Portret tedna: France Arhar

Ko se je leta 1991 France Arhar pustil prepričati tedanjemu premieru Lojzetu Peterletu in se vrnil iz LHB Frankfurt v Slovenijo ter postal prvi guverner Banke Slovenije, je pri nas delovalo 30 bank, od teh dve v tuji lasti, in 15 hranilnic. Zdaj, ko zapušča svojo zadnjo aktivno funkcijo, mesto direktorja stanovskega združenja, so številke precej okleščene: bank je še 13, od teh le pet v slovenski lasti. Hranilnice pa so na trgu obstale tri.

Sredi tega tedna, ko smo v Delu objavili, da pri devetinšestdesetih odhaja v pokoj, so ga zasuli telefonski klici. »Ljudje so bili šokirani,« pravi. Med pogovorom o aktualnih vprašanjih bančništva citira Kreona iz Sofoklejeve drame Antigona o tem, kaj je denar; citate tudi sicer stresa iz rokava, skoraj ponarodel pa je tisti, da je »denar plašen kot srna«. In prav z njim je povezana njegova največja travma v zadnjih petindvajsetih letih. »Ko sem bil guverner, sem se najbolj bal, da ljudem ne bomo mogli izplačati prihrankov v devizah, kot se je zgodilo v nekdanji SFRJ, če bi se začel iz katerega koli razloga denar na hitro seliti z bančnih računov,« se spominja.

Je avtor več kot 90 člankov v strokovnih revijah, napisal je tri knjige o mednarodni menjavi, mednarodnih financah in gospodarskem pravu, je predavatelj. V ponedeljek predava na mariborski univerzi. Ena od tem, o kateri večkrat govori, je denarna politika in v tem okviru na konkretnem primeru denarja nekdanje Jugoslavije pokaže, kaj je to hiperinflacija. V posebni mapi hrani različne bankovce, apoene za 5, 50 milijonov pa za 5 milijard in celo 500 milijard dinarjev iz leta 1993, ko je imela ta država 19.810-odstotno inflacijo. »Takšnega denarja pri nas še nihče ni videl,« je prepričan, sam pa ga je sicer dobil za spomin na skrivnem sestanku z jugoslovanskim guvernerjem leta 1994 v Budimpešti, ko so tekla pogajanja o delitvi jugoslovanskega zunanjega dolga. Ker ga je bilo strah, je s seboj za vsak primer na Madžarsko peljal dve priči, belgijskega in švicarskega guvernerja.

Ob osamosvojitvi je bila mesečna inflacija v Sloveniji 22,5-odstotna, februarja letos je na letni ravni dosegla 2,2 odstotka. Ne le inflacija, tudi izzivi, s katerimi se ubadajo bančniki zdaj, so povsem drugačni: aktualna so tveganja fiksnih dolgoročnih posojil, velik delež vpoglednih vlog in s tem povezana likvidnostna tveganja sistema in med drugim tudi pričakovane izgube delovnih mest v bančništvu, v katerem je zaposlenih še okoli deset tisoč ljudi, ki jih bosta prinesli konsolidacija ter digitalizacija delovnih procesov. In tu sta seveda še dve tudi politično pomembni temi – prodaja še zadnjih dveh velikih slovenskih bank, NLB in Abanke. Vsaj za NLB prevladuje ocena, da je državi po sedaj predvidenem modelu ne bo uspelo prodati blizu knjigovodske vrednosti delnice. Tudi Arhar ne verjame, da bo banka prodana. »Ne upam staviti na to karto. Ampak zame pri tej zadevi Evropa ni glavni faktor, kajti od nje nismo dobili nič ... V določenih primerih smo res preveliki janičarji in se ne glede na našo majhnost ne zavedamo svojega dejanskega statusa.«

Stari Rimljani so zapisali: honeste vivere, alterum non laedere, suum cuique tribuere (častno živeti, drugega ne žaliti, vsakemu dati svoje). Prav teh načel se je France Arhar po lastnih besedah skušal skozi življenje držati tudi sam. Je religiozen mož. Redno hodi k maši. Tudi na Jakobovi poti je že bil. S soprogo sta hodila po njej štiri dni in prehodila 130 kilometrov. Ta romarska pot, El Camino de Santiago, je dolga kar 940 kilometrov, njuna želja pa je, da bi jo enkrat prehodila v celoti. Arhar tudi sicer hodi veliko, saj vsak večer z ženo prehodita po nekaj kilometrov. Je pa tudi človek, ki se ne vozi z dvigalom. Ko je bil na čelu banke Unicredit, se je vsak dan iz kleti, kjer je bila garaža, peš povzpel v 13. nadstropje. »Tako lahko mimogrede storim kaj dobrega zase,« razloži svojo navado.

