Portret tedna: Mlad, vehementen, nepredvidljiv

Klemen Jaklič, novi ustavni sodnik, je magistriral na Harvardu, od klasičnih levičarjev pa se razlikuje po odnosu do »samokritike«.

Objavljeno
24. marec 2017 18.00
Predstavitev kandidata za ustavnega sodnika - Klemen Jaklič 21.marca 2017 [Klemen Jaklič,ustavni sodniki,pravniki,predstavitev,sodstvo,Ustavno Sodišče]
Ali Žerdin
Ali Žerdin

Za ustavnega sodnika je bil izvoljen 15.202 dni zatem, ko se je rodil. Vsekakor je med mlajšimi do zdaj izvoljenimi ustavnimi sodniki. Ni pa najmlajši. Špelca Mežnar (letnik 1976), izvoljena oktobra lani, je mlajša od Klemena Jakliča (letnik 1975). Janez Čebulj, letnik 1957, je postal ustavni sodnik oktobra 1998, nekaj tednov pred dopolnjenim 41. letom. Tudi novi ustavni sodnik Matej Accetto, letnik 1974, ni bistveno starejši od Klemena Jakliča. Pod črto lahko ugotovimo, da bo v novi postavi sodnikov ustavnega sodišča mlajša generacija pravnih izvedencev zastopana precej bolj izrazito kot v prejšnjih, ko so bili sodniki, stari štiri desetletja (in še malo), bolj eksotični dodatek kot pravilo.

Morda je krivično, da je rubriko Portret tedna med štirimi pravkar izvoljenimi novimi sodniki ustavnega sodišča - vsi novinci so moškega spola - zasedel prav Klemen Jaklič. Morda bi si nastop v tej rubriki bolj zaslužil akademik Marijan Pavčnik, nesporna znanstvena referenca za teorijo prava in pravno argumentacijo. Hkrati pa je Jakličeva kandidatura dvignila daleč največ prahu.

Študij na ljubljanski pravni fakulteti je končal leta 1999, diplomiral pa pri profesorju Petru Jambreku, ki je nekaj mesecev pred tem končal mandat ustavnega sodnika. V diplomski nalogi se je ukvarjal z odločanjem ustavnega sodišča in metodologijo za analizo vrednostnih sistemov ustavnih sodnikov.

Takoj po diplomi je za leto dni odpotoval v ameriško zvezno državo Massachusetts, kjer je na harvardski pravni fakulteti magistriral, iz Massachusettsa pa se je vrnil na Gregorčičevo ulico v Ljubljani, ker je postal svetovalec v kabinetu predsednika vlade Andreja Bajuka. Odlično ocenjena magistrska naloga mu je odprla pot do Fullbrightove štipendije in doktorskega študija na Harvardu. Dodati velja, da je bil leta 2002 med avtorji, ki so napisali obsežen Komentar Ustave Republike Slovenije, ki jo je uredil profesor Lovro Šturm. Med vsemi komentatorji ustave je bil Jaklič najmlajši.

Med vsemi sodniki slovenskega ustavnega sodišča je harvardski doktorat do zdaj obranil le še Boštjan M. Zupančič. Vendar je Jaklič drugi doktorat napisal še na univerzi v Oxfordu. Založba Oxford University Press mu je leta 2014 objavila tudi monografijo Ustavni pluralizem v Evropski uniji.

Od leta 1991 si je nadelo togo ustavnih sodnic in sodnikov 32 osebnosti, med njimi 20 doktorjev znanosti. Jaklič je prvi ustavni sodnik z dvema doktoratoma.

Profesorji, pri katerih je študiral Klemen Jaklič, v svojem okolju veljajo za levo-liberalne učenjake, kar na Harvardu, najelitnejši in najbogatejši univerzi, ni ravno pogost pojav. Frank Michelman, Jakličev mentor pri magisteriju in doktoratu, namenja pomemben poudarek družbeni neenakosti in socialnim temam. Zdi se malo verjetno, da bi profesor emeritus Michelman podpisal priporočilno pismo za Klemena Jakliča, naslovljeno na predsednika republike, če bi se pri teh vprašanjih razhajal s svojim varovancem. Ugledni akademiki namreč ne pišejo priporočil zaradi uslug, pač pa po tehtnem premisleku.

Če bi Jakliča na silo tlačili v koordinate med levico in desnico, ne gre spregledati, da sodeluje z leta 2012 ustanovljenim Zavodom za brezplačno pravno pomoč. Ironično - zavod ima sedež v pogosto demoniziranem ljubljanskem predmestju Murgle, poslanstvo zavoda pa je uresničevanje »ustavne pravice enako dostopnega pravnega varstva za vsakogar«. Zavod za brezplačno pravno pomoč si jemlje za vzor dobre prakse, uveljavljene v pro bono centrih, ki so povezani z univerzama Harvard ali Oxford, piše na spletni strani zavoda. Če še drži, da je odnos do družbene neenakosti prvi kriterij za razvrščanje ljudi na »leve« in »desne«, je dvojni doktor pravnih znanosti s pro bono pravnim delovanjem umeščen kar precej levo od centra.

