Portret tedna: Rajko Kenda

Ni več strokovni direktor Pediatrične klinike UKC. Niso ga »odnesli« nasprotniki, temveč čas.

Objavljeno
01. september 2017 13.46
Posodobljeno
02. september 2017 06.00
Milena Zupanič
Milena Zupanič

Prof. dr. Rajko Kenda, višji svetnik, pediater nefrolog, eden najpogosteje citiranih pa tudi obravnavanih zdravnikov zadnja leta v medijih, je predvčerajšnjim zaprl vrata svoje pisarne. Ni več strokovni direktor Pediatrične klinike Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Niso ga »odnesli« nasprotniki, temveč čas.

Mandat strokovnega direktorja se mu je v četrtek iztekel. Naslednji dan ga je kot vršilka dolžnosti nadomestila doc. dr. Ana Marija Meglič, ravno tako pediatrinja nefrologinja, doslej njegova namestnica. Ko bo vodstvo UKC objavilo razpis za to delovno mesto, bo najbrž namesto nje prišel kdo drug. Če bo. Na zadnji razpis spomladi se namreč ni prijavil nihče. Ali ni bil pravi trenutek ali pa je mesto prevroče, bo pokazal čas. Težko je biti na točki, ki jo ves čas obstreljujejo iz nasprotujočih si ognjev. Zaradi pomanjkanja denarja, vse večjih zahtev bolnikov, agende, da je za manj denarja mogoče dobiti najboljše zdravstvene storitve, in političnega vmešavanja v področje so vsi vodilni položaji v zdravstvu takšni. Pa tudi drugje. Zaradi permanentnih napadov na vse avtoritete se zadnje čase v Sloveniji sposobni ljudje vse težje odločajo za prevzem katerega koli vodilnega položaja.

Rajko Kenda je oseba, čez katero se je zadnja leta v javnosti prevrtelo marsikatero ognjeno kolo. Nekaj teh vročih isker pada tudi naokoli. Pisati o njem je v bistvu tvegano – kot novinarko so me njegovi nasprotniki že obtoževali pristranosti. Os gneva se suče okoli vprašanja, ali je kot strokovni direktor kriv za mnogotere očitke, tudi o nepotrebnih smrtih otrok na pediatrični kliniki, ali ni. Stališče razuma in pravne države bi moralo biti, da je vsakdo nedolžen, dokler mu ni krivda dokazana na sodišču. Toda v naši državi hoče zmeraj nekdo prehitevati; včasih z desne, drugič z leve. Analizirati vrtinčenje okoli Rajka Kende omogoči tudi vpogled v splošno dogajanje v družbi. Kenda je dolga leta na javni sceni in je neke vrste lakmusov papir, pokazatelj duhovnega stanja slovenske družbe. Ceni naša družba izobrazbo? Znanje? Kaj je s politično (ne)opredeljenostjo? Je bolje biti »od nekoga« ali od nikogar? Imeti svoje mnenje ali ponavljati za drugimi? Je bolje molčati ali govoriti? In kakšna je sploh karierna pot slovenskega zdravnika?

Rajko Kenda je zdravnik polnih 41 let in vsa ta leta je bil – z izjemo tistega, ko je služil vojaščino – zaposlen v UKC. Dosegel je najvišje možne položaje tako v akademski karieri kot na službeni poti: je zdravnik specialist pediatrije, doktor znanosti, višji svetnik, strokovni direktor, profesor na medicinski fakulteti, bil je tudi predsednik zdravstvenega sveta, pa resen kandidat za ministra, a je to delo leta 2010 po obisku pri premieru Pahorju zavrnil. »Kadar človek ocenjuje samega sebe, je bolje, da se podceni, kot da se preceni. Nikoli nisem delal v segmentu, ki je pomemben za ministrstvo. Premier bo zagotovo izbiral med tistimi, ki se bodo strinjali s tem, da postanejo ministri,« je dejal. Zakaj je potemtakem sploh šel na pogovor? »Če te Pahor povabi na pogovor, ga ne moreš po telefonu 'skenslat',« je najbrž nehote in za splošni okus javnosti preveč odkrito, morda celo slabšalno pojasnil svoj odnos do avtoritete predsednika.

