Portret tedna: Sebastian Kurz

Mladenič, ki zapira avstrijsko mejo.

Fri, 19.02.2016, 20:00

Sveža kri
Avstrijska ljudska stranka (ÖVP) potrebuje mlado kri za izboljšanje javne podobe.

Tarča šaljivcev
Zaradi priimka je Kurz v državah nekdanje Jugoslavije lahka tarča šaljivcev

Gimnazijska matura
Zaradi bleščeče politične kariere še ni imel časa končati študija prava.

Če kaj, ima Sebastian Kurz odličen občutek za politično okolje in procese, ki potekajo v njem. Svojo politično identiteto je namreč zgradil kot strokovnjak za integracijo ljudi s tujimi koreninami v avstrijsko družbo. Otrok dunajskega okrožja Meindling je na lastni koži občutil tako imenovano multikulti okolje etične raznolikosti. V njegovi biografiji je bila namreč kar polovica njegovih gimnazijskih sošolcev »migracijskega porekla«, kar mu je dalo misliti in zaradi česar se je zainteresiral za procese integracije. Integracija skozi izobraževanje je bil projekt, s katerim si je ustvaril dobro ime še v času, ko je bil državni sekretar za integracijo na ministrstvu za izobraževanje. Bistvo te pobude je bila zahteva, da morajo vsi otroci pri vstopu v osnovno šolo znati nemški jezik.

Zdaj, ob zaostrovanju migrantske krize, se zdi Kurz v svojem elementu. Med njegovim mandatom so spremenili celo naziv zunanjega ministrstva, iz avstrijskega zveznega ministrstva za evropske in mednarodne zadeve so ga preimenovali v zvezno ministrstvo za Evropo, integracijo in zunanje zadeve. Integracija torej sledi Kurzu med napredovanjem po političnih funkcijah – že sekretarski položaj so ustanovili prav zanj.

Med balkansko turnejo po državah nekdanje Jugoslavije je Kurz brez ovinkarjenja opozarjal na skorajšnje priprtje avstrijske meje za reko migrantov in neizogibne posledice, ki jih bo takšna poteza naše severne sosede prinesla državam južno po tako imenovani balkanski begunski poti. Predstavljamo si lahko, da so bili pogovori s srbskim, bosanskim, črnogorskim, albanskim, kosovskim in makedonskim kolegom na štiri oči veliko bolj konkretni in odkriti od javnih izjav o odličnih meddržavnih odnosih in avstrijskem podpiranju integracije regije v Evropsko unijo.

Posledice avstrijskega priprtja meje za tisoče prebežnikov iz vojne v Siriji in Iraku bodo v kaskadi občutile prav omenjene države balkanske begunske transverzale, seveda s Hrvaško in Slovenijo vred. Po napovedi avstrijske notranje ministrice Johanne Mikl-Leitner, da bo Avstrija kmalu zaostrila ukrepe za zavarovanje svojih meja in pri sprejemanju migrantov uvedla urne in dnevne kvote, ni bilo treba čakati več kot dva dni, da so Avstrijci objavili tudi konkretne številke. Avstrija od torka sprejme samo še 80 prošenj za azil na dan, obenem pa bo čez mejo na dan spustila največ 3200 ljudi, ki bodo izrazili namero o zaprositvi za azil v kateri od sosednjih držav. Z napovedjo podobnega ukrepa je nato pohitela tudi Slovenija.

Kot na dlani je, da je Kurz na diplomatski poti po Balkanu pripravljal teren za takšno odločitev. Naslovi, kot je Kurz: Zaostrili bomo nadzor nad migranti, so resda sprožili nemalo hihitanja na družabnih omrežjih, a so se (brez dvopičja) kljub temu brali kot slaba šala na račun prebežnikov.

