Portret tedna: Viktor Orbán

Po nedeljskem referendumu, na katerem bodo madžarski volivci odgovarjali na vprašanje, »ali želite, da Evropska unija odloča o obvezni premestitvi nemadžarskih državljanov na Madžarsko, in to brez parlamentarne odobritve?«, vsaj za 53-letnega Viktorja Orbána ne bo nič več tako, kakor je bilo. O tem, da bo ogromna večina tistih, ki se bodo udeležili glasovanja, na tako manipulativno zastavljeno vprašanje odgovorila negativno, ni nobenega dvoma, večja težava za predsednika madžarske vlade je, ali jim je z vso silno vladno protipribežniško kampanjo uspelo prepričati dovolj Madžarov, da bodo v nedeljo tudi prišli na volišča. Po njihovih zakonih namreč ljudsko izjavljanje ne bo veljavno, če na volišče ne bo prišel en volivec več od polovice vseh madžarskih volivcev, to pa bi bil za predsednika vladajoče in čedalje bolj desničarske stranke Fidesz poraz, ki bi ga le težko dolgoročno preživel na domačem političnem prizorišču.

A tudi morebitna nedeljska »zmaga« ne pomeni nič dobrega, če gre verjeti samemu Orbánu, ki je na nedavnem Fideszovem letnem pikniku svoje strankarske tovariše posvaril, da se bo po referendumu med Budimpešto in Brusljem razplamtela »bitka za življenje in smrt, v kateri nisem prepričan, da lahko zmagamo«. Proti temu, da bi država z nekaj manj kot deset milijoni prebivalcev solidarnostno sprejela 1294 na staro celino že prispelih prosilcev za azil, kar je Madžarski »vsilila« evropska komisija, je Budimpešta že sprožila postopek pred najvišjim evropskim sodiščem, o tem, kakšne bodo dejanske pravne oziroma mednarodne posledice nedeljskega glasovanja, pa oblasti molčijo. Orbán je pred kratkim v radijskem pogovoru izjavil, da sicer ve, kakšni so naslednji koraki, a da jih noče navesti, ker bi tako odvrnil pozornost od trenutno najpomembnejše naloge: »zmagati na referendumu«.

Opozicija je pozvala k bojkotu referenduma, v Madžarski zvezi za človekove pravice (Tasz) pa opozarjajo, da je že samo glasovanje v nasprotju z zakonodajo, saj se referendume pripravi zato, da ljudstvo neposredno sporoči svojo voljo parlamentu, ta pa v primeru prerazporejanja prosilcev za azil nima pristojnosti, ker obveznosti države izvirajo iz mednarodne pogodbe. Zato bo »uspeh« na nedeljskem glasovanju Orbánu prinesel zlasti moralno zmago, ki bo odrazila vseljudsko podporo ljubljenemu voditelju in njegovi politiki, pravne posledice pa ne bodo notranjepolitične, ampak jih bo madžarski premier izkoristil za svoj končni prodor na veliko prizorišče politike Unije, kakor je pred dnevi madžarskim novinarjem razkril »vir zelo blizu vlade«. Ta je še povedal, da bo Orbán povedel boj za takšno spremembo lizbonske pogodbe, temeljnega akta Evropske unije, da skupna evropska politika ne bi več določala nacionalnih politik do priseljencev.

»Kot država moramo varovati naše meje. Ne verjamem v evropsko rešitev,« je nekoč izjavil madžarski premier. »Skupna« politika EU je »naivna« in »samomorilska«, je ponovil pred dnevi. Rad opozarja, da bodo kristjani izgubili v »tekmi kultur«, če bodo pustili, da v Evropo pridejo vsi muslimani, ki to hočejo. A na stari celini po njegovih besedah ne bo nič bolje vse dotlej, dokler Nemčija ne bo postavila zgornje meje za število sprejetih prosilcev za azil. Politiko dobrodošlice, ki jo je Uniji »vsilila« vlada nemške kanclerke Angele Merkel, je že večkrat označil za »moralni imperializem«. Tega po njegovem prepričanju izvajajo »nihilistične liberalne elite«, ki so izgubile stik z ljudstvom. »Sami vidite, da živimo v svetu licemerja,« je lani poučil madžarske diplomate, »saj je v večini evropskih držav, pošteno povedano, v 90 odstotkih evropskih držav, prepad med mnenjem ljudstva in politiko, ki jo vodijo elite.«

Če bo v nedeljo »zmagal«, bo zagovornik »neliberalne« demokracije oziroma Viktator, kakor ga ljubkovalno kličejo nasprotniki, dokazal, da na Madžarskem tega prepada ni. »Halo, diktator,« je lani Orbána v šali pozdravil tudi strankarski kolega na evropski ravni in predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker. Avtoritarni madžarski voditelj je s svojo militantno protipribežniško retoriko med konservativnimi evropskimi kolegi sprva zbujal nelagodje, toda z uporniško politiko in »pokončno držo« si je počasi pridobil tako njihovo zaupanje kot podporo desničarskih volivcev po vsej Evropi. Postal je »talisman evropske mainstream desnice«, kakor so lani ugotovili na spletišču Politico. Na levici ga nekateri še vedno zelo težko prebavljajo. Član socialistične delavske stranke Jean Asselborn, ki je že 12 let zunanji minister Luksemburga, je na začetku septembra izzval pravi diplomatski škandal z izjavo, da bi morali Madžarsko zaradi njenega odnosa do pribežnikov vreči iz EU.

A tudi med levimi evropskimi politiki se odnos do Viktatorja in njegove politike spreminja. Lep primer je Avstrija in njeni socialdemokratski predsedniki vlade. Že iz prejšnjega kanclerja Wernerja Faymanna, ki je bil sprva eden najostrejših kritikov madžarskih protipribežniških ograj, se je Orbán večkrat javno ponorčeval, ko je po madžarskem zgledu začela tudi sama Avstrija na meji s Slovenijo postavljati podobne, le malo bolj človeške prepreke. Ko se je stranka odločila, da bo Faymanna zamenjala z nekdanjim prvim človekom avstrijskih železnic Christianom Kernom, si je ta že v enem od prvih nastopov prislužil oster protest Budimpešte, ker je Madžarsko primerjal z nečim, kar zlasti v nemščini ne zveni laskavo: »autoritärer Führerstaat«. A celo v tako avtoritarni državi ne more Orbán kar tako odgnati pribežnikov, je dodal Kern, ki so ga lani avstrijski mediji zaradi prijaznega odnosa železničarjev do množice migrantov razglasili za »srčnega kanclerja«, še preden je kdo sploh pomislil, da bo letos spomladi tudi res prevzel vodenje zvezne vlade. Ni bil dolgo na tem položaju, ko se je njegovo srce omehčalo tudi do madžarskega kolega. Ker ni skupne evropske rešitve, je madžarska politika do beguncev »razumljiva«, je avstrijski premier pred kratkim povedal za dnevnik Standard. »Ne moremo si zatiskati oči pred tem, da imamo tudi mi koristi od te orbánovske politike, saj zaradi nje v Avstrijo in Nemčijo prihaja manj beguncev,« se je glasila nepričakovana pohvala socialdemokratskega kanclerja. Njegov svetovnonazorski kolega iz sosednje Nemčije Günter Verheugen, ki je bil nekoč evropski komisar za širitev, je bil še bolj pošten, ko je pred enim letom za nemško televizijo n-tv o Orbánu dejal, da »človek poskuša narediti to, kar zahtevamo od njega, da tega ne bi bilo treba delati nam. Madžari opravljajo umazane posle za nas.«