Portret tedna: Donald John Trump

V torek se je v Ameriki zgodilo nekaj čudnega. Na predsedniških volitvah je zmagal Donald John Trump, 70-letni nepremičninski tajkun, zabavljač resničnostnih šovov, samovšečnež, ki je sodeč po anketah (če jim je še za verjeti) bil poražen na vseh treh predvolilnih debatah s svojo tekmico Hillary Rodham Clinton, politični anafalbet, za katerega je kar 61 odstotkov ljudi po odhodu z volišč anketarjem vzporednih volitev izjavljalo, da ni usposobljen za predsednika.

Zmagal je, čeprav ga med predvolilno kampanjo ni podprl niti eden od večjih časopisov v državi in je bila večina drugih medijev na strani nekdanje prve dame. Zmagal je, čeprav je dobil manj glasov od Hillary Clinton, a to je pač posebnost ameriškega volilnega sistema. Tako kot je pozimi in spomladi pometel z republikansko elito in prisilil prvokategornike stranke, da so se s sklonjeno glavo umaknili iz tekme, tako je ta teden porazil še demokrate in njihov up, da bodo po prvem črnem predsedniku dali Ameriki še prvo predsednico.

Amerika je bila zato v noči s torka na sredo v popolnem šoku. Javnomnenjske raziskave so proti koncu predsedniške tekme kazale, da je razlika med Hillary Clinton in Donaldom Trumpom zanemarljivo majhna, pravzaprav je bila v okviru tako imenovane statistične napake, celo mnogi republikanci so bili skeptični, da bi mu lahko uspel veliki met. Kljub vsemu mu je in v četrtek opoldne je prvič prestopil prag Bele hiše kot izvoljeni predsednik na prvem tranzicijskem sestanku z Barackom Obamo. V domovanje prvih mož ameriške federacije se bo vselil 20. januarja, potem ko bo na stopnišču kongresnega griča prisegel kot 45. ameriški predsednik.

Kakšen predsednik bo sploh Donald Trump? Glede na to, da nima nobenih političnih izkušenj, da ni bil nikoli izvoljen na nobeno politično funkcijo, je Trump najbolj nepripravljen in neizkušen predsednik v sodobni ameriški zgodovini. Še bolj kot Ronald Reagan leta 1980, ki se je v Belo hišo preselil iz Sacramenta kot guverner Kalifornije, a je slovel bolj kot tretjerazredni igralec. Vendar se je Trump v zadnjem času obdal z izkušenimi političnimi mački, ki so mu tudi med predvolilno kampanjo stali ob strani. Nekdanji predsednik predstavniškega doma kongresa Newt Gingrich, guverner New Jerseyja Chris Christie in nekdanji župan New Yorka Rudy Giuliani bodo najverjetneje postali pomemben del Trumpove administracije in mu bodo najbrž znali svetovati, kako naj se giblje na spolzkem političnem parketu ameriške prestolnice.

Spravljiv besednjak, ki od izvolitve naprej prihaja iz Trumpovih ust, lahko napoveduje, da so bili njegovi izpadi med predvolilnimi nastopi del taktike, kako mobilizirati volilno telo, kako jezne in razočarane pripadnike delavskega in srednjega razreda, ki so v časih krize, globalizacije in prestrukturiranja ameriške industrije izgubili vse, službo, ponos in vrednote, narediti še bolj jezne. Jih pripraviti do tega, da bodo volili za človeka, ki ni bil del osovraženega washingtonskega političnega razreda, v očeh velikega dela Američanov glavnega krivca njihovega slabšega položaja in bede.

Trump se je doslej požvižgal na politično korektnost in omalovaževal skoraj vsa pravila ameriške politike. Med predvolilno kampanjo si je dovolil skoraj vse. Od tega, da je grozil z gradnjo zidu z Mehiko, da bi s tem preprečil naval priseljencev, da bo izgnal vse nelegalne priseljence, da bo prepovedal vstop muslimanom v ZDA, do tega, da je grozil novinarjem in Clintonovi celo z zaporom. Javno se je hvalil, da se je izogibal plačevanju davkov, napovedal je umik ZDA iz prostotrgovinskih sporazumov, niso mu bili tuji seksistični izpadi, sproti je prilagajal svoje izjave in predloge, lagal je. Prav zaradi takšnih »grobosti, gostilniškega obnašanja in besednjaka« je bilo mnoge Američane, tako privržence republikanske kot demokratske stranke, strah, kakšen bo Donald Trump kot predsednik.

Bo takoj po inavguraciji svojemu državnemu generalnemu tožilcu (po nekaterih namigih bo to menda postal Rudy Giuliani) naročil, naj strpa Hillary Clinton v zapor, kakor je kričal na predvolilnih shodih? Bo takoj razveljavil Obamov sistem zdravstvenega zavarovanja, tako imenovani Obamacare? Bo preklical pristop ZDA k pariškemu okoljevarstvenemu sporazumu? Bo začel graditi zid ob mehiški meji? Bo takoj izgnal 11 milijonov beguncev?

Po vsej verjetnosti ne, saj se tudi v Ameriki nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Kljub banalnim nastopom na predvolilnih shodih bo moral spoštovati določeno proceduro, mnogih stvari, ki jih je obljubljal, ne bo mogel uresničiti brez odobritve kongresa. Zato bo moral najprej urediti odnose z zakonodajno vejo oblasti in republikanskim establišmentom, ki nima iste agende, kot jo je predstavljal Trump. Ker republikanci nadzorujejo oba domova kongresa, bo moral uskladiti interese z njimi. In predvsem najti skupni jezik z njimi. Trump ni izšel iz republikanskega gnezda, samo izrabil ga je v pohodu na vrh in ob tem razbil strankine »zvezde«.

Res je sicer, da to utegne biti težavno, kajti kot opozarjajo nekateri ameriški analitiki, se Trump ni sposoben dolgo časa osredotočati na resno delo. Ve se, da so ga svetovalci težko prepričali, naj se pripravi na televizijska soočenja s Hillary Clinton. Raje je sedel pred televizijo, gledal resničnostne šove in tvital. Kako bo potekalo njegovo delo v Beli hiši, kjer se bo vsak dan srečeval s številnimi problemi, je velikanska neznanka. Bo sposoben preseči svojo samovšečnost in se trezno odločati kot prvi človek najmočnejše države na svetu, pa čeprav ne bo to sodilo v njegov miselni in interesni krog? Vprašanj, kakšen bo kot predsednik, je izjemno veliko, in prav nihče ta hip ne pozna zadovoljivega odgovora nanja.

Po drugi strani je Trump pragmatik. To je bil vse življenje in to je dokazal tudi med predvolilno kampanjo, ko je vedel, na katero struno mora zabrenkati, da ga bo večina poslušala. Ve, da ne bo mogel kot predsednik ves čas hazardirati in igrati na vse ali nič, kakor je počel med kampanjo in vse življenje, ko je moral nekajkrat razglasiti bankrot svojih igralnic, da je lahko finančno rešil druge posle. A ker bo predsedovanje Ameriki njegov največji in najresnejši posel doslej, je pričakovati, da se bo znebil bremena banalnosti in zabavljaštva.