Portret tedna: Recep Tayyip Erdoğan

Včeraj so mi rekli, naj jim ne pošljem tedenske kolumne, ki jo iz Bruslja pišem že štirinajst let. Niso me odstavili, toda turška vlada je ravno zasedla moj časopis, ki je najbolj bran v Turčiji. Tako je v nedeljskem pismu zapisal turški novinar Selçuk Gültaşli, dolgoletni bruseljski dopisnik opozicijskega dnevnika Zaman.

Turške oblasti so se na kritični časopis, ki je bil za mnoge ključen vir informacij o dogajanju v Turčiji, spravile s pomočjo pripadnikov posebnih policijskih enot, vodnih topov in celo s protiteroristično enoto. »Specialci« so vdrli v prostore časopisa in iz njega izvlekli novinarje in urednike. Več sto ljudi, ki so se v podporo napadenim novinarjem in vojni proti novinarstvu in svobodi pisane besede zbrali pred stavbo Zamana, so policisti nasilno razgnali.

»Niso zasedli le Zamana. 'Zaplenili' so tudi Today's Zaman [angleško različico časopisa], tiskovno agencijo Cihan News in tednik Aksiyon,« je o dogajanju na sedežu svojega časopisa novinarske kolege po vsem svetu obvestil Gültaşli. Evropo je tako opozoril, naj ne sklepa dogovorov z uradno in iz dneva v dan vse bolj avtoritarno Ankaro.

Dva dni kasneje, v ponedeljek, je Evropska unija s Turčijo sklenila »begunski dogovor« in se odpovedala še preostalim ostankom evropskih vrednot, na čelu s človekovimi pravicami. Bruselj je Ankari za šest milijard evrov na velikem bazarju človeške tragedije prodal usodo beguncev in migrantov, ki so zaradi zaprtja meja, h kateremu je s svojimi »konstruktivnimi« predlogi veliko prispevala tudi slovenska vlada, ostali ujeti na tako imenovani balkanski begunski poti.

Pogajanja v Bruslju je vodila Turčija in od neenotne, zmedene in oportunistične Evrope dobila več, kot si ji sploh upala pričakovati. Ob milijardah bo v skladu z dogovorom Ankara dobila tudi številne politične koncesije – med drugim pospešek pri približevanju Uniji in umik vizumov za turške državljane; odpravljeni naj bi bili že to pomlad. Predvsem pa so turške oblasti v Bruslju dobile zagotovilo, da jim evropski birokrati nikoli več ne bodo stopili na prste, ko bodo preganjali novinarje, zapirali opozicijske politike, pretepali aktiviste, vodili vzporedno geostrateško in regionalno politiko, izzivali vojno in na najbolj agresiven mogoč način iskali odgovor za iz dneva v dan bolj aktualno in pomembno »kurdsko vprašanje«. Predvsem pa sta Ankara in turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, ki je s pomočjo svojega predsednika vlade Ahmeta Davutoğluja na evropski begunsko-migrantski tržnici izposloval vrhunski posel, v Bruslju dobila zagotovilo, da so človekove pravice v svetu pospešene radikalizacije, padanja mask in taljenja politične korektnosti le še prazna fraza, ki pripada nekim drugim in drugačnim časom.

Z evropsko kravjo kupčijo, ki bo ogrozila številna življenja, je turški predsednik dejansko dobil zeleno luč za nadaljevanje, celo stopnjevanje svoje politike, ki je po protestih v istanbulskem parku Gezi junija 2013, ko se je Erdoğan dokončno okužil z božjim sindromom, doživela nevaren in oster pospešek ter se v zadnjih mesecih približala diktaturi.

Turški triumf v pogajanjih z Evropsko unijo bi bil težko večji, a Erdoğan ima doma bistveno več težav kot na tujem. Še pred nekaj leti ni bilo tako. Dolgoletni župan Istanbula, ki je bil zaslužen za razcvet enega najlepših mest na svetu, je s svojo Stranko pravičnosti in razvoja (AKP) spisal izjemno uspešno zgodbo. Ko je leta 2003 prevzel vodenje turške vlade, se je začel turški gospodarski vzpon. Zacvetela je tudi turška zunanja politika, ki je temeljila na doktrini »nič problemov s sosedi«. Posli so cveteli, stranka AKP je postajala vse bolj dominantna, politični tekmeci pa bolj ali manj nemočni. Turčija je po skoraj sto letih znova postala globalna igralka in je, med drugim, obvladovala trge Bližnjega vzhoda, Srednje Azije in Severne Afrike. V prvih tednih tako imenovane arabske pomladi je Erdoğan veljal za razsvetljenega muslimanskega voditelja, v katerem so številni mladi ljudje v arabskem svetu videli zgled. A ne za dolgo: Erdoğan je arabske proteste videl kot priložnost za agresivno širitev svoje politike, ki je dobivala »neootomanske nastavke«. Turčija se je začela neposredno vmešavati v bližnjevzhodne in severnoafriške konflikte, ne glede na »postransko škodo«. Najbolj intenzivno v Siriji, s katero ima Turčija 910 kilometrov dolgo kopensko mejo.

Ni dolgo trajalo, da so iracionalne ambicije po Turčiji udarile z učinkom bumeranga. Sirska »svetovna vojna« je začela prestopati meje. Lokalni konflikt je najprej postal regionalen, potem pa še globalen: trenutno je v sirsko vojno vpletenih več kot sedemdeset držav.

Selitev sirske vojne v Turčijo je bila posredna in neposredna. V Turčiji je trenutno že skoraj tri milijone sirskih beguncev. Meje so zaprte, za njimi pa na vstop v državo čaka še okoli 140.000 ljudi. Še nekajkrat toliko jih bo proti Turčiji krenilo, če (ko) prekinitev ognja ne bo vzdržala in bo padel Alep, največje sirsko mesto. Veliko beguncev živi v begunskih taboriščih, sto tisoči pa živijo na ulicah tako rekoč vseh turških mest. Sirci so postali cenena delovna sila. To velja – množično – tudi za otroke. Turčija je v zadnjih letih izgubila številne prijatelje, znova je krenila v vojno proti Kurdom na jugovzhodu države (PKK) in tudi na severu Sirije (YPG), zapletla se je v neskončno nevaren konflikt z Rusijo in zaradi dvojne igre v regiji na svoje ozemlje »povabila« samooklicano državo in z njo – samomorilske bombne napade. Ti so bili pričakovani. In še več jih bo.

Politično in tudi ekonomsko breme sirske vojne in njenih posledic za turško državo je bilo kljub cvetočemu tihotapskemu poslu z begunci, ki ga je Ankara ves čas spremljala s široko zaprtimi očmi, velikansko. Tudi zato je bila turška delegacija v Bruslju v ponedeljek tako zelo motivirana. In ker je govorila z enim samim glasom, je lahko brez posebnih težav preglasila evropsko kakofonijo.

»Evropska unija preprosto prenaša problem na Erdoğana v času, ko se ta trudi čim bolj destabilizirati svojo lastno državo. Toda Evropska unija bi se lahko znašla v situaciji, v kateri bo lahko Erdoğan svoje probleme prenesel na Evropo,« je v pismu novinarskim kolegom zapisal Selçuk Gültaşli. Njegov časopis so »zasedli« novi, oblasti prijazni ljudje in ga (dobesedno) čez noč spremenili v propagandno trobilo Erdoğanovega režima.