Tiskane izdaje
»Kot stranko nas je vedno definiral naš internacionalizem. Verjamemo, da imamo odgovornost drug do drugega. Sedaj se soočamo s fašisti. Ne zgolj z njihovo preračunljivo brutalnostjo, ampak tudi s prepričanjem, da so boljši od vsakega izmed nas nocoj v tej sobi in od vseh ljudi, ki jih predstavljamo. Zaničujejo naše vrednote, našo vero v tolerantnost in dostojnost. Zaničujejo našo demokracijo, način, kako bomo dosegli nocojšnjo odločitev. In kar vemo o fašistih, je to, da morajo biti premagani.«
Ko je laburistični poslanec Hilary Been v sredo zvečer s temi besedami nagovoril spodnji dom britanskega parlamenta, nihče, ki je spremljal razpravo, bodisi na nasprotnih klopeh, ki so jih zapolnili poslanci konservativne stranke in člani vlade, bodisi prek televizijskega prenosa, ni mogel spregledati vodje britanske opozicije. Jeremy Corbyn je zaskrbljen sedel tik za svojim dolgoletnim kolegom in članom kabineta v senci, medtem ko se je ta argumentirano in z največjim možnim učinkom uprl željam vodstva stranke, da glasuje proti vladnemu predlogu o zračnih napadih na položaje skrajnih islamistov Siriji. Voditelj laburistov Jeremy Corbyn je vedel, da bo del stranke in kabineta v senci glasoval skupaj z vlado, v jasnem nasprotju z načeli, na podlagi katerih je septembra letos postal novi vodja laburistične stranke. Toda Bennov nastop je bil oster in dosleden, uperjen prav v bistvo Corbynovega razmišljanja: v predstavo, da bi bilo vse nemudoma bolje, če bi se Zahod (na čelu z Združenim kraljestvom) preprosto nehal vmešavati v stvari, ki se ga ne tičejo. V vojne, ki niso njegove.
Trenutki, kakršen je bil zaključek sredine maratonske razprave, so v politiki redki. Kdaj točno je Corbyn spoznal, kako veliko taktično napako je storil, ko je svojim poslancem dovolil svobodno odločanje, menda zato, da bi se izognil odstopom nekaterih članov njegove ožje ekipe, niti ni važno. Upor, ki ga je doživel, je bil rezultat neizkušenosti in nezmožnosti prepoznavanja lastne ustavne vloge, ki jo igra kot vodja opozicije. Položaj, ki ga zaseda, velja za najtežjo službo v britanski politiki: ne daje mu namreč veliko manevrskega prostora ali nadzora nad dogodki okoli sebe. Toda opozicija je vedno bila in vedno bo elementaren del demokratičnega sistema. Kot taka mora ostati kredibilna.
Šestinšestdesetletni socialist predstavlja redkost med politiki, saj so vsi njegovi nasprotniki v njegovi lastni stranki, je ta teden v Spectatorju zapisal znani britanski komentator in avtor Nick Cohen. Za torijce, evrofobični UKIP in škotske nacionaliste predstavlja sanjskega nasprotnika, tako predanega svojim načelom, da je zanje pripravljen za vedno ostati na politični margini. Za zmerne laburiste in predstavnike novega laburizma pomeni nevarnost, ki ogroža prihodnost levice. »Če Corbyn postane vodja stranke, se nam na prihodnjih volitvah ne obeta takšen poraz kot leta 1983 ali 2015,« je njegov vzpon komentiral Tony Blair. »Obeta se nam nenadzorovani kolaps, morda tudi popolno uničenje.« Socialist je v tekmi za voditelja opozicije kasneje gladko premagal tri mlajše, zmernejše tekmece, Andyja Burnhama, Yvette Cooper in Liz Kendall.
Corbyna sta na vrh laburistične stranke izstrelila njegov »človeški« videz in »načelnost«, ki se je manifestirala predvsem s konsistentno prakso nasprotovanja prevladujoči parlamentarni večini. Kot eden redkih levičarjev je glasoval proti vojni v Iraku, ki se je začela pod laburistično vlado. Njegova odločitev se je relativno hitro izkazala za smotrno in ga uvrstila med idole razočaranih volivcev levice. Tu bi se vse skupaj moralo tudi končati. Toda predstavnik londonskega okrožja Severni Islington je sredi letošnjega poletja, le nekaj mesecev zatem, ko so laburisti na majskih parlamentarnih volitvah doživeli najhujši poraz v zadnjih treh desetletjih, postal resen kandidat za najvišjo pozicijo v stranki.
Njegova zmaga je bila presenečenje in udarec zmernemu laburističnemu jedru. Prišla je ob nenavadnem času, ko je stranka na vrhu potrebovala osebo, s katero bo lahko nagovorila tradicionalno volilno bazo, ljudi, razočarane nad neodzivnostjo mainstream politike in napakami prejšnjih laburističnih vlad. Socialist, ki je v parlament vstopil pred več kot tridesetimi leti, v obdobju, ko je Britanijo vodila Margaret Thatcher in ko se je levica, namesto da bi iskala najlažjo pot na oblast, izgubljala v ideoloških razpravah, je svojim podpornikom obljubljal presek s preteklostjo; govoril je o novi, »prijaznejši« politiki.
Veliko ljudem, predvsem mladim, se je v tistem trenutku zdel dobra izbira, nekdo, ki lahko zastopa njihove interese. Njegovi podporniki so ga želeli naslikati kot nekoga, ki se je pogosto znašel na pravi strani zgodovine, naj je šlo za Irak, Severno Irsko ali palestinska ozemlja. Corbyn je v vseh teh konfliktih poskušal najti protiargument. Ko je prišla na vrsto Sirija, ni bilo nič drugače. Leta 2013 je še kot poslanec glasoval proti vladnemu predlogu zračnih napadov na položaje vladnih sil, zvestih Bašarju al Asadu. Povsem jasno je bilo, da bo dve leti kasneje ubral enako pot.
Corbyn je bil vse do izvolitve predsednik nevladne organizacije, koalicije Stop The War (Ustavite vojno), ki je bila v preteklosti močno kritična do zahodnih intervencij. Njeni privrženci so se oglasili tudi po nedavnih terorističnih napadih v Parizu, in sicer z izjavo, da si je Zahod s svojo politiko do Bližnjega vzhodu sam kriv za pokol v francoski prestolnici. »Brez desetletij intervencij ZDA in njihovih zaveznic ne bi bilo vojne proti terorju in napadov v Parizu,« so zapisali člani. Vodja laburistov v svojih komentarjih dogodkov v Franciji ni ponovil njihove opazke. Toda ravno tako je ni obsodil ali zavrnil, kot je to storil njegov zunanji minister v senci.
Corbynov pristop k najbolj aktualnemu zunanjepolitičnemu vprašanju je razkrili globino prepada v laburistični stranki, kar je paradoksalno, glede na to, da tujina predstavlja njeno najmanjšo težavo. Večina volivcev, ki hočejo od svojih izvoljenih predstavnikov slišati zagotovila, da ti lahko poskrbijo za varnost, omejijo priseljevanje, vzdržujejo gospodarsko rast in države ne zadolžujejo prek njenih zmožnosti, Corbynu ne zaupa. Kako realne so njihove skrbi, je z vidika opozicije in vloge, ki jo opravlja, povsem irelevantno. Če opozicija ne funkcionira, če ne ponudi realnih alternativ, njen obstoj postane nesmiseln.
Laburisti si bodo prej ali slej morali priznati, da so v procesu iskanja resnične alternative izvolili neizvoljivega kandidata.
