Portret tedna: Vesna Pusić

Ko je hrvaška levosredinska vlada pod vodstvom Zorana Milanovića tudi uradno podprla kandidaturo Vesne Pusić, svoje podpredsednice in zunanje ministrice, navsezadnje pa tudi predsednice zdaj že obrobne, a vseeno koalicijske HNS, za generalno sekretarko ZN, hrvaške javnosti ni pretirano zaskrbelo. »Si je pač zastavila visok cilj,« mi je dejal eden političnih analitikov.

»Ne bom nasprotovala nacionalnemu kandidatu, a menim, da mora imeti široko podporo. Ne gre za mednarodno tekmovanje ali javni poziv, na katerega se bo prijavil kateri koli kandidat. Zato menim, da odločitev ni dobra, in bojim se, da bo pripeljala do razdora v državi,« je optimistična pričakovanja Pusićeve »prizemljila« hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović.

Pusićeva, danes 62-letna šefica hrvaške diplomacije, se ni zmedla; pravzaprav se sploh ni odzvala.

V nekaterih zapisih s podatki o njenem življenju in delu je mogoče zaslediti, da je bila že od mladih let določena za visoke položaje oziroma za visoko politiko. To sta ji bržkone vcepila tudi starša; mati, ki je bila profesorica angleščine, in oče, ki je bil profesor na zagrebški pravni fakulteti (nekateri vedo povedati, da je bil tudi sodnik v času zloglasne ustaške oz. Pavelićeve NDH, njen dedek Danko Anđelinović pa je med drugo svetovno vojno sodeloval s četniki Ilije Trifunovća), v letih 1964 in 1965 pa je bil v New Yorku svetovalec generalnega sekretarja OZN U Tanta za socialo in organizacijo tehnične pomoči v socialnih službah. Vesna je bila tedaj stara enajst oz. dvanajst let in bržkone se je že takrat vsaj malo »nalezla« duha OZN. Zdaj, pol stoletja pozneje, bi rada prekosila očeta in se zavihtela na sam vrh osrednje globalne politične organizacije, ki se vsaj kak trenutek nemara res zavzema, da svet, v katerem živimo, ne bi izgubil vse človečnosti, ki je še premore. Dobrih 30 milijonov evrov – toliko po nekaterih ocenah znašajo stroški kandidature za generalnega sekretarja OZN, kar običajno plačujejo države, iz katerih prihaja kandidat/ka – pa je na Hrvaškem povsem druga zgodba. »Vsekakor bo moja predstavitev dobra priložnost, da bi se Hrvaška predstavila v dobri luči,« je ob potrditvi visokih ambicij pojasnila Pusićeva in upravičila stroške.

Ko je bila mlajša, tako je sama povedala, je Pusićeva vadila ritmiko in prebirala Winnetouja. Zgodbe o indijanskem poglavarju, ki se je s krvnim bratom Old Shatterhandom boril zoper zlo. Pusićeva je sociologinja, na ljubljanskem inštitutu za sociologijo je dve leti preučevala industrijsko demokracijo v dvanajstih evropskih državah. Pozneje je izdala knjigo Vladarji in upravljavci, vmes pa konec 70. let prejšnjega stoletja, s šestimi somišljenkami, spodbudila nastanek prve feministične skupine v takratni Jugoslaviji. Skupina je bila deležna precej kritik uradne politike, še najbolj iz ust žene pomembnega hrvaškega komunista, sicer generala, politika in akademika Vladimirja Bakarića. Kot profesorica je Pusićeva prepotovala svet, zlasti ZDA. Leta 2000 je zbrala dovolj glasov za vstop v hrvaški sabor, istega leta je postala tudi predsednica Hrvaške ljudske stranke/Hrvatska narodna stranka, ki se zdaj imenuje Hrvatska narodna stranka – liberalni demokrati, osrednja ustanoviteljica pa je bila znana pripadnica hrvaške pomladi Savka Dabčević-Kučar.