Od kod torej trditev, da je Jaklič kandidat slovenske desnice? Prvič, Jakliča je desnica­ izrecno in na trenutke goreče podprla. Drugič: Jaklič je ustavno pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj v času sojenja v zadevi Patria izvajal pred ljubljanskim sodiščem in med nastopom zbranim povedal: »Imenovali so vas drhal. V resnici pa ste zadnji branik prava in človekovih pravic. Branik svobode in demokracije, branik zoper zlorabo, ko odpovedo vse instance rednega pravosodja.« Proces v zadevi Patria je označil za arbitrarno zlorabo prava, nepopravljivo mesarjenje po demokratičnem procesu. Tretjič, njegova analiza zadeve Patria, v kateri je tožilstvo bremenilo Janeza Janšo, je bila do ugotovitev tožilstva (in pozneje sodišča) zelo kritična. Tudi v polemiki z akademskimi kolegi, ki so tožilstvu in sodišču prve in druge stopnje pritrjevali - polemika se je leta 2013 odvijala tudi na straneh Sobotne priloge -, je nastopal zelo vehementno. V polemiki leta 2013 je bil do Jakličeve vehemence najbolj kritičen nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ki je opozoril tudi na Jakličevo napačno stališče, češ da je »sodišče ravnalo napak, ko ni uporabilo 156. člena ustave, ki izrecno zahteva, da v primeru neustavne zakonske določbe postopek prekine in zadevo pošlje na ustavno sodišče«. Hkrati je bil Krivic - gre za pravnika, ki se jasno deklarira za levo usmerjenega, njegova pro bono dejavnost za migrante in izbrisane pa kaže, da levičarske ideje tudi živi - prav tako neprizanesljiv do obtožnice in sodb na prvih instancah.

Ali vehemenca pritiče liku ustavnega sodnika? Najbrž ne. Osebe, umeščene v sodno vejo oblasti, naj bi v javnosti nastopale zadržano. Ali vehementno uveljavljanje stališč in izvajanje ustavne pravice do udeleževanja na javnih zborovanjih pritiče akademskemu pravniku, ki je bil v času polemike o zadevi Patria star 38 let? To se ne zdi tako nemogoče. A če smo v uvodnem delu opozorili na Jakličevo večplastnost in poudarili nekatere lastnosti, ki bi ga lahko uvrstile tudi na levo-liberalni del političnega spektra, velja omeniti, da se od klasičnih levičarjev - tudi Matevža Krivica - razlikuje po odnosu do »samokritike«. Ne zgodi se pogosto, a ko kdo Krivicu dokaže, da se moti, to prizna. Jaklič napake ni priznal.

Obstaja še ena točka, kjer bi bila Jakličeva »samokritika« na mestu. Lik ustavnega sodnika je sprt z vehementnim nastopanjem na družabnih omrežjih. Morda lahko elemente »samokritike« zaznamo v tem, da je nekatere najbolj pikre komentarje z omrežja odstranil sam. Ker pa na slovenski politični levici že nekako od leta 2000, ko je služboval v kabinetu predsednika vlade, velja za »perspektiven kader« nasprotnega političnega bloka, so njegovi kritiki pikre Jakličeve »čivke«, ki so začeli nastajati leta 2011, ko se je pridružil omrežnim razpravam, arhivirali. Zdaj živijo svoje življenje, ki je neodvisno od avtorjeve volje. Je pa ob kandidaturi za ustavnega sodnika napovedal, da bo ob morebitni izvolitvi resno razmislil, da bi ugasnil svoj čivkaški profil.

Kaj čaka Klemena Jakliča v naslednjih devetih letih? Ustavno sodišče se bo prej ali slej opredeljevalo do migrantske zakonodaje. Avgusta lani, ko je nastopil na konferenci ustavnih pravnikov Societas Ethica, je nakazal, da je njegov odnos do migratske tematike izrazito večplasten; vprašanje je, ali bi bili njegovi pogledi všeč najbolj gorečim podpornikom njegove kandidature. Ustavno sodišče se bo še naprej ukvarjalo z vprašanji človekovih pravic. Če bo vprašanje prišlo na dnevni red ustavnega sodišča, bo zanimivo prebrati Jakličevo stališče do uporabe, denimo, policijskega paralizatorja. Na dnevnem redu se bodo prej ali slej znašla socialna vprašanja. Avtorji z odličnimi bibliografijami imajo dobro priložnost, da, ko oblečejo togo ustavnega sodnika, presenetijo.