Portret tedna: Paul Verhoeven

Svet je čuden kraj, pravi nizozemski režiser Paul Verhoeven, predsednik žirije letošnjega 67. Berlinala. »Ustvarjanje in uničevanje si v njem ves čas podajata roke. Pa ne le na planetu Zemlja. Poglejte samo fotografije iz vesolja in videli boste, kako galaksije žrejo in uničujejo druga drugo. Na eni strani me zanima destrukcija, na drugi pa seksualnost, prijateljstvo in ljubezen. Negativno in pozitivno, ki se včasih prelijeta. In ko delam filme, skušam oboje opisovati hkrati.«

Sedeminsedemdesetletni režiser nikoli ni skrival, da sta seks in nasilje glavna gibalca zgodb v njegovih filmih. Kako bi lahko drugače posnel enega najbolj kultnih filmskih prizorov vseh časov – ledeno hladno in prečudovito Sharon Stone, ki v prostoru, polnem moških zasliševalcev, v nekem trenutku počasi prekriža svoje dolge noge. In moški umolknejo kot jagenjčki.

Ženske v njegovih filmih nikoli niso žrtve, čeprav preživijo brutalno nasilje. So agentke moči in njihovo najboljše orožje proti moškim zatiralcem je seksualnost. Vedno zapeljivo stojijo na rezilu noža in ga lahko v vsakem trenutku porinejo v srce tistega, ki misli, da jih obvladuje.

Zadnji film Ona, z izjemno Isabelle Huppert v glavni vlogi (nominacija za oskarja za glavno žensko vlogo), se začne s posilstvom, katerega edina priča je zenovsko miren maček. Če bi šlo za ameriški film, bi to bila pripoved o maščevanju, junakinja Verhoevenovega filma pa si popravi obleko, obriše kri in si naroči suši. Kasneje izvemo, da je direktorica podjetja, ki izdeluje nasilne računalniške igrice; virtualno se je torej spogledalo z realnostjo. Vsak njen odnos z različnimi moškimi – oče, sin, bivši mož, sodelavci, ljubimec –, ki nam jih režiser počasi predstavlja, je kot sprehod po labirintu ženske podzavesti, kot da bi Ona visela na nihalu, ki jo v nekem trenutku zaziblje v popolno dominanco in nato spet v predajo. Na koncu filma se mi je zdelo, da je glavna junakinja ušla celo režiserju, da njene energije sploh ni več znal skonstruirati v linearno zgodbo, da je razstrelila dramaturgijo in šla po svoje, kamor je sama želela.

Režiser je najprej načrtoval, da bo film posnel v hollywoodu, vendar nobena ameriška igralka niti slišati ni hotela, da bi sprejela vlogo v filmu, ki se začne s posilstvom. Zato je scenarij prevedel v francoščino in večno mlada Huppertova je navdušeno sprejela njegovo povabilo. Verhoeven ji med snemanjem ni dajal veliko navodil, zaupal je njeni intuiciji. »To je igralka, ki sledi svojim idejam, ne sprejema nikakršnih socialnih kod ali politične korektnosti. Tako močno se identificira z glavnim likom, da nosi celo zgodbo. Brez nje ta film sploh ne bi bil mogoč.«

Režiser omenja, da je inspiracijo zanj našel tudi pri Hitchcocku in v filmu Jeana Renoirja Pravilo igre iz leta 1938, ki ima v sebi tri žanre, tragedijo, komedijo in komedijo absurda, ki se ves čas prelivajo. Film vsebuje nekaj buñuelovske satire, in ko sem ga gledala, sem se spomnila tudi na Lepotico dneva, v katerem ima nežna in tiha ženska še eno, čisto nepričakovano življenje.

V 90. letih prejšnjega stoletja je Verhoeven posnel filme, ki so bili bolj hollywoodski od hollywooda: Robocop, Prvinski nagon, Popolni spomin, Vesoljski bojevniki ... Danes je do ameriških filmov kritičen, saj meni, da ne razumejo subverzije, da vse povedo naravnost, da v njih ni nič podteksta. Zato so redkokdaj kritični do družbe. V Vojni zvezd, pravi, je vse jasno. Tu ni dvojnih pomenov. To, kar vidiš, je to, kar dobiš. V filmu Vesoljski bojevniki, ki govori o korpusu mladih vojakov in vojakinj, ki se v galaktični vojni borijo z ogromnimi insekti, je želel izpostaviti prav politiko ZDA. »Ta film je v resnici moj pogled na Ameriko, moje navduševanje nad njo in moja kritika te družbe.«

Zdaj ga veliko bolj zanima delati filme v Evropi, še posebej v Franciji, doma, na Nizozemskem, ni bil nikoli kaj preveč priljubljen. »V Franciji je kultura še vedno zelo pomembna in čaščena, tam celo predsednik vlade meni, da je film pomemben. V Evropi režiserje še vedno spoštujejo, hollywooda pa ne zanimajo več, tam je denar edina stvar, ki je še pomembna, zato se bojijo kakršne koli kontroverznosti.«

Trenutno pripravlja nov film skupaj z legendarnim scenaristom Jean-Claudom Carrièrom, ki je za Buñuela napisal Lepotico dneva. V Evropi lahko snema bolj intimne filme.

In katere filme si bo Verhoeven s svojimi kolegi v žiriji (tunizijska producentka Dora Bouchoucha Fourati, ameriška igralka Maggie Gyllenhaal, nemška igralka Julia Jentsch, danski vizualni umetnik Olafur Eliasson, mehiški režiser Diego Luna in kitajski režiser Wang Quan'an) letos ogledal v Berlinu? Naj omenimo le nekaj najbolj težko pričakovanih: animirani film kitajskega režiserja Liu Jiana Lep dan, dokumentarec Kalifornijske sanje, ki ga je posnel Američan Mike Ott, Sama na plaži zvečer Hong Sangsuja iz Južne Koreje, film Laure Schroeder Jeza z Isabelle Huppert v glavni vlogi, prvenec Trudie Styler Freak Show, Martin Provost je posnel film Babica, v katerem nastopa Catherine Deneuve, film Večerja je posnet po literarni uspešnici Hermana Kocha, Finsko pa s filmom Druga stran upanja zastopa večni Aki Kaurismäki.

Kaj pa Slovenci? Med deset najbolj obetavnih evropskih mladih igralcev, izbranih za projekt Shooting Stars, se je letos uvrstila odlična slovenska igralka Maruša Majer. Žirija jo je izbrala, ker jih je navdušila v filmu Janeza Burgerja Ivan. V tekmovalno kategorijo se je uvrstil tudi slovensko-hrvaško-švedski kratki film z naslovom V modrino režiserke Antonete A. Kusijanović. V okviru programa Panorama je bila izbrana še ena koprodukcija, pri kateri so sodelovali naši umetniki, to je Dan brez imena makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske. Na sejemskih projekcijah pa bo Rok Biček predstavil dokumentarec Družina.

Kot pravi direktor festivala Dieter Kosslick, je letos na programu veliko zgodovinskih filmov, ki »želijo razložiti, zakaj so se stvari zasukale tako, kot so se«. Tu so zgodbe o beguncih, o drugi svetovni vojni, o mladem Karlu Marxu, o kolonializmu. »Ne smemo pozabiti, da ni le kapitalizem tisti, ki mu ni uspelo, tudi komunizem je propadel, zato je na ogled kar nekaj filmov iz vzhodne Evrope.«