»Postalo ga je tudi strah, ali ne ve preveč?!«

Objavljamo del spremne besede, ki jo je napisal akademik Tine Hribar o knjigi Pravi obraz avtorja Zdenka Roterja.

sob, 11.11.2017, 06:00
Gostilničar Tone: »Vmes med pobitimi so bili tudi moji dobri vaški znanci, pred vojno smo veselo skupaj vasovali. Zdaj pa ubijanje. Zakaj so izbrali samo mene, ne morem jim odpustiti, da so mi naložili to težko breme.«

Profesor dr. Zdenko Roter je leta 2013 objavil knjigo Padle maske, v kateri analizira polpreteklo zgodovino in opisuje svojo vlogo od druge svetovne vojne do sodobnosti. V knjigi Pravi obraz, ki bo izšla prihodnji teden (Sever & Sever), pa z obraza trga še eno masko. Objavljamo del spremne besede, ki jo je napisal akademik dr. Tine Hribar.

Z rahlo senco dvoma sem zapisal: »Zdenka Roterja imam poleg Dušana Pirjevca in Edvarda Kocbeka za največjega pričevalca o slovenskem narodnoosvobodilnem boju in komunistični revoluciji na Slovenskem.« To je izhodiščni stavek iz moje spremne besede Partizanstvo, revolucija in osamosvajanje h knjigi Pričevanja (Znanstvena knjižnica – Refleksije, FDV). Senca dvoma je ostala še tudi po izidu njegove knjige Padle maske (Sever & Sever). Kajti padle maske, o katerih govori Roter v tej knjigi, so predvsem maske drugih; svojo masko pa je v veliki meri ščitil in jo tako ohranil. V pričujoči knjigi si masko potegne, tako rekoč strga z obraza. Zato upravičeno nosi naslov Pravi obraz. Kakšen je ta obraz, kakšen je pravi obraz Zdenka Roterja?

Da se je dokopal do svojega pravega obraza, je Zdenko Roter potreboval več dejanj, več rezov, in vsak od njih je bil bolj boleč. Najgloblja in zato najhujša zareza zre v nas iz poglavja Udbaštvo. V njem si prizna, s tem pa se tudi sooči z njim, svoj strah. Strah, ki ga je obvladoval desetletja. Ga je zdaj premagal?

Zakaj je človeka, ki ve veliko, strah?

Če se ozrem nazaj, na predhodna poglavja in predhodne knjige, se mi pokaže, da je bil ta strah vseskozi navzoč. Vendar ne neposredno. Le pod površino. Zdaj, v poglavju Udbaštvo, pa ta strah splava na površje. In je tudi izrecno izrečen. Čeprav le v enem, naslednjem stavku: »Postalo ga je tudi strah, ali ne ve preveč?!« Že iz samega zapisa je razvidno, da strah, o katerem je tu govor, ni strah, kakršen je na primer strah pred izgubo službe ali strah pred jurišem. Kaj pomeni preveč vedeti? In zakaj naj bi bilo človeka, ki ve veliko, preveliko, strah?

Zdenko Roter govori o strahu pred sodelavci in nadrejenimi. Začne z izjavo, da mu nikoli ni bilo popolnoma jasno, »kdo in koliko je bilo tistih (tudi članov slovenske Udbe), ki so sodelovali pri izvensodnih pobojih po koncu vojne v poletnih mesecih 1945 in 1946«. Navaja, da mu je nekaj znancev zaupalo, kaj in kako so počeli v prvi »likvidacijski« skupini, ki jo je določil, »vanjo izbral ljudi M. Maček neposredno«.

Iz nadaljevanja zvemo, da so bili znanci, ki so se Roterju zaupali, prav Mačkovi izbranci. »Častniki Udbe so bili v vodstvu skupine, ki so jo sicer sestavljali spet izbrani častniki rednih vojaških enot različnih narodnosti. Dolgo so molčali o svojih dejanjih. Ko so mu posamično pripovedovali, so bili prav vsi, razen enega visokega častnika, potrti, kot da jim je bilo nerodno, in eni med njimi so se izrecno samospraševali, ali je bilo to ubijanje potrebno.« Roter govori torej o vrhu slovenske Udbe, udarne pesti komunistične Partije. In o njenem, zato tudi o svojem šefu Matiju Mačku. Ki so se ga vsi, od vrha navzdol in od spodaj navzgor, strahovito bali. In kateremu so udbovci s prisego obljubili ne samo ubogljivost in zvestobo, ampak tudi molčečnost.