Od takrat je vseskozi v vrhu hrvaške politike. Bila je tudi podpredsednica sabora, a zacvetela je, ko jo je Zoran Milanović postavil za šefico hrvaške diplomacije. Videti je bilo, da ji bo s svojimi stališči, širino in (pred)znanjem uspelo vzpostaviti dobre odnose s sosedami, s katerimi, zlasti Srbijo, Črno goro ter Bosno in Hercegovino, Hrvaška deli krvave trenutke balkanske morije. A se veliko ni premaknilo. Hrvaška ostaja sprta z vsemi sosedami, vključno s Slovenijo, s katero je, o tem nihče več ne dvomi, Hrvaška tudi z vednostjo zunanjega ministrstva zakuhala arbitražni nesporazum (beri: škandal). Leta 2009 se je Pusićeva dala oceniti na predsedniških volitvah kot kandidatka svoje stranke; volivci so ji namenili skromnih sedem odstotkov. O tej avanturi nerada govori.

Se pa zato marsikdo spomni, kako agresivna je bila Pusićeva pred vstopom Hrvaške v EU. Evroskeptikom in dvomljivcem se je dvigal tlak, ko je Pusićeva prepričevala ljudi, »da se Hrvaška nikakor ne bo raztopila kot mast v posodi velikoevropskih interesov« in kako bo Evropa Hrvaški zagotovila »blaginjo, srečo in prihodnost«.

Na drugi strani pa je še zgodba o »njeni« narodni stranki HNS. Od takrat, ko je stranka bila tretja politična moč na Hrvaškem, je zdaj minorna stranka, ki ji javnomnenjske raziskave kažejo komaj dvoodstotno podporo. Njeno članstvo beži v stranko, ki jo je ustanovil dolgoletni sodelavec Vesne Pusić, Radimir Čačić, nekdanji prvi podpredsednik hrvaške vlade, gospodarski minister, poslovnež, župan, strankarski predsednik in tisti hrvaški politik, ki je odstopil, ker je moral odslužiti kazen zaradi povzročitve prometne nesreče na Madžarskem, ko sta umrli dve osebi.

Ko sva se nedavno pogovarjala, je pogovor nanesel tudi na Pusićevo. »Z Vesno Pusić, ki je bila ob meni dve desetletji in sem jo pravzaprav ustvaril, je konec. Sama je povedala, da bo po koncu mandata odšla z vrha HNS, poskušala se bo 'prodati', če lahko tako rečem, na vrh OZN. Ni dileme, Vesna ima bogat življenjepis. Kaj bo z njo, ne vem, morda bo spet profesorica, a skoraj prepričan sem, da bo odšla iz narodne HNS,« mi je takrat, bilo je pred nekaj meseci, dejal Čačić, politik, ki zdaj skupaj z nekdanjim hrvaškim predsednikom Ivom Josipovićem meša štrene na političnem prizorišču.

Na Hrvaškem bodo kmalu parlamentarne volitve. Vesna Pusić je v imenu »svoje« stranke že sopodpisala koalicijski dogovor s socialdemokratsko SDP Zorana Milanovića in na razpolago ponudila svoja dva odstotka javnomnenjske podpore. Bližajo se tudi volitve v stranki HNS, ki ji Pusićeva predseduje. To, kar je že pred časom napovedal Čačić, zdaj postaja vse bolj jasno. Pusićeva bo zapustila narodno HNS in se od nje poslovila.

Vendar sla po oblasti ostaja. Podpis Vesne Pusić na koalicijskem sporazumu je eden od elementov omenjene želje, in kot je zapisal Milan Jajčinović, novinarski kolega, bi bila Vesna Pusić (poleg Zorana Milanovića) bržkone pripravljena oditi tudi na mašo v zagrebško katedralo, da bi le lahko ostala na oblasti. »Prodajanje sebe na vrh OZN,« kot je temu rekel Čačić, pa je najbrž del visoko zastavljenih ciljev hrvaške šefice diplomacije.