Pomisleki: Povest o dveh družinah

V ljubljanskem bloku blizu mestnega središča živita dve družini. Starša sta univerzitetno izobražena, zaposlena – eden v javnem sektorju in drugi v gospodarstvu – in imata po dva otroka. Na parkirišču stojita njuna enoprostorna družinska avtomobila, otroci obiskujejo isto šolo in se srečujejo na igrišču. Večino dnevnih nakupov opravijo v najbližji trgovini, konce tedna preživljajo doma ali na družinskih izletih v naravi.

Za računalniškega analitika, ki izdeluje demografske profile za zavarovalnice, banke in trgovce, sta družini skoraj enaki. Živita na istem naslovu, imata podobne prihodke, primerljive potrošniške navade in pripadata enakemu družbenemu (srednjemu) razredu. Vendar so med njima tudi razlike, ki jih običajna demografska analiza ne pokaže.

Člani prve družine so se udeležili javnega shoda, v katerem so nasprotovali spremembam družinskega zakonika in enakim možnostim za istospolne pare. Druga družina se je večkrat sprehodila po ljubljanskih ulicah in javno podprla novo družinsko ureditev. Prvi hodijo v cerkev, drugi niso prejeli nobenega zakramenta. Očeta pa ne govorita, odkar je omemba begunske problematike na sestanku hišnega sveta povzročila besedno vojno med udeleženci in zasenčila praktične interese male stanovanjske skupnosti.

Člana dveh skoraj identičnih družin se zaradi ideoloških in kulturnih razlik nista več mogla pogovarjati niti o dotrajani fasadi, nujnem popravilu strehe ali zasedenih parkiriščih. Enaka razhajanja bodo verjetno usmerjala tudi njune druge državljanske odločitve: kako bosta glasovala na referendumih, katere kandidate bosta podprla na volitvah in pod čigave peticije se bosta podpisala. Tudi če bosta zato izbirala politične predstavnike, ki bodo neposredno škodovali njunemu interesu: ukinili njuno službo, zmanjšali socialne pravice in možnosti izobrazbe za njune otroke, jima poslabšali življenjski standard ali omejevali državljanske svoboščine.

Takšni primeri niso samo hipotetični. Na ameriških televizijskih mrežah so prejšnji teden predvajali posnetek priseljenskega delavca, ki je za svojega predsedniškega kandidata izbral Donalda Trumpa – politika, ki obljublja množičen izgon Mehičanov in drugih nezakonitih priseljencev iz države, če bo izvoljen (ker da je Trump nov obraz in ima prave vrednote). V ZDA so revni belci pred leti množično demonstrirali proti zdravstveni reformi, ki bi prav njim najbolj olajšala dostop do osnovnih zdravstvenih storitev, saj so v univerzalnem zdravstvenem zavarovanju prepoznali nevarno komunistično idejo. Enako nedoumljivi se zdijo verniki, ki svojim voditeljem spregledajo vse naglavne grehe – od laganja in korupcije do nezakonskih otrok –, dokler javno zagovarjajo poštenost in družinske vrednote.

Britanski novinar in pisatelj George Orwell je v reportažnem zapisu Pot v Wigan (Študentska založba, 2013, prevedla Tina Mahkota) pred skoraj osemdesetimi leti poskušal razumeti zelo podobno politično nedoumljivost. Odpravil se je v industrijska središča na severu Velike Britanije in spoznaval razmere, v katerih so živeli in delali tedanji delavci. Obiskoval je rudnike, živel v revnih delavskih naseljih, popisoval mezde in meril dolge delovnike. Za revne in izkoriščane britanske delavce je bil socializem edina smiselna politična ideja, je verjel Orwell. Nobena druga stranka ni zahtevala družbenih sprememb, ki bi lahko bistveno izboljšale življenje delavskega razreda. A so bili pogosto prav delavci največji nasprotniki socialistov in so volili konservativce – tradicionalne zaveznike plemstva in kapitala. Kar je bilo podobno, kot če bi kokoši volile lisice.

