Portret tedna: Dragan Lozančić

Obveščevalec, strojni inženir, vinogradnik ...

Objavljeno
31. julij 2015 10.49
Posodobljeno
31. julij 2015 20.00
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Začnimo s hipotezo. Posnetke pogovora med nekdanjim slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem in slovensko agentko pri arbitražnem sodišču Simono Drenik je pridelala hrvaška varnostno-obveščevalna agencija, na drugi strani meje znana po kratici SOA. Hipoteza temelji na zdravorazumskem sklepanju: ko gre za prisluškovanje, se s tem ukvarjajo obveščevalne službe. Hkrati je hipoteza namerno čim bolj enostavna. Če bi hoteli zgodbo zaplesti, bi lahko trdili, da je posnetek pogovora med nekdanjim arbitrom in agentko pridelala kakšna zahodna, vzhodna, severna ali južna obveščevalna služba ali kak domač izdajalec, potem pa je mednarodno zaroto posvojila hrvaška politika.

Recimo torej, da je pogovor med nekdanjim arbitrom in slovensko agentko posnela hrvaška tajna služba. Če to drži, ima Dragan Lozančić, v Zadru rojeni doktor strojništva, dober razlog za praznovanje. Od leta 2012 je namreč direktor hrvaške varnostno-obveščevalne agencije, institucije, ki ji hrvaški proračun na leto namenja dobrih 42 milijonov evrov. Formalni opis del in nalog agencije je podoben opisu del in nalog obveščevalnih in varnostnih služb med Uralom in Honolulujem: zbira podatke, ki jih državne oblasti potrebujejo za sprejemanje odločitev, in skrbi za varnost države. In če drži, da je posnetek spornih pogovorov pridelala varnostno-obveščevalna agencija, je to imeniten dosežek agencije. S tem dosežkom je postavila Slovenijo v skrajno neprijeten položaj, hrvaške oblasti pa so na podlagi njenih podatkov sklenile, da se bo Zagreb iz arbitraže umaknil.

Kdo je Dragan Lozančić? Mladost je preživljal v Dalmaciji, pri devetih letih se je s starši preselil v ZDA, v newyorškem predelu Queens je obiskoval gimnazijo Svetega križa (Holy Cross High School). Študij je nadaljeval na newyorškem Inštitutu za tehnologijo, magisterij iz strojništva pa je napisal na ugledni newyorški univerzi Columbia. Zdelo se je, da Lozančića, ki je na Inštitutu za tehnologijo nekaj let delal kot asistent, čaka kariera izvrstnega strojnika, kajti na Columbii je vpisal tudi doktorat. Leta 1991 pa se je njegova poklicna pot prelomila. Ko se je na Hrvaškem začela vojna, se je vrnil v domovino staršev. Leta 1992 je za New York Times povedal, da je sprva razmišljal, da bi šel na fronto. Ker ni bil vojaško izurjen, je organiziral skupino osemdesetih Hrvatov, ki so se – tako kot on – iz sveta vrnili v deželo prednikov. Ta ekipa je med vojno vodila tuje dopisnike po terenu in jim asistirala s potrebnimi podatki, orientacijo na terenu in iskala sogovornike. New York Times je tedaj zapisal, da se je Lozančić, sicer katolik, ob vrnitvi v domovino zaljubil v muslimanko, ki je študirala v Zagrebu.

Ob koncu vojne se je vrnil v ZDA, doktoriral, nekaj mesecev vodil Hrvaško-ameriško združenje, kjer se je ukvarjal z lobiranjem. Potem pa se je spet vrnil na Hrvaško in delal na obrambnem ministrstvu. Med drugim je vodil službo za mednarodno obrambno sodelovanje. Na hrvaškem obrambnem ministrstvu se je zaposlil v času, ko je to vodil Gojko Šušak; Šušak je pred letom 1989 živel v Kanadi. Leta 2012 je hrvaški tisk poudarjal, da je Lozančić v devetdesetih letih veljal za Šuškovega varovanca. Mimogrede, Lozančić je dvojni državljan – ameriški in hrvaški.