Ko je Sebastian Kurz leta 2013 prevzel vodenje zunanjega ministrstva, so mnogi izrazili dvom, da bo pri sedemindvajsetih letih kos tako zahtevni nalogi. Da so v Avstriji imenovali »najmlajšega zunanjega ministra v EU«, so takrat poročali številni svetovni mediji. A dejstvo je, da Kurz ni kar z milega neba padel na položaj. Pred tem je bil od leta 2011 državni sekretar, pristojen za integracijo v okviru ministrstva za izobraževanje. Tudi ob tem imenovanju so se vrstile kritike, da so »razvajenemu« golobrademu mladeniču dodelili položaj, ki mu ni dorasel. Novinar časopisa Salzburger Nachrichten je takrat zapisal, da je Kurz »grozljivo nekarizmatičen in aroganten«.

A so morali dvomljivci priznati, da se je Kurz izkazal, kar mu je čez dve leti ob oblikovanju nove vlade velike črno-rdeče koalicije med ljudsko stranko in socialdemokrati prineslo nepričakovano trofejo – ministrski stolček. Seveda ni bilo vse v sposobnostih in ambicijah mladega Kurza; v ljudski stranki so ugotovili (prav tako kot pri konkurenčni koalicijski partnerici), da ob vztrajnem upadanju javne podpore nujno potrebujejo svež in mladosten videz, za kar je bil sproščen, čeden in na družabnih omrežjih povsem domač Kurz nadvse pripraven.

Meteorski politični vzpon Sebastiana Kurza se je začel leta 2003 z njegovim vstopom v podmladek ljudske stranke še pred koncem srednješolskega izobraževanja, v kateri se je hitro povzpel po strankarski hierarhiji. Leta 2008 je prevzel vodenje dunajske deželne mladinske ljudske stranke, leto za tem je že postal tudi namestnik vodje deželne ljudske stranke ÖVP.

Zelo odmevna je bila njegova kampanja na deželnih volitvah leta 2010, ko je na volilnih plakatih poziral pred dunajskim nočnim klubom Moulin Rouge ob napisu »Schwarz ist geil«, v prostem prevodu, »črno je seksi«. Med kampanjo so uporabili vojaško vozilo hummer in ga poimenovali »geil-o-mobil« ter delili kondome, kar bi prej pričakovali od levo usmerjenih socialdemokratov in ne od desne, konservativne ljudske stranke. Volivcem se očitno s tem ni zameril; na državnih parlamentarnih volitvah septembra 2013 je s 35.700 prednostnimi glasovi dosegel daleč najboljši rezultat med vsemi poslanskimi kandidati.

Seveda si je med vzponom na vrh dunajskega političnega establišmenta tudi Kurz že umazal podobo. V javnosti je odmevala afera z goljufanjem z družabnima omrežjema facebook in twitter v spletni kampanji podmladka ljudske stranke leta 2013. Ta je objavila spletni video, v katerem so prikazali tedanjega državnega sekretarja Sebastiana Kurza, kako se zavzema za izobraževanje mladih. Pri tem so ponaredili spletne identitete oseb, ki naj bi na družabnih omrežjih napisale pozitivne komentarje. Novinarji so kmalu odkrili, da gre za lažne identitete ljudi, ki pravzaprav ne obstajajo ali pa živijo povsem drugje in tistih komentarjev niso zapisali. Video so osramočeni mladi politiki ekspresno umaknili s spleta in se opravičili.

A to je nepomembna praska na podobi politika, ki mu številni napovedujejo bleščečo kariero. Priseljevanje, integracija muslimanov, teroristične grožnje so teme, ki mu ustrezajo. Lani je obiskal sedeža spletnih gigantov Google in Facebook v silicijevi dolini in z njihovimi vodilnimi razpravljal o problemu radikalizacije mladih prek spleta.

Nemška tiskovna agencija DPA ga je leta 2014 uvrstila med sedem »zmagovalcev političnega parketa« tistega leta; poleg šefa evropske komisije Jean-Clauda Junckerja, predsedujočega EU Donalda Tuska, italijanskega premiera Mattea Renzija, egiptovskega predsednika Abdela Fataha al Sisija, indijskega premiera Narendre Modija in vodje protestnikov v Hongkongu Joshue Wonga. Imenitna družba za komaj tridesetletnega gimnazijskega maturanta, ki zaradi politične kariere še ni imel časa končati študija.

Prijavi sovražni govor