Tiskane izdaje
V sredo zjutraj je iraška vojska začela ofenzivo na Tal Afar, zadnjo večjo postojanko samooklicane Islamske države v Iraku. Nad etnično mešano in geostrateško izjemno občutljivo mesto, ki je bilo od leta 2003 nekakšen mikrokozmos iraške vojne, so poletela vladna in koalicijska letala. Okoli 40.000 pripadnikov iraških vladnih sil, šiitskih milic in kurdskih pešmerg je čakalo le še na ukaz predsednika vlade Haiderja al Abadija o začetku kopenskih operacij. Tistega Haiderja al Abadija, ki so ga leta 2005 iz Bagdada poslali v hitro vnetljivi Tal Afar kot nekakšnega »mirovnega odposlanca«.
Petinšestdesetletni čokati možakar z doktoratom iz elektrotehnike je – ne ravno po svoji volji – zadnje leto postal eden najbolj izpostavljenih vrhovnih poveljnikov vojske na svetu.
Potem ko je pozno poleti 2014 po padcu predhodnika Nurija al Malikija, ki je z nekompetentno, skrajno skorumpirano in maščevalno politiko omogočil vojaški pohod IS po severnem in srednjem Iraku, prevzel vodenje iraške vlade, je bilo jasno, da njegova vloga ne bo tehnokratska. Premierski položaj je dolgoletni nasprotnik Sadama Huseina, ki je velik del mladosti in odraslega življenja preživel v Londonu, prevzel v trenutku, ko je bila Islamska država najmočnejša – skrajna sunitska milica je tedaj nadzirala celoten sunitski trikotnik in velik del severnega Iraka, kjer je po etničnem čiščenju Jazidov na gori Sindžar ogrožala ključne točke Kurdistana, hkrati pa tudi severna vrata Bagdada.
Novi predsednik iraške vlade je septembra 2014, ko se je v boj proti svojim lastnim otrokom vendarle podala tudi Koalicija voljnih 2.0, napovedal oster obračun s skrajneži. Visoko samozavestnega ljubitelja elektronike, izumitelja in poslovneža – v Veliki Britaniji je vodil podjetje, ki je med drugim upravljalo dvigala na londonskem sedežu BBC – nihče ni jemal resno. Disident, ki je v izgnanstvu vodil opozicijsko stranko Dava, s katero je na parlamentarnih volitvah leta 2005 zasedel soliden del iraškega političnega prostora, ob prevzemu oblasti v Bagdadu ni deloval kot odločen vojaški voditelj. Nasprotno. A okoliščine so poskrbele, da je svojo inženirsko osebnost prilagodil brutalni vojni.
Za nekdanjega političnega oporečnika, ki je v Huseinovih zaporih izgubil dva brata, je bil to velik preskok. In to kljub temu, da se je vrnil v Irak kmalu po ameriško-koalicijski invaziji in se brez oklevanja pridružil okupacijsko-tranzicijskim oblastem, ki so po vojaškem uničenju razdejale državo še gospodarsko, politično in družbeno. Kot elektrotehnik je leta 2003 prevzel vodenje ministrstva za (tele)komunikacije in se – zaradi podeljevanja licenc za mobilno telefonijo – kaj kmalu znašel v središču korupcijskega škandala.
A njegova odgovornost ni bila nikoli dokazana. Abadi se je v novi vladi, podizvajalki tedanje ameriške neokonservativne administracije, dejansko izkazal za najbolj glasnega kritika začasnega upravitelja Iraka Paula Bremerja. Človeka, ki je na letalu za Bagdad prosil sodelavce, naj mu na zemljevidu pokažejo Kurdistan, in človeka, ki je z razpustitvijo iraške vojske veliko prispeval k razmahu nikoli končane državljanske (sektaške) vojne. Abadi je nasprotoval privatizaciji državnih podjetij in se, posledično, hitro sprl z Bremerjem, ki ga – razen naftnih poslov – kaj dosti drugega v Iraku ni zanimalo.
Po kratkem zatišju je Irak razneslo. Najbolj krvava leta državljanske vojne je Abadi preživel v bagdadskem zelenem območju, nekakšnem slonokoščnem stolpu – podobi distopične globalne prihodnosti in iraške sedanjosti. Nekaj časa je deloval kot vladni svetovalec, potem bil decembra 2005 izvoljen v iraški parlament, kjer je vodil izjemno »občutljiv« odbor za gospodarstvo, investicije in obnovo. Leta 2006 je bil omenjen kot morebitni tekmec tedanjega premiera Nurija al Malikija, a vodenja vlade (še) ni prevzel.
