Portret tedna: Petro Porošenko

Gospod predsednik, obema je jasno, da Debalceve ni več v naših rokah. S tem, ko medijem onemogočate, da bi poročali resnico, nikomur ne delate usluge. Naše lastno vodstvo laže celo bolj kot Rusi. Resnice ni mogoče skriti. Tam je tako veliko fantov, tudi iz mojih krajev ... Tako se je ukrajinski oligarh in politik Viktor Baloha odzval na zadnji poraz ukrajinske vojske v kotlu Debalceva. V njem je bilo skoraj teden dni obkoljenih pet tisoč ukrajinskih vojakov, uradni Kijev pa je to zanikal do bridkega konca. Zdaj molči o številu žrtev, separatisti pa pravijo, da je v Debalcevu padlo ali bilo zajetih tri tisoč ukrajinskih vojakov.

Petemu ukrajinskemu predsedniku Petru Oleksijeviču Porošenku se majejo tla pod nogami. Natanko leto dni po Evromajdanu – kot so poimenovali množične opozicijske demonstracije v Kijevu, ki so tlakovale njegovo pot na predsedniški položaj – je spet slišati pozive k njegovi zamenjavi. »Novo življenje«, ki ga je Ukrajincem obljubljal v predvolilni kampanji, je zaradi krvave državljanske vojne za mnoge postalo življenje, nevredno življenja.

Nacionalna valuta hrivna je dosegla najnižjo vrednost v zgodovini, država je tako rekoč bankrotirala, na površju jo držijo izključno tuja pomoč in posojila. Rusko anektiranje Krima je označil za »ponižanje, ki se ne bo nikoli ponovilo«, a se je še večkrat. Po zaslugi »protiteroristične operacije« na vzhodu države doživlja udarec za udarcem. Možnosti, da Ukrajina ostane ozemeljsko celovita država, iz dneva v dan kopnijo. Statistika je slaba popotnica. Združeni narodi navajajo podatke o 5486 mrtvih in 12.972 ranjenih, nemški časnik FAZ pa na podlagi nemških obveščevalnih navedb govori o kar 50.000 žrtvah.

»Mi bomo imeli delo, oni ga ne bodo! Mi bomo imeli pokojnine, oni jih ne bodo! Naši otroci bodo hodili v šole in vrtce, njihovi bodo sedeli v kleteh! Natanko tako bomo zmagali v tej vojni!« je bila njegova reakcija na razglasitev Narodne republike Doneck in Luganske narodne republike, kar se je zgodilo v času njegove inavguracije. Približno šest milijonov prebivalcev Donbasa je bojkotiralo volitve predsednika, ki se z njimi ne pogovarja nič bolj nežno, kot se je ruski predsednik Vladimir Putin v času druge čečenske vojne pogovarjal s prebivalci Čečenije. Z bombami in kategoričnim: S teroristi se ne pogajamo!

S Putinom jima je skupna tudi ljubezen do juda, ki ga je Porošenko treniral v mladih letih, takrat pa so pri obeh menda zelo rade pele tudi pesti. Po pretepu s kadeti sovjetske vojaške akademije so ga kazensko poslali v vojsko v takrat še sovjetsko republiko Kazahstan, kot otrok pa je živel tudi v de facto neodvisni, mednarodno pa nepriznani Pridnestrski republiki. Gre za zamrznjeni konflikt, kar se pogosto omenja tudi v povezavi z Donbasom.

Mednarodna skupnost do Porošenka ni niti približno tako kritična, kot je do Putina. Že dolgo je namreč njihov človek. Po podatkih Wikileaksa je bil informator, ki je z internimi informacijami oskrboval ameriško veleposlaništvo v Kijevu, leta 2004 pa je bil eden ključnih sponzorjev prozahodne oranžne revolucije. Njegov 5 kanal, ki sodi med najbolj priljubljene ukrajinske televizijske postaje, je odigral ključno vlogo tudi med opozicijskimi protesti na Majdanu nezaležnosti, Trgu neodvisnosti, pred letom dni. Evromajdan je podpiralo od 45 do 50 odstotkov od skupaj nekaj več kot 44 milijonov prebivalcev največje evropske države, proti pa jih je bilo med 42 in 50 odstotkov.

Dan, ko je Ukrajina z Evropsko unijo podpisala gospodarski del sporazuma o pridruževanju, je Porošenko označil za »najbolj zgodovinski dan po razglasitvi samostojnosti«, pod njegovim vodstvom pa se je Ukrajina odrekla tudi nevtralnemu statusu in se »vrnila na pot približevanja Natu«. V sosednji Rusiji so imeli do njega že pred tem pomisleke. Enega »najbolj aktivnih propagandistov evropske poti« so vlačili po časopisih, ker se prilizuje Zahodu, četudi je za njegovo bogastvo zaslužna zlasti Rusija, kamor je vsaj pred krizo prodal kar 40 odstotkov svojih čokoladnih izdelkov.

Njegov čokoladni imperij Rošen sodi med osemnajst najbolj donosnih proizvajalcev sladkarij na svetu. Prinesel mu je vzdevek čokoladni kralj in bogastvo v višini milijarde evrov, s katerim se je na zadnji Forbsovi lestvici najbogatejših sicer uvrstil na skromno 1153. mesto. Svoj prvi milijon je zaslužil takoj po razpadu Sovjetske zveze, ko je prodajal začimbe. V njegovih rokah so bili kar štirje odstotki vse svetovne proizvodnje popra. V lasti ima tudi več avtomobilskih in avtobusnih tovarn ter ladjedelnico na Krimu, kamor se je zadnjič odpravil, ko je bil Krim še del Ukrajine. »Treba je najti kompromis,« je pozival pred poslopjem parlamenta v Simferopolu, množica pa ga je preglasila z vzkliki: »Rusija, Rusija!«

Oligarhi, ki se ukvarjajo s politiko, so v Ukrajini prej pravilo kot izjema, večini pa je skupno tudi, da so se že soočali z obtožbami o poneverbah, pranju denarja in korupciji. »Da bi zaščitil svojo lastnino«, je postal tudi politični konvertit, ki je sodeloval celo s predhodnikom, odstavljenim Viktorjem Janukovičem. S politiko se je začel spogledovati že za časa prvega ukrajinskega predsednika Leonida Kučme, ki ga je odnesla oranžna revolucija, ne samo politično, ampak tudi prijateljsko pa je povezan s prvim ukrajinskim prozahodnim predsednikom Viktorjem Juščenkom. Slednji je na položaju zdržal cel petletni mandat, kar je pri Porošenku precej vprašljivo. �