Portret tedna: Davor Ivo Stier

Je bilo nenavadno, da je bil eden od govorcev na zagrebškem festivalu tradicije in konservativnosti, na katerem je bil osrednji gost kardinal Raymond Burke, ki ga je papež Frančišek odstavil od vzvodov moči zaradi nazadnjaštva, tudi Davor Ivo Stier, novi hrvaški zunanji minister? Ne, saj je sam že večkrat priznal, da je bil kot najstnik skrajni desničar. Nato je spoznal, da je bilo njegovo početje v mladosti napačno, in se od vsega skupaj javno ogradil. Zdaj pravi, da je krščanski demokrat.

Davor Ivo Stier, še do nedavnega poslanec v evropskem parlamentu, zdaj pa že kak teden ali dva zunanji minister, se je rodil v Argentini, v družini političnih emigrantov. Njegov stari oče je bil polkovnik v vojski fašistične Neodvisne države Hrvaške (NDH) in celo desna roka zloglasnega krvnika ustaškega režima Maksa Luburića, zato ni nenavadno, da je odraščal v okolju, prežetem z idejami sicer preživete, vendar še zdaleč ne pozabljene NDH. Bil je dejaven član hrvaške skupnosti v Buenos Airesu, kjer je diplomiral iz politologije, mednarodnih odnosov in novinarstva na katoliški univerzi. Odraščal je v soseski Flores, kjer je živel tudi papež Frančišek. Stier je hodil v isti vrtec, ki ga v Floresu vodijo nune, kot Jorge Mario Bergoglio mnogo let pred njim. Stier je bil tudi predsednik hrvaških katoliških študentov v Argentini. Redno se je udeleževal druženj ob dnevih v spomin na NDH, med njimi tudi rojstnega dne prvega ustaša Anteja Pavelića, velikega vodje fašistične NDH.

Stier se je pred leti javno ogradil od svojih najstniških prepričanj in povzdigovanj Neodvisne države Hrvaške in ustaške vojske. Kot je dejal, je bilo njegovo početje v mladosti napačno.

Še prej pa se je – vsaj tako pravi izročilo, ki se mu Stier rad od srca nasmeji – menda zgodilo, da je nekega dne k takratnemu premieru Ivu Sanaderju pristopila neka ženska iz Argentine, se predstavila in ga vprašala: »Ali bi se vam lahko oglasil moj sin, ko konča študij?« Sanader naj bi bil odgovoril pritrdilno. Čez nekaj let sta se ženska in Sanader spet srečala in takrat naj bi mu bila dejala: »No, sin je študij končal. Obljubili ste, da mu boste pomagali k zaposlitvi.« In tako je, trdijo govorice, Davor Ivo Stier sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja dobil zaposlitev na Zrinjevcu, sedežu hrvaške diplomacije. Stier je to različico poti do zaposlitve sicer zanikal, vendar jih ni malo, ki jo še kar prenašajo od ust do ust. Sicer pa je Stier že večkrat potrdil, da mu je Sanader v marsičem zaupal, ponudil mu je tudi, da bi bil med soustanovitelji njegove svetovalske agencije, a je zdajšnji šef hrvaške diplomacije ponudbo zavrnil.

Po prihodu v Zagreb, star je bil 24 let, je začel na nižjih mestih na zunanjem ministrstvu, že čez dve leti, leta 1998, pa je bil imenovan za drugega sekretarja hrvaškega veleposlaništva v Washingtonu. Njegov vzpon se je pravzaprav začel leta 2009, ko je postal svetovalec za zunanjo politiko takratnega premiera Iva Sanaderja, po Sanaderjevem odhodu s političnega prizorišča (pred sodnike) pa tudi eden tesnih sodelavcev premierke Jadranke Kosor in njen svetovalec za evroatlantsko sodelovanje.

Prav kot svetovalec Kosorjeve je imel pomembno vlogo tudi v t. i. arbitražnih pogovorih s Slovenijo. Pa ne le s Slovenijo, saj je, kot vedo povedati dobro obveščeni, Jadranka Kosor od zunanjega ministrstva zahtevala, da začne pogovore o nerešenih vprašanjih tudi s Srbijo. Takratni srbski predsednik Boris Tadić je v to privolil in kaj kmalu so se daleč od oči in ušes javnosti in medijev (tiha diplomacija) začeli sestajati predstavniki Srbije in Hrvaške. Slednjo sta zastopala Davor Božinović, zdajšnji šef kabineta premiera Andreja Plenkovića, in Stier. Kakšnih večjih uspehov sestanki niso prinesli, kamnov spotike med sosedama pa je od takrat, vsaj tako se dozdeva, še več. Je bil pa zato, kot je sam priznal v enem od pogovorov za tednik Nacional, veliko bolj uspešen v pogovorih s Slovenijo.

Stier je medtem postal član predsedstva še kar vladajoče HDZ, ko pa jo je prevzel Tomislav Karamarko, ki je med prvimi potezami nagnal Kosorjevo iz stranke, Stier pa se s tem ni strinjal, je pri Karamarku padel v nemilost. Za stranko je postal »nesprejemljiv, sovražen element«, ker je močno odstopal od običajne hadezejevske retorike, pa so ga začeli povezovati celo s konkurenčno levo SDP. Vseeno pa je (p)ostal poslanec v hrvaškem saboru. Leta 2013 in 2014 (Hrvaška je v EU vstopila leta 2013, zato so bile najprej potrebne začasne volitve, nato pa še redne) pa tudi poslanec v evropskem parlamentu; volivci so mu namenili krepko čez 26 tisoč glasov.

Zdi se, da se je takrat začelo njegovo intenzivno druženje tudi s strankarskim kolegom Andrejem Plenkovićem, evropskim poslancem, prav tako izvoljenim na listi HDZ. Skoraj ga ni bilo televizijskega posnetka iz Bruslja, na katerem ne bi bila skupaj. Venomer je eden stal spredaj, drugi za njim ali ob strani. Zdaj, ko je Plenković postal predsednik vlade, Stier pa šef diplomacije, ju je na posnetkih vnovič mogoče opazovati skupaj.

Ko se je Plenković sredi letošnjega leta uprl Karamarku in njegovemu načinu vodenja stranke, mu je ob boku stal – Stier. V tem času je javnosti, zlasti pa članstvu predstavil politološki esej o potrebi posodobitve hrvaškega demokratičnega sistema Nova hrvaška paradigma, v katerem so v razmislek ponujene možnosti za rešitev Hrvaške. Skupaj s Plenkovićem sta začela predstavljati tudi novo, reformirano HDZ, ki bi morala postati krščansko demokratska, združevalna stranka, daleč stran od okostenele stranke preteklosti. Izkušenj iz Evrope mu ne manjka.

Sam zase pravi, da je krščanski demokrat. Pove tudi, da je bil nekoč okoreli antikomunist, sovražnik Jugoslavije in zagovornik samostojne hrvaške države. Potrjuje tudi besede Franje Tuđmana, ki je poudarjal, da je hrvaško državo mogoče graditi le na antifašizmu. »Prepričan sem, da sta antifašizem pa tudi antikomunizem demokratični vrednoti, na katerih mora temeljiti Hrvaška,« še dodaja 44-letni Stier – minister, razpet med dokaj dolgo vzgojo hrvaškega mladeniča v Argentini in razmeroma kratkim delovanjem v evropski demokratični skupnosti.