Portret tedna: Morjeplovec razburkanih oceanov

Ko rečeš Radko Polič - Rac, je tako, kot bi rekel Igralec. Odrska žival, filmski monstrum. Ne mara portretov, ki jih o njem napišejo tisti, ki ga ne poznajo. Zdaj se bo moral sprijazniti. A glede na njegovo impulzivnost je bolje, da o njem nekaj povedo tisti, ki ga zares poznajo. Boris Cavazza recimo: »Rac? Neustrašen morjeplovec razburkanih gledaliških in filmskih oceanov, gladiator, trmoglava žival, zvedavi krt podzavesti, samooklicani car igralstva, enkraten in samosvoj, občutljiv in od Boga dan.«

Tak je bil tudi moj vtis že po najinem prvem pogovoru v garderobi ljubljanske Drame, potem ko je prejel Borštnikov prstan za življenjsko delo. Pogovor je bil štiri ure trajajoč igralski monolog, v katerem so se v divjih razburkanih valovih lomila vsa čustva, ki jih premore civilizacija, vmes je kričal, šepetal, se smejal, pridigal, dokler ni spet silovito izbruhnil v sveti jezi ..., vse s sugestivno močjo velikega igralca, velikega manipulatorja ali velikega zapeljivca. Neukrotljiv, neobvladljiv, s silovito energijo, ki je nevarna celo diktafonu.

Njegova iniciacija v igro, v gledališče, se je zgodila zgodaj, z zagonetnim nasmeškom pove njegov brat Svetozar Polič. »Ko smo prišli iz Berlina nazaj v Črnomelj, je imel Radko deset let, jaz osem. Pri teti Malki v Črnomlju je bila kurja klet, pet krat štiri metre. Pridi, bova naredila gledališče, mi je rekel Rac. Pospravila sva kurje dreke, prebelila, prinesla stole. 'Ti boš karte prodajal, jaz bom igral.' Mama mu je posodila rdečo zaveso, da je bil oder zaprt. Ko so se nabirali ljudje, je Rac kukal izza zavese in me šepetaje spraševal: Jih je že dovolj? Si nabral kaj denarja? Zavesa se je končno odprla, mali Rac se je globoko poklonil in rekel: Predstava se je začela ... in tudi končala. Aplavz je bil bolj kisel, a z denarjem od vstopnic sva šla na sladoled. To je bila njegova iniciacija v gledališče.«

A gledališče je vsaj v teh vrsticah treba postaviti na stran. Zdaj mu je Društvo slovenskih režiserjev podelilo nagrado za življenjsko delo na področju filmske igre bert. In Radko Polič je na platnu ustvaril arhetipske filmske vloge, zaradi katerih še vedno ne more neopažen v kavarno, ne pri nas, ne v Zagrebu, Beogradu, ne v Sarajevu. Že v Klopčičevi Sedmini (1969) je bil v zvezdniški zasedbi: z Dušo Počkaj, Mileno Dravić, Majdo Sepe, Radetom Šerbedžijo in Stanetom Severjem; v Mrtvi ladji prvič z Mileno Zupančič (kasneje je postala njegova filmska in življenjska partnerica); bil je harmonikaš v Vdovstvu Karoline Žašler (1976) z Mileno Zupančič v glavni vlogi, takoj zatem je bil fehtar in fičfirič Boris v komediji To so gadi (1977), sin svojega filmskega 'očeta' Berta Sotlarja; ta takrat še ni vedel, da bo Rac prejel nagrado, ki bo nosila njegovo ime. Skupaj z Bertom sta bila tudi v Duletićevem filmu Deseti brat (1982), kot Martinek Spak je ustvaril še en arhetipski slovenski lik. Sicer pa – če bi našteli samo njegove filmske vloge, kaj šele gledališke, ta stran ne bi bila dovolj.

Njegova najpomembnejša filmska vloga je bila gotovo Idealist (1976) Igorja Pretnarja, po Cankarjevem romanu Martin Kačur; zanjo je dobil puljsko zlato areno in nagrado na mednarodnem filmskem festivalu v Moskvi. »To je bilo prvič, da je k meni prišel režiser in mi rekel, da hoče mesec dni preživeti z mano, da me bo spoznal, ker bom igral glavno vlogo,« je pred leti povedal za Playboy. Treba je omeniti tudi najdražji film v nekdanji Jugoslaviji: Bitka na Neretvi, biti na filmu z Orsonom Wellesom in Yulom Brynnerjem – impresiven podatek. Pa Igmanski marš Zdravka Šotre, spet z Mileno in Bato Živojinovićem; je vodja esesovcev v Koncu vojne (1984), v Grlićevem V žrelu življenja (1984), skupaj z Bogdanom Diklićem, Mikijem Manojlovićem in Miro Furlan; v Državi mrtvih Živojina Pavlovića, kjer je Janez, zastavnik JNA, v trenutku, ko Slovenija razglasi odcepitev …

»Človek ne more biti dober igralec, če nima v glavi. Če nima kemije, srca, duše. Ko odpreš najbolj skriti predal svojih možganov, je tako, kot bi spustil duha iz steklenice – ne veš, kaj se bo zgodilo: ga boš lahko nadzoroval ali bo on požrl tebe,« mi je rekel pred leti. Vsakič spusti duha iz steklenice. Vsakič gre do konca.