Zato si dandanes skoraj ne moremo predstavljati, kolikšen pogum je moral Zdenko Roter zbrati v sebi, da si je strgal udbovsko masko z obraza; doslej skoraj zlepljeno z njim.

S tem, kar smo pravkar prebrali, je Roter potemtakem prelomil udbovsko prisego, s tem, kar je pravzaprav tavtološka ugotovitev, pa tudi zaroto molka, v kateri je desetletja sodeloval. Ta prvi korak je bil zagotovo najtežji. Drugi še zmerom ni bil samoumeven, a je bil, ker je posledičen, lažji: »Vsi, ki je z njimi govoril, so to počeli v Kočevskem Rogu. Nikogar ni srečal, ki bi ubijal kje drugje.« Ta navedba je izredno pomembna. Saj sodi v območje trdovratno lažnivega partijskega in za njim uradno borčevskega zanikanja. Zanikanja, na ravni katerega smo zdaj in je imelo dve fazi: 1. faza, zanikanje (vse do Kocbekovega razkritja 1975) tega, da so pomori sploh bili; 2. faza, zanikanje (vse do osamosvojitve 1991 in deloma še naprej), da je pomore izvajala slovenska partijsko-udbovska oblast. Od jasnega in zato nedvoumnega Roterjevega pričanja takšne laži ne bodo več mogoče.

To pa pomeni, da bi se morali dediči komunistične oblasti za nazaj opravičiti najprej svojcem pomorjenih, nato – zaradi silovitih obračunavanj in groženj – Edvardu Kocbeku, Spomenki Hribar in Jožetu Pučniku, potem pa vsem, ki so tako ali drugače izpričevali resnico, navsezadnje tudi izvajalcem Zločina (z veliko začetnico, saj je šlo za dvojni zločin, za izbris iz knjige življenja in iz knjige mrtvih). Zakaj? »Vsi so postali bolj ali manj kronični alkoholiki, s hudimi težavami zaradi nespečnosti in nihče od teh ni kasneje na rednem delovnem mestu delal kaj resnega zaradi trajne, globoke bolezenske potrtosti. Pripovedi o privozu k breznu, metanje živih v globine, kriki žalosti in obupa, vznemirjena okolica jame, ob kateri so čakali ubijalci in ubijani …« Ubijalci so bili, jih popisuje Roter, na prvi pogled preprosti ljudje »z iskreno privrženostjo uporu, vsi z ubitimi družinskimi člani z druge strani (domobranstvo), tako da je v njih tlela tudi maščevalnost«. Ki pa ni mogla zaceliti njihove notranje smrtne ranjenosti: »Tisti, ki jih je poznal, so umrli sorazmerno mladi, največ zaradi raka.« Na drugačen način kot ubiti, a tudi ubijalci so bili žrtve.

Žal, kako naj rečem drugače, so mrtvi že vsi. Le da imajo ubijalci mrliške liste in imena na nagrobnikih, ubiti pa še zmerom ne. Tudi staršev ubitih že zdavnaj ni več, le ta ali ona njihova sestra še živi. Ubijalcev roka pravice ne more več doseči, opravičilo pa ne ubitih in njihovih najbližjih sorodnikov. Kot tudi mrtvega Kocbeka in mrtvega Pučnika ne.

