Portret tedna: Trojanski konj

Natanko tri tedne pred grškimi predčasnimi parlamentarnimi volitvami, ki bodo v nedeljo, 25. januarja, se je 62-letni George Papandreu, dolgoletni predsednik grške vlade in prav tako dolgoletni voditelj proslule socialistične stranke Pasok, ki jo je leta 1974 ustanovil njegov legendarni oče Andreas, skozi srednje velika vrata vrnil v grško politiko. Te, paradoksno, ni nikoli zares zapustil, saj je pretekli ponedeljek v poslanskih klopeh dočakal razpustitev grškega parlamenta, ki mu tudi v tretje ni uspelo izvoliti novega predsednika države. To je pripeljalo do razpisa predčasnih volitev, ki so bile že vnaprej razglašene za zgodovinske in dejansko utegnejo dodobra vplivati na prihodnost ekonomsko, družbeno, politično in etično razkosane Grčije.

Papandreu je preteklo soboto pred več tisoč privrženci, med katerimi prevladujejo upokojenci, zvesti sledilci socialistične politike njegovega očeta, kateri se je globoko v sebi globoko neoliberalni sin tako zelo izneveril, napovedal neposredno vključitev v grški (pred)volilni boj in pokazal jasno voljo in namen, da v tem boju odigra zelo pomembno in morda celo odločilno vlogo. Takšna novica bi bila v atenskih kavarnah še pred letom dni označena za nespodobno šalo. A v času hitro izginjajočega zgodovinskega spomina, razpršene pozornosti, korporativno vsiljenih »resnic« in prevladujočih zunanjih interesov soliden volilni uspeh Papandreujeve nove stranke niti po naključju ne bi bil več presenečenje. Nasprotno.

Petnajst dni pred grškimi predčasnimi volitvami, ki že pretresajo mednarodne finančne trge in slabijo spanec evropskim birokratom ter nemškim politično-ekonomskim elitam, javnomnenjske raziskave namreč napovedujejo »zgodovinsko« zmago levičarske Sirize. Ta ima v povprečju dobre tri odstotke prednosti pred trenutno še vladajočo Novo demokracijo, ki je v zadnjih dveh letih in pol zvesto (pod)izvajala varčevalne ukrepe trojke (evropska komisija, Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka), ki so obubožano in kaotično Grčijo dokončno porinili čez rob tretjega sveta. A Siriza kljub temu, da grški volilni zakon zmagovalni stranki avtomatično podeljuje trideset dodatnih poslanskih sedežev v 300-članskem parlamentu, skoraj gotovo ne bo mogla sama sestaviti nove vlade. Njen voditelj Aleksis Cipras bo – če ne bo hotel zamuditi »zgodovinske priložnosti« – prisiljen v kompromise.

Eden Ciprasovih ključnih kompromisov, ki pa se za zdaj zdi malo verjeten, je ravno morebitno sodelovanje z novoustanovljenim Gibanjem demokratičnih socialistov, ki ga je skupaj s še petimi nekdanjimi Pasokovimi poslanci pred tednom dni v enem izmed atenskih muzejev ustanovil v Združenih državah rojeni in šolani George Papandreu, sicer veliki ljubljenec različnih liberalnih think-tankov in univerz in, ironično, tudi dolgoletni predsednik Socialistične internacionale, ki je kljub poslanskemu stažu veliko svojega »službenega« časa po sestopu z oblasti konec leta 2011 preživel na odlično plačanih mednarodnih konferencah in predavanjih.

Čeprav mora Papandreu, ki bo v predvolilnem času gotovo močno igral na »dinastično karto«, s svojo novo stranko najprej prebiti parlamentarni prag, kar pa ne bi smela biti pretežka naloga, si je njegov vstop v koalicijo s Sirizo trenutno precej težko predstavljati. Ne le zaradi vsega, kar je imel Papandreu mlajši v zadnjih treh letih povedati o novi grški levici, temveč predvsem zaradi njegovih tesnih povezav z mednarodnimi finančnimi elitami, ki Sirizo vidijo kot grožnjo, ki bi lahko ustavila do zdaj sila uspešen laboratorijski poskus, ki je Grčijo v izjemno hitrem času spremenil v prostor visoke brezposelnosti, nizke cene dela, nastajajočih svobodnih ekonomskih con in silovitega klestenja tako delavskih kot človekovih pravic; laboratorijskega poskusa, ki je Grčijo spremenil v ekonomsko-socialno Azijo znotraj Evropske unije in kot »postransko škodo« rodil tudi neonacistično Zlato zarjo, prve otroke nove Evrope. Ciprasovo povezovanje s Papandreujem bi zategadelj dolgoročno gotovo močno oslabilo Sirizo, saj bi znotraj stranke, ki jo sestavljajo različna gibanja, sprožilo močne, še zdaleč ne le ideološke notranje spore. Trojanski konj bi v takem primeru mojstrsko opravil svojo nalogo.

Precej bolj verjetno se zdi, da bo Gibanje demokratičnih socialistov, katerega ustanovitev so pri »matičnem« Pasoku označili za izdajo in moralno sprevrženo dejanje, pri sestavljanju nove grške vlade storilo vse, da sedanje politične in ekonomske elite, ki jih pooseblja prav George Papandreu, ohranijo svoje ultimativne privilegije. To bi pomenilo, da je treba na vsak način preprečiti morebitno Sirizino prevzetje oblasti, Papandreu pa bi moral – to mu gotovo ne bi bilo preveč težko storiti – v roke seči dosedanjemu predsedniku vlade in prvemu človeku konservativne Nove demokracije Antonisu Samarasu, sicer svojemu staremu prijatelju, s katerim je celo delil sobo v študentskem domu univerze Amherst v Massachusettsu.

Nobenega dvoma ni, da prekaljeni »George Starogrk« dobro ve, kaj počne. Priljubljenost Pasoka, lažnih socialistov, ki so potvarjali finančna poročila Evropski uniji in državo skupaj z Novo demokracijo in neskromno pomočjo mednarodnih – večinoma nemških in francoskih bank – finančnih »dilerjev« spremenili v dolžnico na globalnem sramotilnem stebru, je od volitev novembra 2009, ki jih je Pasok suvereno dobil, do danes padla s 44 na približno 5 odstotkov. Ogromno razočaranih (kvazi)socialističnih volivcev je prestopilo k Sirizi, veliko se jih je razpršilo po neverjetno razpršenem grškem levem političnem spektru, nekaj jih je tudi uradno prestopilo med neoliberalce (Nova demokracija), veliko pa jih je pri svoji politični izbiri, ki je tradicionalno temeljila na dinastični ali refleksni (oziroma nereflektirani) pripadnosti, preprosto ostalo praznih rok. In ti volivci so tisti, ki jih v zadnjih dneh nagovarja sin slavnega očeta, polboga grške levice.

George Papandreu je v vsakem primeru odposlanec tistih evropskih in globalnih sil, ki so mu po popolnem fiasku do obisti skorumpirane Pasokove vlade konec leta 2011, ko je bilo vrenje na grških ulicah na vrhuncu in se je zdelo, da je velik socialni konflikt neizogiben, omogočile politično preživetje. Zdaj je, kot kaže, prišel čas, da tudi grški mandžurski kandidat odplača svoje dolgove.