Vse življenje živi v Cerknici, v družinski hiši, ki jo je začel graditi njegov oče, dokončal pa jo je sam. Ko je bila njegova zdaj 30-letna hči še otrok, so bili osvojeni ob bližnji Slivnici tudi drugi slovenski vrhovi, s Triglavom vred. Na njem je bil večkrat.

France Arhar je na ljubljanski pravni fakulteti diplomiral leta 1971, pri triindvajsetih, in se nato zaposlil v tedanji Narodni banki Slovenije, kjer je že s štiriintridesetimi leti postal pomočnik guvernerja, vmes pa magistriral in doktoriral. Kot prvi guverner Banke Slovenije velja tudi za »očeta« slovenske valute. Raziskave javnega mnenja so tolar glede na zaupanje, ki ga je užival, med osrednjimi institucijami postavljale na prvo mesto, kot vrednoto celo ob bok družini. Svoji valuti, simbolu naše ekonomske samostojnosti, smo pred dvema desetletjema zaupali bolj kot evru, skoraj trikrat bolj kot cerkvi, več vere nam je vlival kot pravosodna veja oblasti in skoraj sedemkrat bolj smo mu zaupali kot političnim strankam. Arhar po tolarju nima nostalgije, njegova uvedba je bila »uspešen projekt«. Lani se je ob 25. obletnici njegove uvedbe zahvalil tudi državljanom za izkazano zaupanje, saj brez njega tolarja ne bi bilo.

Je dvakratni guverner, predsednik uprave banke Unicredit, predsednik uprave Vzajemne, predsednik nadzornega sveta NLB, zdaj se mu izteka mandat direktorja Združenja bank Slovenije. Tako kot deluje v javnem ravnanju konservativno, je konservativno vlagal tudi svoj denar, predvsem v bančne depozite in nepremičnine. Ima tri, ob stanovanju v Ljubljani in hiši v Cerknici še apartma »z enkratno veduto na zaliv, na Piran in Alpe v ozadju« na Crvenem vrhu pri Savudriji. Svojega načina življenja ni spreminjal, pa naj je zaslužil malo ali veliko, dela pa od srednje šole naprej; že med študijem se je preživljal sam.

Leta 1994 ga je gospodarsko-diplomatski klub v Bonnu izbral za najboljšega guvernerja, dobil je priznanje in deset tisoč tedanjih nemških mark, ki jih je doniral. »Želel sem podariti ljubljanski mestni otroški bolnišnici, pa sem po pomoti nakazal UKC oziroma pediatrični kliniki. Trajalo je kar nekaj časa, da je del denarja romal na naslov, ki sem ga izbral za prejemnika, tedanji direktor tega denarja sprva ni hotel vrniti,« se spominja. Leta 2001 je dobil odlikovanje predsednika države zlati častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge pri uvedbi in uveljavitvi slovenskega monetarnega sistema.

Stopil je tudi v politiko. Prvič le mimogrede, leta 2000, ko je pred parlamentarnimi volitvami v vrhuncu volilne kampanje podprl stranko SLS+SKD in bil napovedan kot njen človek za premiera, če bi ta zmagala. Nato je bil dvakrat kandidat. Nazadnje na ljubljanskih lokalnih volitvah leta 2006, prvič pa leta 2002 v tekmi za položaj predsednika republike, v kateri ga je pokopala afera s plačo predsednika zavarovalnice Vzajemna, čeprav so mu sprva javnomnenjske ankete kazale bolje kot Janezu Drnovšku. Plače v Vzajemni ni hotel razkriti. Bi jo zdaj? Ne bi. »Lahko samo rečem, da se za plačo nisem nikoli pogajal, temveč vedno sprejel to, kar so mi ponudili. Tudi avto kot simbol prestiža mi ne pomeni nič, zasebno vozim vw passata.« Morda v politiki še ni rekel zadnje besede. »Kaj še bom v življenju poskusil, ne vem. Nikakor mi ni žal za prejšnji kandidaturi, saj sem tako zares spoznal, kako dejansko tečejo stvari, pred tem sem imel precejšnje iluzije. Nikoli ne reci nikoli, je pravi odgovor na to vprašanje.«