Kdo se bo spomnil reči, da je vsega tega kriv tudi Zdenko Roter, ki je vse to vedel, pa vendarle vse doslej ni prišel s pravo besedo na dan. Ni spregovoril pravočasno. Molčal je, dokler ni (bilo) prepozno za skoraj vse. Da, za skoraj vse, ne pa zares za vse. Predvsem pa je kljub vsemu prvi, ki je spregovoril in s tem dokončno pretrgal zaroto molka. Prvi, bržkone pa tudi zadnji; saj s svojim rojstvom 1926 spada v najmlajši letnik partizanov (v partizane je šel leta 1942 kot otrok, pri šestnajstih letih, v Udbo so ga potegnili leta 1945, pri devetnajstih letih), s svojimi zdajšnjimi enaindevetdesetimi leti pa med najstarejše še živeče partizane. Bil je že nekajkrat na smrt bolan; če bi med eno od teh bolezni umrl, bi ostali brez izpričane resnice. Se Resnici niti približali ne bi. Lahko le upamo, da se bodo našli še kaki drugi zapiski »kompetentnih« ljudi.

Ne zavlačuj! Sicer boš odgovarjal

Zdenko Roter o imenih ubijalcev ne govori. Izrecno je imenovan, kakor smo videli, le vrhovni ubijalec, za njim pa se srečamo samo še z enim imenom. A tudi tokrat ključnim, saj se »gostilničar Tone« izpove o najbolj bistvenem: »Junija 1945 sem bil na Rogu. Ne vem, kdo je izbral brezno, ki jih je ta goščava polna. Nisem vedel, le slutil sem, da se bo začel poboj. Pripeljali so jih zvezane s kovinsko žico, nekateri bosi, drugi le v spodnjem perilu. Mladi, seveda Slovenci kot mi.« Slovenec že mori Slovenca brata. »Prepadeni obrazi, vprašujoče, proseče oči. Ni bilo videti zunanjih znakov morebitnega prejšnjega fizičnega nasilja. Bili so žejni, poveljujoči ni dovolil potešiti njihove žeje. Obrazi upadli. Razvezovanje, nato eden po eden strel v tilnik in potisk v brezno. Kriki, topi odmevi padanja trupel na trupla.« In že so se bližali novi kamioni.

Novi in novi kamioni na smrt obsojenih. Obsojenih brez sojenja. Pomorjenih brez sodbe. Trajalo je in trajalo. »Trajalo je, zame, vsaj pet ur, potem so me zamenjali. Vsi strelci so večkrat posegli po steklenici konjaka. V zraku mešanica alkoholnih hlapov, urina in človeškega blata. Ne morem pozabiti. Vmes med pobitimi so bili tudi moji dobri vaški znanci, pred vojno smo veselo skupaj vasovali. Zdaj pa ubijanje. Zakaj so izbrali samo mene, ne morem jim odpustiti, da so mi naložili to težko breme.« Zakaj sem bil izbran prav jaz? Kaj sem zagrešil, da me je zadela ta grozljiva usoda?

Ne, ne usoda kot taka! Krivci za nesrečno usodo izbranih ubijalcev so (bili) znani. Vrhovni krivec je (bil) šef slovenske Udbe Matija Maček (1908–1993), brat žene Edvarda Kardelja (1910–1979), vrhovnega partijca na Slovenskem. Boris Kidrič (1912–1953), ki se je nekaj dni upiral pomoru – o tem je večkrat govoril Dušan Pirjevec –, je nazadnje popustil; toda prebolel ga ni nikoli in je kmalu, pri štiridesetih, umrl.

Izbrani, vnaprej določeni ubijalec jim ne more odpustiti. Kako naj bi jim tedaj odpustili, četudi bi to mogli, ubiti? Pomorjeni?

Zdenko Roter pomor označi za »moralno in človeško nedopustno delo«, početje tistega, ki ga je ukazal in organiziral, pa za nepredstavljivo. Tudi v odnosu do ubijalcev: »Tisti, ki ga je izbral v skupino ubijalcev, je sedel za svojo pisalno mizo v Ljubljani, sprejemal telefonska sporočila iz breznu najbližjega naselja ter se zadovoljno nasmihal. Nepredstavljivo.« Roter ima v mislih spet Mačka, toda njegov nadrejeni je bil Kardelj. Zato je treba imeti za glavnega Zločinca prav Kardelja; ne samo z vidika svetosti življenja, ampak tudi z vidika posvečenosti mrtvih.

