Portret tedna: Stojan Petrič  

Petinšestdesetletni Stojan Petrič, dolgoletni predsednik uprave koncerna Kolektor, se je sredi tedna upokojil. Na mestu prvega moža je bil 20 let, še enkrat toliko jih je preživel v idrijski skupini na drugih funkcijah. Krmilo je v sredo predal v roke nasledniku Radovanu Bolku, sam pa bo poslej predsedoval nadzornemu svetu, ki ga v Kolektorju imenujejo »sosvet«. Je poročen, oče dveh hčera, ima dva vnuka.

Skupna, povsem enotna ocena sogovornikov, s katerimi smo se pogovarjali o tem, kakšen je pravzaprav Stojan Petrič, je, da je velik asket. Tisti, ki smo ga poslušali v živo, po njegovih javnih nastopih lahko ocenimo, da je zelo racionalen komunikator; ni videti, da bi ga šov in všečno javno komuniciranje pretirano zanimalo. Tisti, ki so se srečevali z njim pri poslu, poudarjajo, da je »zagaman Idrijec«. Da je z njim razmeroma težko delati, ker je trmast in nepopustljiv, ker ni naklonjen sklepanju kompromisov, in si težko pusti kaj dopovedati, pripovedujejo. Ne glede na to se strinjajo, je dober poslovnež.

Gospodarstvenik, ki je v krizi uspešno, brez večjega zadolževanja (koncern je skozi celotno krizno obdobje finančno stabilen, manj zadolžena od Petričevega Kolektorja je pri nas menda le še Krka), krmaril skupino in jo pripeljal do zavidanja vrednih rezultatov. Letos bodo iz rednega poslovanja ustvarili 27 milijonov evrov čistega dobička, z zaslužkom od prodaje delnic Letrike bo ta znašal 40 milijonov evrov, prihodki pa 445 milijonov evrov. Z organsko rastjo koncerna, ki so si jo zastavili do leta 2017, ciljajo na pol milijarde evrov prihodkov, prek prevzemov naj bi ti dosegli 750 milijonov evrov, v nadaljnjih petih letih pa naj bi se po načrtih približali celo milijardi.

Petrič je po maturi na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji in končanem študiju na ljubljanski Ekonomski fakulteti leta 1974 prestopil prag Kolektorja in se od referenta v komerciali povzpel do solastništva in do fotelja prvega moža te male multinacionalke. Mesto direktorja v podjetju, ki je bilo v tujini tedaj neprepoznavno in je imelo 30 milijonov evrov letne prodaje in 950 zaposlenih, je prevzel v začetku leta 1994.

Pod Petričevim vodstvom je Kolektor leta 2002 postal povsem slovensko podjetje v lasti več kot tisoč delničarjev, upokojencev in zaposlenih. Toda kot so razkrili mediji pred približno dvema letoma, je pri menedžerskem odkupu Kolektorja Group sicer res sodelovalo okoli tisoč posameznikov, a pretežni del lastništva je dejansko pristal v rokah peščice najvidnejših kadrov idrijske skupine. Na spletnih forumih je v zvezi s tem zaslediti tudi očitke, da je do lastništva prišel s pomočjo posojil državnih bank, v katerih je bil nadzornik.

Prav zaradi domnevno spornih okoliščin privatizacije Kolektorja pa tudi zaradi prevzema podjetja Etra se je znašel pod lupo Nacionalnega preiskovalnega urada. A očitke, da je tranzicijski tajkun, odločno zavrača; v menedžerski prevzem pa da so bili v Idriji prisiljeni, trdi, ker so le tako podjetje lahko obdržali v slovenskih rokah. Ovadba je zrasla v glavi Hidrie, zatrjuje, ki je sicer Kolektorjeva glavna konkurentka pri nas. »Saj niti ne skrivajo, da so oni tisti, ki so me ovadili. Zato smo že vložili kazensko ovadbo proti neznanemu storilcu zaradi krive ovadbe, poleg tega smo na Nacionalni preiskovalni urad poslali tudi izčrpno poročilo,« je povedal nedavno v enem od intervjujev. Trdi, da sam in tudi ne Kolektor ni nikoli posloval s partnerji iz Luksemburga, s podjetjema, ki imata sedež na Deviških otokih, pa da ni povezan. Preiskava je po njegovem neupravičena in nesmiselna. Preverba njegovih računov bo pokazala, je napovedal, da na njih ni prav nobenega spornega nakazila.

Svojemu nasledniku je vsekakor skupino zapustil v zelo dobri kondiciji; imajo za 12 odstotkov več terjatev kot obveznosti, za prevzeme lahko namenijo 100 milijonov evrov, od tega polovico lastnih sredstev, v prihodnje naj bi se usmerili na prevzemanje podjetij v tujini. Letos pa svoje proizvodne zmogljivosti širijo z novimi proizvodnimi dvoranami v Srbiji, Mehiki in na Kitajskem. Pri nas so v preteklosti kupili Turboinštitut in Etro, ki izdeluje transformatorje. Prevzem Cimosove družbe Litostroj Power mu ni uspel, podjetje je šlo na koncu v roke češkemu kupcu. Tudi poskus prevzema Letrike ni bil uspešen, prišel je do petinskega lastniškega deleža, ki je nato romal nemškemu lastniku.

Kako mu je uspelo tako dobro prekrmariti skozi krizne čase? Že v začetku je sprejel vrsto ukrepov: znižali so plače, oklestili porabo in ustavili naložbe. Tako jim je uspelo ohraniti raven zadolženosti; ta se je ne glede na prevzeme drugih podjetij in naložbe, ki so jih izpeljali, od leta 2011 je izboljševala. Stojan Petrič se zaveda pomena razvojne naravnanosti in inovacij, tudi zato ostaja konkurenčen in kupcem zanimiv. »V prav vsakem avtu na tem svetu se vrti od 20 do 30 delov, ki jih je proizvedel naš koncern,« ponosno razlaga.

Pretekli teden je imel poslovilno zabavo za direktorje koncerna, na kateri mu je vsak od ožjih sodelavcev napisal stavek ali dva iskrenih misli. Te so ga, skupaj z darilom, ganile. Eden od sodelavcev, amaterski umetnik, mu je v imenu kolektiva naredil skulpturo, ki simbolizira razvoj Kolektorja. No, nekaj so mu seveda tudi kupili, izvedeli smo, kaj, a na željo sodelavcev tega ne bomo razkrili javno. »Naj ostane darilo, ki je bilo namenjeno njemu, res njegovo.«

Petrič je bil v času Pahorjeve vlade član nadzornega sveta NLB, pred tem je bil nadzornik v Abanki, v času vlade Alenke Bratušek je vodil strateški svet za gospodarstvo. Foruma 21 (še) ni zapustil. Je predsednik skupščine Gospodarske zbornice Slovenije in odločen zagovornik vitke države. Prepričan je, da je za vodenje slovenske države povsem dovolj največ deset ministrstev; meni, da je tako kot podjetje tudi državo lažje voditi, če je ekipa na vrhu manjša. Vtikanja države oziroma politike v delovanje podjetij ne mara. Je zagovornik nekoliko naivnega stališča, da so menedžerji državnih podjetij lahko samo tisti, ki niso člani nobene politične stranke in tudi ne simpatizirajo s takšno ali drugačno opcijo. Ne podpira državnih subvencij oziroma nepovratnih sredstev, vloženih v slabo vodeno in upravljano podjetje; prepričan je namreč, da morajo podjetja preživeti sama.