Portret tedna: Pablo Iglesias

Dolgi lasje, speti v konjski rep, sproščena srajca s pogosto precej visoko zavihanimi rokavi, kratko pristriženi brki in kozja bradica, mladosten videz in nonšalanca – podoba »normalnega« politika mlajše španske generacije.

Tudi tako je mogoče opisati Pabla Iglesiasa, prvega moža Podemosa, novejše radikalne stranke, ki si je na nedavnih parlamentarnih volitvah v Španiji zagotovila 69 poslanskih sedežev v 350-članskem spodnjem domu parlamenta. Po pričakovanjih je resda zmagala konservativna Ljudska stranka (PP) in so se za njo uvrstili socialisti (PSOE) s tradicionalne levice, a tik za njimi in precej pred sredinskimi Ciudadanos se je uspelo prebiti Podemosu. Izid – podprla ga je dobra petina volivcev – je zgodovinski, v nedeljo se je, kot je bil po razglasitvi vzhičen Iglesias, »rodila nova Španija«. Po novem bodo povsem predrugačena razmerja v parlamentu, večdesetletni dvostrankarski sistem je pokopan, tudi »sociološkega frankizma« ne bo več ..., zato zdaj bolj kot konservativnega predsednika vlade Mariana Rajoya za zmagovalca volitev označujejo Pabla Iglesiasa. Novi časi potrebujejo nove junake.

Sveža politična imena se ne kalijo več toliko v strankarskih podmladkih, ampak zorijo za univerzitetnimi katedri, vsaj nekateri vidni člani Podemosa so z madridske univerzi Complutense: Pablo Iglesias je med njimi. Izobraženi so, bolj kot ne mladi, inteligentni so, bojeviti, angažirajo se in mar jim je: za človeka. Čisto preveč majhen je in potisnjen na stran, denimo za vsemogočne banke, zato hočejo v njem znova prebuditi političnost. Uspeva jim, zagotovo bolje kot v prenekaterih koncih Evrope, čeprav imajo vse uspešnejše radikalno leve prijatelje v Grčiji, na Portugalskem, čedalje več celo na Otoku, tudi pri nas.

Najprej so se prebujeni glasovi »prave demokracije« povezali v Indignados [Ogorčeni], šele v začetku lanskega leta se je iz gibanja, ki je od pomladi 2011 na madridskem trgu Puerta del Sol kričalo proti nečloveški varčevalni politiki in pozivalo k odpravi neenakosti, dvignil Podemos. Ime zveni odločno, samozavestno: Zmoremo. Po lanskem uspehu na volitvah za evropski parlament so zdaj spet pokazali, da so lahko pomembni gradniki sodobne španske politike. Mnoge so presenetili, kajti še pred meseci so ankete zaznale padec priljubljenosti na 13, celo 11 odstotkov: v začetku letošnjega leta so pač bili na medijskem tnalu zaradi finančnih nepravilnosti nekdaj pomembnega imena v stranki, Juana Carlosa Monedera, in še drugih notranjih razpok. Za ponovni vzpon se lahko Pablo Iglesias menda zdaj zahvali tudi Adi Colau, priljubljeni županji Barcelone in nekdanji aktivistki za pravice do strehe nad glavo – pred pravico bank do poplačila hipotekarnega posojila –, in predvsem, ker jim je program pomagal pisati slavni francoski ekonomist Thomas Piketty.

A da bi lahko poskrbeli za boljše »novo«, za več blaginje in manj prekariata, je treba pomesti s pokvarjenim in izpetim »starim«, zato se bijejo proti hegemoniji tradicionalnih političnih sil, pogreznjenih v korupcijo in nepotizem ter obsedenih z elitizmom in polnimi koriti. Hočejo spremeniti Španijo: da je ne bo več slabila 21-odstotna brezposelnost ali kar 49-odstotna med mladimi in da bodo gospodarsko rast – letos naj bi bila več kot triodstotna – počasi vendarle občutile tudi množice. Kot gibanje, ki verjame v horizontalnost, grajajo staro vertikalnost, čeprav se verjetno ne morejo slepiti, da (Pikettyjev) odstotek proti 99 odstotkom ne pomeni, da peščica demonov zatira množice samih angelov. Premnogi temni zvoki, ki se – ob svetlih – širijo po sodobnih družbenih omrežjih, so lep dokaz. Zato ne more presenečati, da Podemosu neredki očitajo manihejski pogled na svet in se jim zdi moteč Iglesiasov stalni diskurz – o kastah. Besede so vedno pravi naboji, ne slepi.

In kako vidi Pabla Iglesiasa v Sloveniji živeči Španec Santiago Martín Sánchez, lektor španščine na FDV in stripar? Zanj je predvsem »pameten idealist«, ki hoče spremeniti špansko politično sceno. »Prizadeva si, da bi bila Španija pluralna družba in bi se v njej vsi počutili enakovredni. Zdi se mi inteligenten in pameten človek, ki dobro čuti spremembe in kaj želijo ljudje.« Je sanjač? »Seveda je sanjač, a hkrati je realist, ki je veliko dosegel.« Je blefer? »Tudi blefirati zna, saj spretno uporablja vse instrumente, ki so na razpolago – zato da bi napredoval. A v politiki je treba imeti tudi nekaj nastopača v sebi, le tako se da uveljavljati svoj program. Simpatičen mi je zato, ker je 'normalen' in pove marsikaj, česar si drugi ne upajo izreči.«

»Normalnost« v politiki je dvorezna vizija, kar lahko Španec Pablo Iglesias opazuje pri »normalnem« Francozu Françoisu Hollandu. Sklicevati se nanjo je dokaj preprosto, a živeti jo precej težje, tudi v banalnem razumevanju normalnosti; sploh pa na čelu stranke, ki hitro širi svoj volilni bazen. Iglesias je še ne tako dolgo nazaj po Madridu vijugal s skuterjem, zdaj, ko je prepoznaven in mednarodno znan, pa ne more, kot je pred časom izjavil v intervjuju za francoski Nouvel Observateur, več nikamor brez spremstva, niti v miru s prijatelji na pivo. A za višje cilje – vseh Špancev – ga takšno žrtvovanje menda osrečuje, za zdaj.

Pri Podemosu so v nedeljo zvečer vzklikali z zmagoslavjem: »Smo samo normalni ljudje, ki počnemo izjemne stvari« – da bi spremenili Španijo. Med njimi so tudi izjemni ljudje, ki želijo nekaj povsem normalnega – da bi Španci živeli bolje. Še prej bodo morali dobiti novo vlado. Uganka, kakšna bo – bo sploh Rajoyeva? –, je velika. Saj bodo zmogli.