Kot imajo ljudje sicer radi zabavljače, jih pronicljiva duhovitost, značilna za prof. Kendo, draži. Odkar obstajajo družabna omrežja, se je na njega usulo ogorčenje brezimnih vsakikrat, ko se je oglasil v javnosti. Pa tudi takrat, ko je bilo karkoliže narobe na pediatrični kliniki. Bodisi je razsajala legionela v ceveh nove stavbe ali pa je bilo neuspešno zdravljenje hudo bolnih posamičnih malčkov. Velikokrat se je zdelo, da se na tej točki zganja politično hujskanje. Enkrat proti eni, drugič proti drugi vladi ali najvišjemu vodstvu UKC. Starši, torej vsi mi, ki smo mame in očetje, smo najobčutljivejši za otroke. Na tej točki je lahko zanetiti požar. To vedo vsi, ki se ukvarjajo s politično propagando in ravnovesjem družbe. Nekoč, v davnih časih socializma, pa tudi še pozneje, je zato menda moralo vsakokratno najvišje vodstvo UKC obljubiti, da ne bo prižigalo vžigalic. Zdaj pa, kot da to ne velja več.

Seveda je vsak spodrsljaj v bolnišnici lahko katastrofa. A nekaterih se ne da preprečiti, kot ni mogoče preprečiti človeških napak nasploh. Z otroško srčno kirurgijo, ki je bila središče pogroma nad Rajkom Kendo in je tudi razlog, zakaj ga je poskušala s tega položaja razrešiti strokovna direktorica UKC prof. dr. Marija Pfeifer tik pred upokojitvijo, se bodo ukvarjali zanesljivo tudi po njegovem odhodu. Rakava rana srčnega programa je v preteklosti in v nesrečni okoliščini prepleta slabih medčloveških energij na oddelku. Tisti, ki s prstom kažejo, da je kriv Kenda, bodo imeli zdaj priložnost narediti vse po svoje in bolje. Upajmo, da bo ravno njim uspelo, kar ni že nekaj zapovrstnim vodstvom UKC.

Rajko Kenda ni politično neopredeljen in tega, komu je naklonjen, ne skriva. Zakaj pa bi? Je eden od 26 znanih Slovencev, ki so se šli »poklonit« Zoranu Jankoviću, kot so kasneje poimenovali vsebino znamenitega javnega dogodka v podporo ljubljanskemu županu, da bi kandidiral na parlamentarnih volitvah. To politično profiliranost so mu še velikokrat očitali. Je zato »od« Jankovića? Ko se je bilo treba opredeliti o konkretnih stvareh, denimo o prodaji stavbe stare mestne otroške bolnišnice, za katero je »znano, da jo želi Janković«, se je močno zavzemal, da ostane na razpolago bolnim otrokom. Rad pove, da ni bil nikoli član nobene politične stranke, niti en sam dan ne. Kot duhovit politični kritik pa: »Nikoli nisem bil v partiji in zdaj nisem v SDS.«

Pediatrična klinika, ki jo je zadnjih osem let vodil, je UKC v malem. Ima enajst različnih bolnišničnih oddelkov, kar je več, kot jih ima marsikatera druga bolnišnica v Sloveniji. Zaposlenih je 100 zdravnikov, polovica od teh je doktorjev znanosti in zdravijo vsako leto okoli 12.500 najhuje bolnih otrok v državi. Obdobje Rajka Kende si bomo vsekakor zapomnili po preselitvi klinike v bleščečo novo stavbo, zaradi katere so se stroški neznansko povečali, financiranje pa temu ni sledilo. Nenehni minus v poslovanju je opravičeval z mislijo, da bi morala zdravstvena blagajna plačevati zdravljenje vseh otrok, ne pa samo prvih desettisočih, ki jih starši pripeljejo na kliniko. Ali naj pusti bolne otroke pred vrati, da bo zadostil političnemu pričakovanju po pozitivnem poslovanju? Nikakor. A saj to bi moralo veljati za vse bolnike, ne samo za otroke. Ko je politika, kdovekatera že, zahtevala od zdravstva zategovanje pasu, ji je Kenda hudomušno zabrusil, da najbrž misli okoli trebuha, ne okoli vratu.

Kaj bo še ostalo za Rajkom Kendo po 41 letih zdravniškega dela? »Moja slika v sprejemnici že visi. Za vsak primer sem se obesil, če bi drugi pozabili,« pravi. Lepa navada, ki jo gojijo tudi druge ustanove, ki kaj dajo nase. Na stenah v kleti pred pisarno strokovnega direktorja pediatrične klinike so že slike sedmih mož, ki so jo vodili. Kenda je v odlični družbi: prvi je bil leta 1919 profesor Bogdan Derč, nato pa še profesorji Marij Avčin, Lev Matajc, Jože Jeras, Marjan Prodan in Ciril Kržišnik. So temelj in stebri, na katerih se je in se bo še razvijala slovenska pediatrična stroka. Nobene potrebe ni, da bi jo zaradi spleta okoliščin, pogojenih tudi z vsesplošnim stanjem duha našega časa, omalovaževali.