Portret tedna: Laura Poitras

Laura Poitras, letnik 1964, je letošnja dobitnica oskarja za najboljši dokumentarni film, Citizenfour. Gre za skoraj dveurni film, zmontiran v maniri vohunske srhljivke iz obdobja hladne vojne. V njem je njena kamera zabeležila razkritje Edwarda Snowdna v hongkonškem hotelu junija 2013, posnetega v realnem času, predstavila njegova kodirana elektronska pisma, v katerih jo – tako kot publicista in blogerja Glenna Greenwalda, s katerim najprej vzpostavi stik – povabi, naj ga obišče: »Laura, v tem trenutku je vse, kar ti lahko dam, moja beseda. Sem višji vladni uslužbenec obveščevalne službe. Zagotavljam ti, da ne bom zapravljal tvojega časa.« Tako so se glasili prvi Snowdnovi stavki prvega pisma, ki ji ga je poslal. V nekaj dneh jima je žvižgač, kot so ga poimenovali kasneje, predal milijon sedemsto tisoč tajnih podatkov, ki jih je bila do takrat zbrala ameriška Agencija za nacionalno varnost (NSA). Vse je posneto na kamero.

Vse drugo je že zgodovina, natipkana s prsti novinarjev, publicistov, aktivistov, blogerjev.

Poitrasova je na skrivnem seznamu strogega nadzora ameriške vlade vse od leta 2006, ko je posnela film o vojni v Iraku My Country, My Country s stališča Iračanov. Predvsem predanega zdravnika, ki razume svet drugače kot ameriška vojska, ki je okupirala Irak, in drugače kot večina njegovih sodržavljanov. Leto pozneje je bil film nominiran za oskarja. The Oath je bil njen naslednji film o usodi dveh Jemencev v ameriški »vojni proti terorizmu«. Državljan 4 je, kot pravi, zadnji del trilogije njenih filmov, ki govorijo o svetu po 11. septembru.

Že nekaj let živi in dela v Berlinu, predvsem iz varnostnih razlogov, kajti vsak njen vstop v ZDA in izstop iz države spremljajo nekajurna zasliševanja, grožnje, zasežena sta ji bila že tudi kamera in prenosni računalnik – njo in njeno delo namreč razumejo kot potencialno grožnjo ameriški varnosti. Zato lahko samo ugibam, kdo je tako učinkovito posredoval, da je lahko neovirano vstopila na ozemlje Kalifornije in se udeležila podelitve oskarjev, še prej pa nekaj podobnih prireditev, na katerih so ji podelili nagrado. Nemara kateri od bratov Weinstein, filmskih velemagnatov? HBO je namreč eden od soproducentov filma.

Poitrasova v vseh svojih delih – leta 2003 je posnela Flag Wars, dokumentarec o tem, kaj se zgodi, ko belci, istospolno usmerjeni belci, v Columbusu, v Ohiu, skušajo živeti v predelu mesta, kjer vse od štiridesetih let dalje biva revna temnopolta skupnost; kaj se zgodi, ko skušata druga ob drugi živeti dve marginalizirani manjšini – misli umetnost v zanjo neobičajnih razmerah in kontekstih. Obstaja umetnost, ki beži pred politiko, obstaja umetnost, ki sledi politiki, in obstaja umetnost, ki je politična. Njena.

Prepričana je, da je apolitična pozicija pravzaprav pozicija zunaj realnih odnosov v družbi. Legitimna je samo, ko je deklarativno apolitična. Dejstvo pa je, da je povezana z realnostjo in s tem, kako funkcionira demokracija – ali karkoli že. Režiserka stvari vidi in razume zelo preprosto: obstajajo mehanizmi, v katere smo tako ali drugače vpeti. Vsak, ki se financira z demokratičnimi vzvodi, je samodejno postavljen v političen kontekst in v tem smislu tudi umetnost, za katero bo v njenem primeru marsikdo rekel, da prestopa v aktivizem, transcendira oblast. In za to ji v resnici gre – prebijati zvočni zid.

Glede na to, da njeni filmi govorijo predvsem o regresivnem, statičnem, težko spremenljivem in premakljivem, jo vodi ognjevita progresivnost. Posname in uporabi samo tisto, kar razume. Ne ponuja rešitev, razen na zasebni ravni; verjetno te, da bi nemara bil čas, da se elektronsko ugasnemo. A do takrat je treba tudi zaradi »onih, na liniji« povedati in razkriti marsikaj. Uničiti sled spomina mreže, ki je izredno strukturiran, v imenu kapitala in ideologije natančno opredeljen. Nadziranje NSA komunikacij ameriških državljanov in sploh vseh podobnih agencij po vsem svetu, tudi v naši državi – tudi zato nas bo prodaja Telekoma tako »drago stala« –, je povezano s to paradigmo.

Prisluškovanje na tako široki ravni in pregledovanje dopisovanja po internetu je dosti širša in kompleksnejša operacija, kot jo hočejo vladne službe tako evropskih držav kot ZDA in povsod drugod prikazati javnosti. Pri njej namreč sodelujejo vsi vidnejši internetni in telekomunikacijski operaterji posameznih držav in s tem verjetno kršijo ustavo. Zakaj to počnejo? Zato, ker jih zanimajo vzorci, zanima jih, kam so komunikacije usmerjene, in to potem analizirajo, kar ni preprosto. Tudi o tem govori Državljan 4.

To vsekakor ni v sozvočju s tistim, kar je v svojem vizionarskem eseju o »radiu prihodnosti« pred sto leti zapisal Velimir Hlebnikov, o planetu, ki je harmoničen, ki se je ali bo iz nekega stanja vojne in konflikta prelevil v stanje komunikacije, znanja in miru.

Zanimivo, kako močno njen nagrajevani film prežema duh sedme umetnosti, nastale v času vojne med blokoma, o kateri je danes moderno reči, da se nikoli ni končala.

Ups; Snowden skupaj s svojo dolgoletno partnerko »živi« na obrobju Moskve. Zadnji posnetek dokumentarca skozi »vohunsko« postavljeno kamero Poitrasove na vrtu njunega pribežališča prikazuje, kako pripravljata večerjo. Špagete.

Takrat ko so nastajali najboljši vohunski filmi, so se na Vzhodu in Zahodu posvečali predvsem oboroževalni tekmi: brez katere verjetno ne bi imeli satelitov … Stvari so povezane. In moramo jih znati razumeti. Politične in ekonomske sile nenehno vstopajo v domene virtualnega. In vedno bolj bodo. Predvsem zato, da bi oblikovale svoj teritorij in strukture v sozvočju s svojimi interesi. Zakaj? Zato ker je logično.

To je najbolj trivialna resnica. Če pogledamo zgodovino iz zelo pragmatičnega zornega kota, so njeni ključni prehodi iz vojaške v civilno sfero in nazaj. In to je tisto, kar je pri globalnem nadzoru najbolj privlačno – po kablih pod morjem nadzorovati in spremljati tisti skupek informacij, ki bo nemara pretehtal, na katero stran se bosta nagnila kapital in moč. Samo njima sledi orožje.

O tem bomo v prihodnje veliko več izvedeli iz dokumentarnih filmov mojstrov, kot je Laura Poitras, kot pa izpod petja tipkovnic novinarjev. Resnično se prepočasi učijo. Nekateri, na primer, sploh ne znamo žvižgati.

Zakaj ime Citizenfour? Dolgo po tistem, ko so kamere že ugasnile, Snowden pove Poitrasovi, da zato, »ker nisem ne prvi ne zadnji«.