Potret tedna: Tihomir Orešković, eksperiment z negotovim izidom

Maša polnočnica je bila za mandatarja za sestavo nove hrvaške vlade Tihomirja Oreškovića prvi javni nastop v tej vlogi. Eno prvih rokovanj je v zagrebški katedrali opravil s hrvaškim kardinalom Josipom Bozanićem. Bozaniću se je ob tem na obrazu izrisal precej blažen nasmešek, Oreškoviću malo manj.

Hrvaška politika je ob imenovanju Tihomirja Oreškovića za mandatarja za sestavo nove vlade razdeljena. Logično, saj je taka razdelitev političnega parketa znana že četrt stoletja. Kako bo videti nova vlada, ki jo bo, če bo šlo vse po sreči, oblikoval, bo znano kmalu. Koliko časa bo zdržala, bo odvisno od tega, ali so pogajalci na pogajanjih držali figo v žepu ali so za mizo sedeli z iskrenimi nameni.

To je eksperiment z negotovim izidom, ker je premierski položaj ponujen nekomu, ki je le kratek čas živel na Hrvaškem in ni seznanjen z njenimi družbenimi in političnimi značilnostmi. To sicer ni nujno slabo, a je lahko pomanjkljivost, ker bo Orešković odvisen od svetovalcev in tistih, ki so ga pripeljali na položaj, sporočajo analitiki.

Gre za 50-letnega strokovnjaka – njegovi geni so iz Like, od koder prihajajo hudo trmasti ljudje – s področja financ in informacijskih sistemov, ki je pred dvema letoma v Amsterdamu prevzel posle finančnega direktorja za Evropo izraelske farmacevtske družbe Teva. Skupina Teva je lastnica hrvaške Plive, v kateri je bil Orešković pred odhodom na Nizozemsko predsednik uprave. V Zagrebu rojeni novi mandatar je na univerzi McMaster v Kanadi leta 1989 diplomiral iz kemije. Tam je končal tudi študij MBA o financah in informacijskih sistemih.

Potem je zasedal različne vodilne funkcije v kanadskih farmacevtskih družbah (zato ni nenavadno, da je ena od njegovih večjih ljubezni hokej) Ely Lilly in Novopharm, ki je tudi članica skupine Teva.

V Tevi je zaposlen od leta 2005. Ta družba je leta 2008 postala lastnica Plive, Oreškovića pa so v največjo hrvaško farmacevtsko družbo pripeljali leto kasneje. V Plivi je bil zaposlen na različnih vodstvenih položajih, od predsednika nadzornega odbora do predsednika uprave.

Julija 2014 je prevzel odgovornost za finančno poslovanje Teve v Evropi, aprila 2015 pa je bil imenovan za glavnega finančnega direktorja Tevinega globalnega generičnega poslovanja v Amsterdamu.

Pred leti, ko je prevzemal vodilni položaj v Plivi, je glavni izvršni direktor Teve Jeremy Levin dejal, da želi Tihomirju Oreškoviću »veliko uspehov pri prihodnjem delu«. Številni na Hrvaškem mu to želijo tudi zdaj, ko prevzema v roke vroč kostanj. Nekateri komentatorji v njem vidijo »hrvaškega Maria Montija«, ki je kot italijanski premier v dveh letih finančno stabiliziral Italijo in preprečil grški ali portugalski scenarij. Državljani pričakujejo spremembe, ne pa tudi posegov v pridobljene socialne pravice – pač po načelu vsem lahko, samo ne meni, vsi smo za spremembe, vendar le na mojem dvorišču ne. Toda če vemo, da je bil Monti trdno odločen, da položaj sprejme le pod enim pogojem – da sestavi vlado brez politikov, od katerih je bežal kot hudič od križa –, bo imel Orešković veliko več preglavic, če bo želel postati hrvaški Monti.

