Portret tedna: Janez Janša

Tehnično vzeto je danes obtoženec. Do četrtka je po črki zakona veljal za obsojenca, a mu je ustavno sodišče zaradi kontroverznosti primera in funkcije v politiki odložilo prestajanje zaporne kazni. Vendar do sredine letošnjega avgusta, ko naj bi po najbolj pogosti razlagi primer Patria absolutno zastaral, zadeve, ki jo je ustavno sodišče poslalo v ponovno sojenje, ne bo mogoče končati. Zato bo Janez Janša po Marijinem vnebovzetju – pravno gledano – absolutno nedolžen človek. Očitek tožilstva, da naj bi bil prejel obljubo podkupnine, bo takrat ugasnil.

V očeh enega dela slovenske javnosti bo veljal za političnega zapornika, ki so ga sile kontinuitete na montiranem procesu neupravičeno poslale v zapor. Pravzaprav so ga sile starega reda obsodile dvakrat. Prvič leta 1988, a so potem sile novega reda na slovenskem vrhovnem sodišču sodbo jugoslovanskega vojaškega sodišča sredi devetdesetih let razveljavile. Drugič naj bi ga sile starega režima zaradi domnevnega podkupninske afere obsodile leta 2013, a so sile novega reda z ustavnega sodišča zadevo poslale v ponovno sojenje.

V očeh drugega dela slovenske javnosti pa bo Janša veljal za politično osebnost, ki je slovensko vlado vodil v času, ko je do podkupninske afere dejansko prišlo. Finska orožarska korporacija Patria je posrednikom pri poslu v resnici izplačala visoke provizije. Jure Cekuta, slovenski posrednik, je bil pravnomočno obsojen. Drugi posrednik, Walter Wolf, je sredi sojenja izginil, a so ga kanadske oblasti po dolgotrajnem iskanju našle. No, našle so ga prepozno, da bi zadeva lahko dobila pravni epilog. Avstrijski posrednik Wolfgang Riedl je bil v Avstriji pravnomočno obsojen. Na Finskem se zadeva še cmari na pritožbeni instanci, na prvi stopnji pa so bili obtoženci oproščeni. Ta del slovenske javnosti bo spotoma navrgel še podatek, da davkarija raziskuje Janševo osebno premoženje in da v njegovi premoženjski bilanci menda nastopa visoka številčna postavka, ki nima kritja v znanih, legitimnih prihodkih.

No, tudi o tej domnevi bo moralo odločitev sprejeti pravosodje. Janša se je pred dnevi na domnevo o premoženju neznanega izvora že odzval s pripombo, kako bo moral očitno dokazati, da ni čarovnica.

V trenutku, ko je ustavno sodišče objavilo eno najpomembnejših presoj v zadnjih letih, je bil Janez Janša na poti. Težko rečemo, da je bil na službeni poti, saj ga na potovanje ni poslal delodajalec, državni zbor, kjer opravlja poslansko funkcijo. Tudi sicer opozicijski voditelj zadnje mesece pogosto potuje. Bodisi obiskuje evropske prestolnice bodisi po Sloveniji predstavlja prvi del svojega romanesknega prvenca Noriško kraljestvo. Sredi tega tedna je v ukrajinskem črnomorskem pristanišču Odesi, kot je prek enega od spletnih omrežij sporočil nekdanji slovaški premier Mikuláš Dzurinda, predaval študentom univerze za okoljske študije. Pod pokroviteljstvom Martensovega centra, ki nosi ime pokojnega voditelja evropske ljudske stranke in ki ga danes vodi Dzurinda, pa je v Kijevu govoril o ukrajinski krizi.

Kaj za Janšo in slovensko politiko pomeni presoja ustavnega sodišča? Ustavno sodišče je že decembra lani presodilo, da morajo zaporniške oblasti Janšo, ki je tedaj prestajal dveletno zaporno kazen, izpustiti na prostost. Ustavno sodišče je tedaj napovedalo, da bo končno sodbo sprejelo v nekaj mesecih, zaradi politične funkcije opozicijskega voditelja pa se je odločilo za suspenz prestajanja kazni. Boris Dežulović, najduhovitejši hrvaški kolumnist, je pred tedni zato zapisal, da Janša ni politični zapornik, pač pa politični osvobojenec.

Zdaj je ustavno sodišče zadevo Patria poslalo v ponovno presojo.

Znotraj slovenskega pravosodnega sistema je Janša v zadnjih mesecih dobil še eno pravno bitko. Vrhovno sodišče je namreč odpravilo poročilo komisije za preprečevanje korupcije, ki je govorilo o premoženjskem stanju voditeljev slovenskih političnih strank. V Janševem primeru je KPK ugotovila, da izvora dela premoženja ni mogoče zadovoljivo pojasniti.

Glede na številne kritike slovenskega pravosodja, ki jih je v zadnjih letih izrekel Janša, predvsem pa krog njegovih političnih somišljenikov, je smiselno ugotoviti, da so se pravne zadeve, povezane z Janšo, končale znotraj okvirov slovenskega pravosodja. In kot kaže v tem trenutku, so se zanj končale ugodno.

V pravu velja načelo, da mora biti krivda obtožencu dokazana »onkraj razumnega dvoma«. V pravni teoriji se zdi, da je načelo dovolj jasno. V praktičnem življenju pa meja med »razumnim« in »nerazumnim« dvomom ni nujno tako zelo jasno izrisana. Ustavno sodišče je s tem, ko je zadevo Patria poslalo v ponovno sojenje, sporočilo, da mora tožilstvo, če želi pravni razmislek sodišča nagniti do točke, ko bo krivda dokazana »onkraj razumnega dvoma«, na tehtnico naložiti več dokazov. Ti pa morajo biti bolj jasno speti v logično celoto.

Za kakšno odločitev gre? Natančneje: ali gre za politično odločitev ustavnega sodišča? Vprašanje, kje je meja razumnega dvoma, je v prvi vrsti pravno vprašanje. Gre tudi za filozofsko, civilizacijsko vprašanje. Gre za sociološko vprašanje. Ali korupcija skupnost ogroža tako hudo, da so lahko dokazni standardi za odtenek nižji? Ker je ustavno sodišče – kot vsa druga sodišča – tudi organ oblasti, se mora ob vprašanju, kje je meja razumnega dvoma, opredeliti tudi politično.

Ocena, da je odločitev ustavnega sodišča tudi politična, utegne v javnosti, ki ima odpor do vsega, kar diši po politiki, povzročiti negodovanje. A ustavno sodišče ima kot oblastni organ tudi to nalogo, da ob postavljanju pravnih standardov določa mejo razumnega dvoma. In v korupcijski zadevi Patria je mejo zarisalo drugače kot okrajno, višje in vrhovno sodišče.

Poslej bo korupcijska kazniva dejanja tožilstvo dokazovalo težje.