Z imenovanjem Donalda Tuska za predsednika evropskega sveta je politik iz nekdanje komunistične države prevzel enega vodilnih položajev v Evropski uniji. Poljak na čelu Evrope odraža spremenjena razmerja v osemindvajseterici in kaže premik evropskega osišča dlje proti vzhodu, s seboj prinaša specifiko nekdanjega Vzhoda. Prihaja v času kriznih odnosov z Rusijo, in tu bo njegov glas zelo pomemben.
Dolgoletni premier velja za najuspešnejšega politika demokratične Poljske, preoblikoval jo je v spoštovano, normalno državo. Poljska, ki je letos praznovala trojno obletnico – 25 let demokracije, 15 let članstva v Natu in 10 let v Evropski uniji –, je ena redkih evropskih zgodb o uspehu, edina, ki se ji je v času evrske krize uspelo izogniti recesiji. Je največja, najvplivnejša »nova« članica, ponedeljkova ceremonija v Bruslju je ponazorila vse večjo moč 40-milijonske nacije v razširjeni Evropi: nenehno pomikanje od zahodnoevropske ekonomske povezave, ki je bila nastala pred pol stoletja, k politični Uniji, ki sega do meja Rusije. Leta 2004 se je integraciji pridružilo 55 milijonov Slovanov in Poljska je njihov glas; imenovanje Tuska je oplemenitilo vso vzhodno Evropo, je komentirala Gazeta Wyborcza. Ali ni prebleda figura, sem nedavno vprašala češkega akademika Petra Drulaka, zdaj namestnika zunanjega ministra. »V Evropo prinaša srednjeevropsko občutljivost, ki je drugod ne premorejo.« »Ni brezbarven, kot primus inter partes bo verjetno bolj nepopustljiv kot Herman Van Rompuy.«
In naposled so s Poljakom na položaju, ki je ob predsedniku evropske komisije Jean-Claudu Junkerju najvišji v EU, zadovoljni tudi Američani. »Koga pokličeš, če hočeš govoriti z Evropo?« Na staro, razvpito Kissingerjevo vprašanje o evropski telefonski številki ima zdaj odgovor Varšava. Poljaki so zmeraj najboljši atlanticisti. Donald Tusk pomeni Evropo, o kateri je sanjal Donald Rumsfeld, obrambni minister Busheve administracije. Leta 2003, v prologu ameriške vojne v Iraku, je Francijo in Nemčijo, ki invazije nista podprli, označil za »staro«, »sklerotično« Evropo. Na drugi strani je dal za zgled svežo kri, »novo« Evropo, članice, ki so gravitacijsko središče stare celine pomaknile proti vzhodu in si niso pomišljale podpreti ameriške vojne.
V Gdansku rojeni predsednik sveta EU prinaša jasno geopolitično perspektivo, te dni piše Wall Street Journal. Politično je zrasel s protikomunističnim gibanjem Solidarnost, ni pozabil nekdanje represije. Evropska unija se sooča z grožnjami od zunaj in znotraj, je v kratkem inavguracijskem govoru izjavil Tusk in omenil »sovražnike« Unije. »Politika se je vrnila v Evropo, zgodovina je nazaj.« Čeprav ni izpostavil Vladimirja Putina, je govoril o agresivni Rusiji.
Pred njim je troje izzivov, najpomembnejši so odnosi z Rusijo. Tusk bil je eden od do Rusije najbolj kritičnih voditeljev, zanj bo tema težka, čeprav ve, da so potrebna pogajanja z veliko državo na evropskem vzhodu. Ključno vprašanje je tudi izogib odhodu Britanije, Brexit bi integracijo oslabil geopolitično, Poljak zatrjuje, da si ne zna predstavljati Unije brez Velike Britanije. In nazadnje ekonomska kriza in gospodarsko okrevanje, pri čemer mu je blizu striktnost proračunske discipline, ki jo pridiga Nemčija.
Donald Tusk je prehodil dolgo pot. Zmagovalec parlamentarnih volitev leta 2007, ki nikoli ni bil minister, je bil nekarizmatični politik, večino časa brez možnosti za zmago. Vodil je konservativno stranko, za katero ni znal razložiti, kaj jo ideološko loči od Prava in pravice bratov Kaczynski. Kot prvak Državljanskih izhodišč je izumil smešno geslo »Nica ali smrt«, stranka je skoraj blokirala reformo EU. Nakar je postal premier Poljske, kjer je povprečen mandat postkomunističnih premierov trajal 13 mesecev. Vladal je sedem let in iz nje naredil spodobno državo. Po ekscentrični vladavini dvojice Kaczynski – ta je pustila za seboj šibko državo in nekonsolidirane stranke – je bila potrebna vrnitev k temeljem demokracije, delitvi oblasti in vzpostavitvi vladavine prava, v zunanji politiki nič manj kot vrnitev v EU. S Tuskom je Poljska zlagoma postajala kooperativna članica Unije. S solidnim gospodarstvom je pridobivala sloves politično vplivne države. Čeprav zunaj evra, je sedela za evropsko mizo. Slabe ekonomske kazalnike in politično negotovost sta zamenjali hitra rast in nova samozavest, ki jo je v diplomaciji utelesil zunanji minister Radoslaw Sikorski. Država z najbolj tragično zgodovino, v 18. stoletju izbrisana z evropskega zemljevida, 150 let so ji vladali imperialni zavojevalci, v 20. stoletju žrtev dveh totalitarizmov, je postala ena najpomembnejših članic Unije.
Vprašanje ostaja, ali uspešna dekada lahko traja. Čeprav je Tusk razvil dobre odnose z Davidom Cameronom in Françoisom Hollandom ter pristno partnerstvo z Angelo Merkel – nekdanja sovražnica Nemčija je postala najtesnejša partnerica, s kanclerko vzdržujeta pristen odnos, oba pragmatična politika brez ideologije –, je ukrajinska kriza nakazala omejitve poljske zunanje politike. Varšava, ki je na začetku krize določala tempo, je ta čas odrinjena.
Tusk velja za enega najuspešnejših evropskih politikov, njegov največji adut je Merklova, njegova najbližja zaveznica. Predhodnik Van Rompuy, čeprav so ga kritizirali kot sivo miš, je bil kot bivši belgijski premier virtuoz vzpostavljanja koalicij. Poljak, kanclerkin protežiranec, se bo zmožnosti povezovanja odločitev v najmočnejšem zboru v Bruslju moral šele naučiti. Njegova perspektiva je drugačna od zahodnoevropske, bolj dovzeten je za strahove Baltov, občutja Čehov in Madžarov, ne vemo, kako se bo znašel na položaju, ki vključuje predvsem poslušanje drugih, kjer si »prvi med enakimi«. Ima dolgo izkušnjo v evropskem svetu, vajen je srečanj evropskih voditeljev, in vendar bolj obvladovanja doma kakor pogajanj na evropski ravni.
Vsekakor pa so, ne glede na Federico Mogherini, očitne njegove velike zunanjepolitične ambicije. Prvi dan je telefoniral ameriškemu predsedniku in dal močno javno sporočilo: podpira sporni transatlantski trgovinski sporazum (TTIP), zanj čezatlantska trgovina ni samo trgovina, temveč geopolitika, odnose z Združenimi državami Amerike je označil za »hrbtenico skupnosti demokratičnih držav«. V dveh dneh, ki sta sledila, se je srečal z afganistanskim predsednikom in generalnim sekretarjem Nata ter se pogovarjal s kitajskim predsednikom. �