Hitro se je vzpenjal po notranji bagdadski hierarhiji, ki so jo vse bolj obvladovali iraški šiiti – prek njih pa, kljub ameriški vojaški prisotnosti, Iran. Abadi se je vse bolj posvečal naftnim poslom, bil je tudi eden redkih vidnih iraških politikov, ki so javno zahtevali prepoved delovanja (ne le) ameriških zasebnih varnostnih podjetij v Iraku, na čelu z Blackwater.
Sektaška vojna je počasi prestopila iraške meje, regija je brbotala, izbruhnila je »arabska pomlad«, padale so stare diktature in rasle nove – skupaj s skrajnimi islamističnimi milicami. Irak je ob Siriji postal središče že dolgo ne več le hladne bližnjevzhodne vojne, katere pomembna akterka je po letu 2013 postala tudi Islamska država, ki je v Iraku, okrepljena z nekdanjimi Sadamovimi častniki in vidnimi člani prav tako razpuščene stranke Baas, nasledila mezopotamsko franšizo Al Kaide.
Nekdanji predsednik iraške vlade Nuri al Maliki. Foto: AP
Dolgoletni predsednik vlade Nuri al Maliki je z vsako potezo le krepil razloge za vojaško in politično dominacijo IS v iraških sunitskih območjih. Ko je konvoj IS junija 2014 brez omembe vredne obrambe zasedel Mosul, iz katerega sta pobegnili dve diviziji iraške vojske in pustili za seboj ogromno pretežno ameriškega orožja, je nesposobni Maliki padel v nemilosti pri nadrejenih v Washingtonu in Teheranu, od koder so »skupaj, a ločeno«, poskušali nadzirati delovanje iraških oblasti. V Bagdadu je nastala politična kriza, Maliki pa je ostal brez »botrov«. Nasledil ga je – kot kompromis – Haider al Abadi, svojčas lastnik londonskega lokala, kjer so se zbirali pripadniki iraške opozicije in številnih varnostno-obveščevalnih služb.
»Tajming« za prevzem najbolj izpostavljene funkcije v skoraj padli državi bi bil težko težji, a Abadi je nemudoma stopil v akcijo. Vojaško, politično in gospodarsko. Povedal je, da si želi delovati povezovalno – številne pomembne funkcije je namenil v desetletju po padcu Huseinovega režima marginaliziranim sunitom. Svojo neomajno podporo mu je nemudoma izrazil tudi verski voditelj iraških šiitov, ajatola Ali al Sistani – to je močno okrepilo njegovo pozicijo.
Okrepil je vojsko in s pomočjo mednarodne koalicije (letalstvo) in Irana (šiitske milice) začel obračun z Islamsko državo. Po dogovoru o delitvi dobička iz naftnih poslov v iraškem Kurdistanu se je zbližal tudi s Kurdi, ki so, eksistencialno ogroženi od IS, nujno potrebovali vojaško pomoč iz Bagdada. Elitne protiteroristične enote iraške vojske so leta 2015 krenile v uspešen, a brutalen in smrtonosen vojaški marš, ki z vmesnimi postajami v Ramadiju, Faludži, Baidžiju in Tikritu traja še danes.
Haider al Abadi v palači Združenih narodov. Foto: Mike Segar/Reuters
Pred dobrim mesecem se je Abadi, ki je doktoriral na univerzi v Manchestru, zmagoslavno sprehodil po ulicah zahodnega Mosula. Natančneje: po ostankih ulic porušenega Mosula. Iraška vojska je s pomočjo koalicijskih bombnikov iz drugega največjega iraškega mesta po devetih mesecih spopadov, ki jih vojaški poznavalci ocenjujejo za najintenzivnejše urbano bojevanje po drugi svetovni vojni, pregnala pripadnike IS. Skupaj z njimi so iraške vladne sile pustile za seboj popolno opustošenje: intimno, kolektivno, družbeno, politično in infrastrukturno.
A pijanost zmagoslavja je bila tudi tokrat močnejša od dostojanstva – predsednik iraške vlade in vrhovni poveljnik iraških sil za trpljenje civilistov in usodo družin poražencev ni pokazal kaj prida milosti. Številnih izvensodnih pobojev in množičnega sektaškega maščevanja, proti kateremu je imel toliko povedati, ko je prevzel vodenje iraške vlade, Abadi ni obsodil. Še več, elektroinženir se je na največjem bojišču našega časa obnašal, kot da prihodnosti ni.
Morda res ne. Petindvajsetega septembra bodo prebivalci iraškega Kurdistana na referendumu glasovali o neodvisnosti. Kurdskemu plebiscitu, ki bo imel izjemen vpliv na geostrateška in varnostna razmerja, nasprotujejo prav vse iraške sosede, toda kurdski voditelji so odločeni, da bodo referendum – kljub številnim grožnjam, razkosani Siriji in dejstvu, da vojna z IS še ni končana – izpeljali.
Ne glede na posledice.