Po zaposlitvi na hrvaškem obrambnem ministrstvu je moral kot doktor strojnega inženirstva precej razširiti svoja znanja o svetu. Zato je leta 2005 na britanskem Royal Military College of Science napisal še en magisterij. V drugi polovici prejšnjega desetletja je kot gostujoči predavatelj precej časa preživel v mondenem nemškem letovišču Garmisch-Partenkirchen, kjer stoji Marshallov evropski center za varnostne študije. Gre za izobraževalno ustanovo, ki sta jo ustanovila Pentagon in nemško obrambno ministrstvo, vodijo pa jo upokojeni generali iz obeh držav; številni generali iz Marshallovega centra imajo v biografijah tudi vojaško varnostno-obveščevalno delovanje.

Povzemimo: dr. Dragan Lozančić je dobro izobražen šef obveščevalne službe z dobrimi stiki v svetu, goreč domoljub, ki je zamenjal kariero vrhunskega strojnega inženirja v New Yorku za delo državnega uradnika na Hrvaškem. Dodajmo, da živi skromno. Vozi škodo fabio, torej eno cenejših znamk češkega proizvajalca vozil, je, kot lahko preberemo v dokumentaciji, ki jo objavila hrvaška protikorupcijska komisija, solastnik manjšega vinograda, lani pa je zaslužil dobrih 28.000 evrov (neto). Njegovi prihranki niso veliki, v lasti ima še nekaj delnic.

Za šefa hrvaške varnostno-obveščevalne agencije je bil imenovan, ko je vodenje vlade prevzel Zoran Milanović. To je v trenutku imenovanja sprožilo nekaj komentarjev. Hrvaškim avtorjem se je zdelo nenavadno, da je socialdemokratski premier zaupal vodenje obveščevalne službe osebnosti, ki je bila v devetdesetih letih tesno povezana s HDZ-jevskim obrambnim ministrom Gojkom Šuškom; Šušak je veljal celo za trdo strankino strujo. In drugič, komentatorji so opozarjali, da je Lozančić državljan Hrvaške in ZDA.

Na tej točki se velja vrniti k izhodiščni hipotezi: namreč, da je pogovor med nekdanjim slovenskim arbitrom in agentko zunanjega ministrstva prestregla hrvaška obveščevalna služba, ki jo vodi Lozančić. Je to tehnološko možno? Bi bila hrvaška tajna služba sposobna prestreči pogovor, ki prek internetnega protokola poteka med Dunajem, kjer živi Jernej Sekolec, in Ljubljano? Wikileaks je pred nekaj dnevi objavil obsežno korespondenco med italijansko tvrdko Hacking Team, specializirano za programsko opremo, ki omogoča vdore v telekomunikacije, ter morebitnimi kupci z vsega sveta. Za programsko opremo družbe Hacking Team je Hrvaška začela povpraševati že leta 2011, korespondenca med njima pa je trajala do Wikileaksove objave. Iz korespondence ni mogoče sklepati, ali je hrvaška tajna služba prek posrednika programsko opremo tudi kupila. A tovrstni posli se sklepajo na štiri oči, ne po elektronski pošti. In Hacking Team ni edini, ki trži programsko opremo za vdore v telekomunikacijske sisteme. Mimogrede, tudi s slovenskimi oblastmi povezani posredniki so bili v stiku s Hacking ­Teamom ...

Obstaja pa še ena interpretacija: zagrebška revija Globus navaja, da so posnetke pogovora med nekdanjim arbitrom Jernejem Sekolcem in agentko slovenskega zunanjega ministrstva Simono Drenik Hrvaški izročili Američani, nezadovoljni s signali, da bo Rusija investirala v, kot piše Globus, »Luko Piran« (najbrž gre za lapsus, saj ima Piran le majhno ribiško in turistično pristanišče, bolj ambiciozno pristanišče pa posluje v Kopru). Arbitražna afera je izbruhnila tik pred obiskom predsednika ruske vlade Dmitrija Medvedjeva v Sloveniji.

Ta interpretacija je možna, a je precej vratolomna. Američani namreč niso naklonjeni razstavljanju obveščevalnih izdelkov na spletnih straneh časopisov.