prepričanj bo njegovo zapuščino zreducirala na »zbirko taktičnih manevrov, sestavljeno iz enakega števila prominentnih predaj in zmag«.

Nikjer se po Behrovem prepričanju to ni tako močno pokazalo kot pri njegovem pristopu do Evrope, ko je najbolj radikalnim, evroskeptičnim članom svoje stranke v zameno za njihovo poslušnost omogočil, da izživijo svoje mokre sanje in zahtevajo tisto, česar nikoli ne bodo dobili. Cameronizem. Koncept, kako vladati brez prepričanj in vizije. Način, kako razklati stranko, državo in celino. Ali preprosto druga beseda za oportunizem.

Ugotovitev, da je ena od značilnih lastnosti Cameronovega stila vladanja odsotnost ideologije, bi bila prav tragična, če bi bilo v njej kaj resnice.

Bolj podroben pogled v Cameronovo razmišljanje pokaže predvsem to, da bije tekmo s časom. Ne v Evropi, ampak doma, kjer išče način, kako spremeniti državo, da ta ne bo le bolj ekonomsko učinkovita in samozadostna, temveč predvsem bolj družbeno povezana. Premier zastopa klasične konservativne ideale, pri tem pa vodi s sredine. Pred desetimi leti se je na vrh stranke povzpel z zagovarjanjem ideje prijaznega, »sočutnega« konservatizma, konservatizma »enega naroda«, v katerem različni sloji družbe soobstajajo in sodelujejo med sabo. Vse kaže, da se vrača k svojim koreninam.

Nekaj tednov pred lanskimi parlamentarnimi volitvami, na katerih je konservativna stranka v nasprotju z vsemi pričakovanji pometla s konkurenco, je Cameron pozabil na uveljavljene konvencije, ko je napovedal, da bo v primeru zmage odslužil svoj zadnji mandat. Britanski premier je menil, da bi bilo deset let na čelu države dovolj. Vsak dodaten dan povečuje tveganje, da se človek spremeni v nekaj, kar ni, preteklost je to že večkrat pokazala. Cameron, ki je vodenje stranke prevzel pri 39 letih, ni želel iti skozi tisto, kar sta proti koncu svojih mandatov prestala Margaret Thatcher in Tony Blair, ko sta jima stranki obrnili hrbet.

Premier, oborožen z načelnim dogovorom, ta teden sklenjenim po več mesecih pogajanj, vztraja, da bo svoji državi ustvaril prostor v reformirani Evropi. Za ta namen je pripravljen tvegati ves svoj politični kapital, ugled in zapuščino. Kar je najbolj nenavadno – tega ne počne prvič. Britanski ministrski predsednik je znaten del politične kariere preživel v nezavidljivem položaju, v katerem je lahko izgubil več, kot je lahko pridobil. �