Portret tedna: Tomaž Gorkič, režiser grozljivke Idila

Tomaž Gorkič se redko nasmehne. Oster kot britev, zadržan, hladen, na način, da si sogovornik želi, da bi izza njegovega neprebojnega oklepa izbrskal motiv, nekakšen ključ za vse podobe groze, mučenja, sekir, frajtonaric in krvi. Če je to poza, seveda sodi k imidžu prvega kompletnega ustvarjalca grozljivk pri nas.

Je scenarist, režiser in montažer prve slovenske celovečerne grozljivke Idila, ki je 1. oktobra začela svojo pot po slovenskih kinematografih. In 1. november se je zaradi Idile začel mesec prej, kot je evforično zapisal Marcel Štefančič, jr. v Mladini in Idilo označil za »prelomnico v zgodovini slovenskega filma«, in to še preden je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu dobila vesno za najboljši film festivala, vesno za scenografijo (Gregor Nartnik) in vesni za najboljši stranski vlogi, ki sta padli v roke igralcema Niki Rozman in Juriju Drevenšku.

Idila preseneti že s prvo sekvenco. Punce, ki se ga v vaški gostilni zadevajo z 'nekim posebnim šnopsom'. Neobvezni, skoraj frfrasti dialogi, bližnji plani obraza izjemne Nine Ivanišin, njenih ustnic v stiku s fraklji žganja, ki bo v nadaljevanju odigralo ključno vlogo.

Noro idejo za alkohol, ki ga destilirajo iz človeških možganov, je dobil, kot je že večkrat povedal, v močeradovcu. »Perverzija, da čez živo žival zlivajo vroče žganje, mučijo žival, da bi prišli do neke svoje naslade.«

Po premieri v Kinu Bežigrad, po vrtiljaku groze, mučenja, krvi, sekir in maske Sendyja Kumalakante, ki je do neprepoznavnosti zmaličil obraze Lotosa Vincenca Šparovca in Jurija Drevenška in oslepil Damjano Černe, je bilo prvo vprašanje, ki sem ga lahko postavila: Kaj bi dala, da bi za pet minut lahko zlezla v režiserjevo glavo? Kaj bi našla tam? »Nisem prepričan, da bi vam bilo všeč,« reče.

Obsesija s podobami, z zgodbami se je začela v otroštvu. Požiral je vse, kar se je ponujalo, od glasbe, filma, slikarstva, knjig, stripov. Ni znal še brati, ko ga je zadel prvi strip. Zagor protiv Molocha. Taka hecna iniciacija najbrž, zdaj ko gleda nazaj. Potem je gledal Scottovega Osmega potnika, večkrat, in Carpenterjev Stvor, večkrat, dvakrat na leto, če smo natančni.

»V resnici sem zelo sistematičen človek,« pravi resno. Tak je bil že v šoli, zato je zavestno izstopil iz sistemskega izobraževanja. Ker mu »pač ni ponudilo informacij, ki bi ga zanimale«. Ni dovolil, da ga filajo s stvarmi, s katerimi ni vedel, kaj bi počel.

»In potem začneš štrleti ven, počasi se soočiš s tem, da si drugačen, oziroma nimaš izbire.« Samoizobraževanje je bila njegova edina pot. V začetku devetdesetih let je skupaj s kolegi ustanovil bend Deca debilane, ki se poleg alternativnih hrupnih zvokov ponaša tudi z angažiranimi besedili. Nekaj njihovih komadov je Davor Herceg uporabil tudi za soundtrack Idile. Kot poznavalec težkometalne glasbe in drugih nekomercialnih zvrsti glasbe v Mladini še vedno objavlja recenzije pod zgovornim psevdonimom 666.

Prvo kamero si je lahko kupil šele leta 2004, takrat se je dokončno usmeril v filme. Se naučil snemati, montirati, spreminjati svoj tekst v gibljive podobe. Ki so bile pač polne krvi. In človeškega mesa. Ki se spremeni v mleto meso za sendviče v kratkem filmu Sendvič, v Idili destilirano v alkohol, s pomočjo mašine za destiliranje, ki spominja na srednjeveške mučilne naprave.

Njegovi kratki filmi Sendvič, Med mano, tabo in Bogom, Sekvenca smrti so poželi precej pozornosti, sploh film Veriga mesa, ki je med drugim slavil na slovenskem Festivalu neodvisnega filma in na 6. Trash Film Festivalu v Varaždinu dobil nagrado zlata motorka.