Mitja Ferenc je v knjigi Prikrito in očem zakrito (Muzej novejše zgodovine, 2005) objavil Kardeljevo telegrafsko pismo, ki ga je že pred časom odkril in prikril/spravil njegov oče. Pismo z dne 25. junija 1945 ima naslov Od Predsedstva Centralne vlade in se glasi: »Kidriču – osebno. Najkasneje v teku nekaj tednov bodo razpuščena sodišča nacionalne časti, vojna sodišča (p)a bodo sodila samo vojnim osebam, vse drugo bodo prevzela redna sodišča. Proglašena bo nova amnestija. Nimate torej nobenega razloga biti tako počasni pri čiščenju kot doslej. KARDELJ.« Se pravi: Pomor je treba dokončati čim prej, takoj! Če ne, nas bo prehitela amnestija. Ne zavlačuj, sicer boš odgovarjal! Osebno!

Strah, ki je prežel tudi Roterja, se je torej širil od zgoraj, iz Centrale navzdol. Kdor ukazov ni izvršil ali se je zgolj obotavljal, je tvegal, da izgubi glavo. Včasih je za odstrel zadoščalo že to, če si vedel za nekaj, za kar ne bi smel vedeti. Skratka, če si vedel preveč. Postopoma se strah ni razširil le do poslednjega, prav do najnižjega udbovca in/ali partijca, marveč med vse podložnike »ljudske demokracije«, tj. komunistične nadoblasti. Posledice takšne diktature (proletariata) oziroma državno-partijskega terorja segajo vse do današnjih dni.

Kajetan Gantar ima zato prav, ko v intervjuju Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače (Zaveza XXVII/104) zatrjuje, da bo pri nas do vzpostavitve povsem normalne, prave parlamentarno predstavniške demokracije poteklo še najmanj sto let. »Nekoč mi je znanec iz Nemčije rekel, da mora poteči najmanj trikrat toliko let, kot je bil narod podvržen diktaturi in indoktrinaciji, da se stvari vsaj malo normalizirajo. Zato je v Nemčiji, ki je bila dvanajst let pod nacizmom, moralo miniti štirideset let, da se je vsaj nekoliko otresla nacistične mentalitete. Zdaj pa pomislite, koliko let smo mi bili pod komunizmom, pa izračunajte trikratnik tega v prihodnosti …«

Nima pa Gantar prav s svojo absolutistično utopijo v smeri klerokatoliške »totalitarnosti« (Ušeničnikova samooznaka): »Nikoli, tudi v najbolj oblačnih dneh in tudi v najbolj mračnih nočeh, ko se je vse rušilo in podiralo okoli mene, nisem izgubil upanja, da nam nekoč zasije sonce resnične svobode. In tudi danes ostajam, kljub vsem takšnim ali drugačnim spletkam in prevaram, kljub vsem prikrivanim in zamolčanim resnicam, globoko prepričan (kot sem še kot najstnik zapisal v enem svojih mladostnih sonetov), da se bo Slovenija kot začarana kraljična zbudila iz sna in da bodo po naših mestih in vaseh namesto spomenikov nekdanjim zvodnikom in krvnikom na ruševinah enoumja zablestela imena njihovih žrtev.« To vzklika človek, ki je večino svoje kariere zgradil s svojim nezadržnim vzponom skozi Univerzo Edvarda Kardelja ter postal izredni profesor (1972) in redni profesor (1978) v desetletju obnovljenih svinčenih let komunizma, torej v času poskusov restalinizacije, tedaj, ko so morali nekateri profesorji zaradi očitane nemarksističnosti zapustiti ljubljansko univerzo.