Ni skrivnost, da bo v vladi, ki jo namerava sestaviti, dejanska politična moč v rokah predsednikov – HDZ in stranke Most neodvisnih list, Tomislava Karamarka in Boža Petrova –, ki bosta nadzirala sabor, v katerem bodo odločali o zakonskih predlogih vlade in ne nazadnje tudi o premierovi usodi.

Ne potihnejo niti govorice, da naj bi Karamarko celo prevzel položaj namestnika premiera, kar mu odpira prostor, da lahko nekega dne postane tudi premier. Petrov naj bi se zadovoljil s položajem podpredsednika vlade. Tako se postavlja vprašanje o nestrankarstvu, o katerem na Hrvaškem te dni že ptiči čivkajo.

Orešković ne bo mogel sestaviti vlade brez dogovora s Karamarkom in Petrovom, ki sta napovedala, da bosta izbirala strokovnjake. Monti je imel podporo predsednika države Napolitana, Bruslja in konsenz v italijanskem parlamentu, Orešković pa bo bržkone imel podporo le v predsednici Kolindi Grabar Kitarović, Bruselj mu bo nenehno gledal pod prste in zahteval spremembe ter odločne korake, na konsenz v saboru pa lahko že zdaj pozabi. Morda tudi na lovljenje postrvi, kar zelo rad počne oziroma je rad počel doslej.

Hrvaška se je znašla v nezavidljivem položaju. Njeno gospodarstvo sodi med slabša in revnejša v evropski družini. Uradno je sicer izšla iz recesije, vendar se še vedno ubada z resnimi makroekonomskimi in fiskalnimi izzivi, ki zahtevajo določene politične ukrepe. Evropska komisija predvideva, da bo lanski primanjkljaj v hrvaški državni blagajni znašal 5,6 odstotka BDP, brez ukrepov pa se bo primanjkljaj po napovedih letos zvišal na 5,7 odstotka.

Po ocenah več ekonomistov in gospodarskih združenj je na Hrvaškem mogoče pričakovati stagnacijo oziroma zelo skromno gospodarsko rast vse do leta 2020. Da ima gospodarstvo južne sosede pred seboj številne izzive, potrjuje tudi uvrstitev Hrvaške na mednarodnem indeksu konkurenčnosti (IMD World Competitiveness Ranking 2015), na katerem se je uvrstila na 58. mesto med 61 državami, ki jih zajema raziskava. To je sicer eno mesto bolje kot v letu 2014, a v hrvaškem svetu za konkurenčnost poudarjajo, da kljub temu ostaja v gospodarstvu še vedno veliko slabosti – tudi birokracija, za katero Orešković pravi (v pogovoru za portal Banka.hr pred dvema letoma), da si še kar dovoljuje, da pošilja državljane od okenca do okenca, neprilagodljive vladne politike ter slab pravni in regulatorni okvir. Skratka, več kot preveč dela za hrvaškega nestrankarskega mandatarja. Zato ne presenečajo besede slovenskega častnega konzula na Hrvaškem in lastnika družbe Orbico Branka Roglića, ki je dejal, da je Orešković »poslovnež svetovne ravni, Hrvaška, ki se je znašla ne 5 minut do 12, ampak v času, ko je že 15 minut čez 12. uro, pa takega poslovneža potrebuje«.

Orešković bržkone odlično pozna svet farmacije in njenih finančnih tokov, a najbrž se tudi zaveda, da prav farmacevtski lobi na Hrvaškem ni močan. Bančni, prehranski, na čelu s Todorićevim Agrokorjem, poljedelski … v marsičem krojijo gospodarsko-politični vsakdan.

Tihomirja Oreškovića – tisti, ki ga poznajo, ga ocenjujejo kot načelnega človeka naprednih gledanj – čaka precej dela, da se izogne grozečemu bankrotu državnih financ. Da se je Hrvaška odločila, kakorkoli že, za »hrvaškega tujca«, niti ni tako pomembno, pomembneje je počakati na odgovor, ali bo res ostalo le pri eksperimentu z negotovim izidom.