»Rac je v slovenski film prinesel nov tip igralca,« pravi Milena Zupančič, njegova velika ljubezen in nekdanja zakonska žena. »Ne samo igralca, nabitega s čustvi; v vsaki desetinki filmskega kadra se občuti in vidi njegova inteligenca, natančnost in disciplina. In to v zelo različnih vlogah, od nemškega oficirja v Baletićevem Balkan ekspresu do harmonikaša v Klopčičevem Vdovstvu Karoline Žašler.« V njunem prvem skupnem filmu Mrtva ladja ji je izjemno veliko pomagal in jo naučil, pravi. »Od mene kot partnerice je zahteval enako disciplino, strogost in popolno pripravljenost v vsakem trenutku.«

»Zato se tudi ne morem gledati na filmu. Ker tam vidim drugega človeka. Z drugo fiziognomijo, z drugo energijo, z drugim psihološkim ozadjem,« je nekoč rekel. »In tega me je strah. Bojim se te drugačnosti, najbrž zato, ker v liku, ki ga igraš, prepoznavaš nekaj, kar je v tebi globoko zakopano, in potem to za vlogo spraviš na svetlo. To je strašno. Zato imam radirko. Briši, Rac, briši.«

»Nedvomno je Rac ustvaril veliko izjemnih filmskih vlog, a ena je, ki je zame nenadkriljiva,« pravi Dušan Jovanović. »To je vloga nemškega oficirja v filmu Branka Baletića Balkan ekspres. Igralska stvaritev, primerljiva z igralci svetovnega formata. Brezhiben, v mimiki, v telesni govorici in emociji.«

Ljubezen in teater. Ljubezen in film. Dušan Jovanović, Milena Zupančič, Radko Polič. Jovanovićeva drama Zid, jezero. Predstava, uspešnica, usodna za tri velikane slovenskega gledališča in filma. A v to ne vstopamo. O tem ne govori. Težko je, njegovo zasebno življenje je, ja, skoraj tako kot pri Elizabeth Taylor, ves čas odsevalo na filmu, na odru. »Igralci ne moremo imeti zasebnega življenja. Če si z določeno osebo 24 ur na dan, gotovo pride do preskoka, je rekel. To ne pomeni, da smo labilne osebnosti, samo bolj vnetljivi smo.« Zanimivo, da je Dušan Jovanović pred dvema letoma na oder postavil ljubezenski trikotnik Milena, Boris, Radko. Drama z manj avtobiografskimi elementi, kot bi pričakovali, a z velikim čustvenim angažmajem vseh treh igralcev.

Impulziven, nepredvidljiv, neposreden, celo preveč. Večkrat je že prekinil predstavo, razgrajajoče študente sredi predstave povabil na pir, enkrat z vso silo zabrisal škorenj v gledalca. Vedno je veljal za upornika z razlogom ali brez njega. Leta 1984, ko je za Tribuno izjavil, »da se je resnica o NOB spremenila v laž«, so ga skoraj zaprli. Še oba brata sta mu rekla, da je šel predaleč. Oklicali so ga za jugonostalgika, za podpornika Miloševićevega režima, čeprav je konec osemdesetih prav Radko Polič, velikan jugoslovanskega filma, na Miloševića naslovil dve kritični, nesramni odprti pismi, ki sta bili potem objavljeni v Tribuni.

V Grlićevem filmu V žrelu življenja njegov lik ljubimec Janez pravi, da je bil na Triglavu sedeminpetdesetkrat. V resnici je bil trikrat. Osvaja druge vrhove, nenehno.

Na slovesnosti ob podelitvi nagrade za življenjsko delo bert se je na njegovo željo zavrtel film Nočne ladje. Pretresljiva poetična ljubezenska zgodba med njim in legendarno igralko Ano Karić, o ljubezni na jesen življenja, ki je vse prej kot to. »Z Radkom sva že takoj na prvi vaji vzpostavila bližino, nujno potrebno za ljubezenski odnos, ki sva ga morala odigrati,« pravi Ana Karić. »Ta posebna ljubezen traja še danes.«

»Verjamem samo v eno stvar. Prah smo in v prah se povrnemo,« mi je rekel v intervjuju za Sobotno prilogo 2002. »Smo samo odslikava trenutkov. Kot film, ki se nam vrti. Zdaj sicer morda fizično obstajava, a sva hkrati že odslikana v času in prostoru.«