Zakaj prav horror, vprašam. »Zakaj? Ker je to žanr, ki ima v sebi vse žanre. Ker je lahko drama, triler, akcija, groza, tudi komedija hkrati. Pri bolj razmišljujočih avtorjih, kot sta David Cronenberg in John Carpenter, vsakič vidiš refleksijo trenutnega stanja v družbi.«

Za nekoga, ki je režiser, snemalec, montažer samouk, se zdi neverjetno, koliko moči, koliko prepričanosti vase je moral imeti, da je vztrajal na poti neodvisnega filmarja, ki je težavna že, če greš po klasični poti.

»Rekel bi samo, da sem kontrol frik. Zahteven, natančen, neizprosen. Tak sem do sebe, zato sem lahko tudi do drugih. Seveda imaš vmes krize, pa si rečeš, ne bom več, se bom uklonil in šel v službo tako kot večina.« A potem se v glavi začne dogajati nova zgodba. S producentom Zoranom Dževerdanovićem sta celovečerec posnela v pičlih devetnajstih dneh, in to za dobrih 220.000 evrov, ki jih je prispeval Filmski center, na koncu celotni proračun ni presegel 380.000 evrov. A ne bi hotel biti primer tega, češ, glejte, kaj se da narediti za ta denar. Če bi izračunal ure, bi bili vsi sodelujoči plačani kakšnih dvajset centov na uro. Krvavi prizori so imeli največ tri ponovitve, za več ni bilo denarja.

Kateri od junakov je najbolj njegov, ga vprašam. V katerega je dal največ sebe? »V šnops,« reče. Morda ni samo provokacija. Morda je avtor Tomaž Gorkič res čisti halucinogeni destilat možganov tisočih, ki jih prevaja v podobe groze. In je zraven seveda še družbeno kritičen. Za tiste, ki to hočejo videti. Obrat na koncu filma še poudari črno sliko sveta. Zlo se nadaljuje. Je njegova podoba sveta res tako grozljiva, krvava in brezizhodna?

»To je realnost, tako jo vidim. Grozno je, da v filmu ti liki ubijajo in mučijo ljudi in iz njih delajo šnops. A bolj grozno se mi zdi posiljevanje z marketingom, s trgovinskimi centri, ta masovna hipnoza, ki se izvaja nad ljudmi, to se mi zdi grozno. Grozno se mi zdi to, da 300.000 ljudi v Sloveniji životari na robu revščine, pa se nihče od odgovornih konkretno ne vpraša, zakaj je tako.«

V Idili izpostavi ruralno versus urbano. Natura proti kulturi. Kot antipod drugačnemu ruralnemu, iztirjenemu postavi spoliranost, praznino, nečimrnost urbanega, modno fotografijo.

Morda je zato Idila res videti kot sarkastična parodija reklame za Mercatorjeve 'dneve odsekanih cen', kot je zapisal Štefančič, jr. »Delaš osem ali dvanajst ur za tekočim trakom ali na blagajni v supermarketu, v nekem sodobnem suženjstvu, da potem ves denar, ki ga zaslužiš tam, potrošiš v istem supermarketu. V tem krogu ne vidim smisla. A smo ljudje narejeni za to?« pravi Gorkič. »Mislim, da ne. Mislim, da smo tukaj zato, da se imamo dobro, da komuniciramo, da živimo v harmoniji.« Nenavaden stavek za avtorja gozdnega horror shockerja. »Nisem hipi, da ne bo pomote,« doda, kot da bi bilo to treba poudarjati. »Samo realen sem.« Ampak čutite poklicanost?

»Seveda jo. Umetnost brez sporočila nima smisla. Svoja sporočila pač podajam malo bolj brutalno, ekstravagantno, da se bolj dotaknejo ljudi v kinodvorani.«

Je hribovska polblazna družina, ki jo zaznamujejo incest, nasilje in zasvojenost, torej metafora za svet, kjer se rušijo vsi moralni stebri, razpad vrednot, vprašam. »Vprašanje je, kaj sploh so moralne vrednote?« za spoznanje dvigne glas. »Nekdo jih je zapisal v Bibliji in zdaj smo to označili za moralne vrednote. Hkrati nam družba vsiljuje drugačne vrednote. Družba je tista, ki določa, kaj je lepo, kaj je grdo, kaj je dobro in kaj je slabo. Ne tisto, kar ti dejansko čutiš.«

Zato Gorkič pravi, da noben lik v filmu ni nedolžen. Zato si tako nasilni, deviantni, od alkohola blazni hribovci kot prazni, razvajeni, nečimrni tipi iz mesta zaslužijo drug drugega.

»In hkrati nihče ni sam kriv, da je tak, kakršen je. Kriv je družbeni sistem, ki ustvarja ponižne, brezvoljne ljudi, ki se uklanjajo diktatu kapitala, ki bo od njih pustil le lupine.« Podobno kot če pridejo v roke rovtarskemu Franclu v irharcah: »Franclu ni še noben ušu!«