Mižanje pred krvoločnostjo domobranskih aktivistov

Ob tem ostaja Gantarjev pogled – zožen na »zvodnike in krvnike« – žalosten, vnaprejšnje veseljačenje ob »ruševinah«, kakršnih koli že, pa skrb zbujajoče. Za navidezno dobrodušnostjo ne tiči dobrosrčnost, marveč trdosrčnost. Pod ljubeznivostjo tli potlačeno sovraštvo. Vizija o rušenju starih in postavljanju novih spomenikov napoveduje še eno, morda znova krvavo revolucijo. In katera imena naj bi se zableščala na bleščečih spomenikih napovedanega prevrata? Zagotovo imena žrtev komunizma. Toda te žrtve večinoma že imajo svoje spomenike. Tisto, česar veliko teh žrtev nima, so grobovi z njihovimi imeni na nagrobnikih. Ne na bleščečih spomenikih. K temu, da bi se to zares zgodilo, pa veliko več kot Gantarjevi prospekti prispevajo Roterjeva razkritja. Razkritja, s katerimi smo v zasnovi nastopili že na posvetovanju z naslovom Žrtve vojne in revolucije, ki sva ga s Petrom Vodopivcem organizirala v državnem svetu leta 2004 (zbornik z referati je izšel 2005). O katerih žrtvah torej razmišlja Gantar, katera imena na bleščečem spomeniku ima pred očmi? Je to veličastni spomenik »županu Leonu Rupniku« (str. 69), medvojnemu domobranskemu županu v Ljubljani, ki so jo tedaj okupirali nacisti, ali pa kar vseslovenski spomenik škofu Gregoriju Rožmanu?

Gantarjeve obsodbe zablod komunizma kot takega in ubijalskih slovenskih komunistov so v glavnem upravičene. Tisto, kar zbuja skrb, je njegovo popolno ignoriranje žrtev domobranstva, s tem pa tudi njegovih ideologov, tj. katoliških klerikov. Medtem ko se Kocbek, Pirjevec in Roter trudijo, da bi prišli resnici do dna, apologetom domobranstva resnica ne pomeni nič. Niti enega ni med njimi, ki bi domobranstvo od znotraj razgrnil tako, kot partizanstvo razgrinja navedena trojica. Ki mukoma zarisuje razliko med partizanstvom, narodnoosvobodilnim bojem in komunistično revolucijo. Navdušenci nad domobranstvom pa so povsem slepi za razliko med krščansko vero in klerikalno ideologijo Katoliške akcije, med sprejemljivo antikomunistično in nesprejemljivo prokolaborantsko vsebino domobranstva.

Roter je prepoznal in priznal zločinskost zadrtih komunistov, Gantar pa vztrajno miži pred krvoločnostjo fanatičnih domobranskih aktivistov. V uvodnem poglavju Pravega obraza, v poglavju Odgovor, je tole Roterjevo (s)poročilo: »Marca 1944 je domobranska vojaška enota pod vodenjem nemških SS oficirjev na Javorci obkolila in na grozovit način pobila 110 partizanov in partizank, tudi ranjencev. Poboji so bili zverinski, tudi z iztikanjem oči, rezanjem delov telesa in ubijanjem s kopiti. Takrat so časniki pisali o veliki protikomunistični zmagi in upravičenem fizičnem uničenju oseb.«

Bodo čez nekaj let tudi tej domobranski enoti postavili spomenik? In jo nato redno slavili? Bodo poiskali tudi imena poveljujočih nemških oficirjev in jih zapisali poleg »naših junakov«? Ali celo imena izdajalcev, ki so z obvestilom o položaju partizanov nedvomno ravno tako prispevali k »veliki zmagi«? Bodo »zaslužno« priznanje, čeprav posmrtno, prejeli tudi »čudovito« domobransko zmago slaveči novinarji? Zlasti tisti najbolj iznajdljivi, ki so pomor preimenovali v »fizično uničenje«, tega pa upravičili z opravičljivo bratomorno vojno. Vojno, ki je niso imeli le za domo-bransko, ampak tudi za proti-komunistično »sveto vojno«. A to v tem trenutku, ko gre za primerjavo sporočil partizana in nato udbovca Roterja ter morebitnih sporočil preživelih domobrancev, med katerimi so (bili), ko je šlo za ujetnike, tudi morilci na Javorci, ni ključno. Ključno je, da med spomini domobrancev ali njihovih »dušnih pastirjev« nisem našel niti enega sporočila, ki bi bilo vsaj približno tako samoprepoznavno in odkrito, kot je Roterjevo.

Prijavi sovražni govor