Orwell ni mogel razumeti, zakaj izkoriščanci volijo svoje izkoriščevalce, dokler se ni med bivanjem med delavci soočil z lastnimi razrednimi in kulturnimi predsodki. Britanski delavec si želi samo poštenega plačila za pošteno delo, je ugotovil. V socializmu in socialistih pa vidi vse tisto, česar ne mara. Sindikaliste, ki so se prodali lastniku tovarne. Sufražetke, ki nočejo skrbeti za otroke in pripraviti večerje. Razvajene meščane, ki nikoli niso delali, in bledikaste izobražence, ki so pametovali o nekakšnem razrednem boju. Hkrati si je moral prepričani socialist in meščanski izobraženec priznati, da so mu številne navade in vrednote delavskega razreda odvratne. Učitelj in izdelovalec opek sta lahko enako revna in imata enakega nasprotnika: aristokracijo in kapital. Ampak ju razdvajajo tako velike razredne in kulturne razlike, da ne bosta nikoli nastopila proti razlogom za njuno skupno revščino.

Orwella je potovanje v Wigan močno zaznamovalo. Britanski socialisti sprva niso hoteli izdati njegove knjige in slišati kritike, da delavce sami potiskajo proti konservativcem – kar velja tudi za številna novodobna levičarska gibanja. Sam pa je bil vse bolj prepričan, da lahko delavski in srednji razred poveže samo ideologija, ki ljudem ne bo obljubljala malo večje mezde.

»Skoraj vsi evropski progresivni misleci so po koncu svetovne vojne trdili, da ljudje ne potrebujemo ničesar drugega kot udobje, varnost in beg pred trpljenjem. V njihovem razmišljanju ni bilo prostora za patriotizem, samožrtvovanje in vojaško junaštvo,« je leta 1940 zapisal v recenziji Hitlerjevega manifesta Moj boj. Arhitekt nacističnega tretjega rajha je zelo dobro vedel, da človeška bitja nočejo samo krajšega delovnika, boljše higiene, nadzorovanja rojstev in drugih racionalnih ukrepov za povečanje blaginje večine prebivalstva, je pojasnil Orwell. Rojakom ni obljubljal užitkov, ampak bojevanje, nevarnost in smrt za veliko domovino. Namesto pacifizma je poskrbel za bobne, zastave in parade – podobno kot Stalin, ko je v Rusiji gradil svojo militantno različico socializma. Enaka čustva in potrebo po smislu pa danes nagovarjajo ideologi islamske države, zaradi katerih se številne muslimanske študentke in dijakinje odrekajo karieram, zapuščajo evropske šole in se pridružujejo skrajni islamski doktrini, ki v njihovem spolu vidi samo moško lastnino.

Sedanje ekonomske in begunske krize še ni mogoče neposredno primerjati z razmerami, v katerih so med dvema svetovnima vojnama živeli Evropejci. Vendar so že njeni prvi izbruhi opozorili, da Evropa tudi tokrat nima odgovora na politični populizem, ki je v dvajsetem stoletju nekajkrat požgal staro celino.

Nedavni slovenski (proti)begunski shodi so pokazali, kako hitro lahko ideološka razhajanja zarežejo med skoraj enake družine in jih poženejo na nasprotne strani policijskih kordonov. Takšni dogodki pa so še zlasti nevarni v družbah, kjer državljani že pred krizo niso znali uskladiti vrednostnega in političnega sistema. V večini (zahodnih) parlamentov EU se na vrhu izmenjujejo krščansko-ljudske in socialnodemokratske stranke, ki sestavljajo vladne koalicije z zelenimi, liberalnimi in manjšimi nacionalnimi strankami. Podobna strankarska pokrajina bi dobro odražala tudi slovensko družbo, a so se slovenski volivci na zadnjih nekaj volitvah raje odločali za stranke imena in priimka, stranke protikomunizma in postkomunizma, populiste in stranko upokojencev. Čeprav niso nikoli zares znale poskrbeti niti za praktične interese lastnih volivcev.

Takšne šibke stranke brez programa in vsebine ne bodo mogle ustaviti hujskaškega populizma, ki izrablja človeško tragedijo beguncev, podpihuje strah in nagovarja domoljubna čustva, pred katerimi je svaril Orwell. Zameji ga lahko samo zavedanje, da spodbujanje vsakršnega nasilja, sovraštva in kratenja človekovih pravic nujno prinaša družbo, v kateri noče živeti nobena družina ali posameznik. Ne glede na nacionalnost, spolno usmerjenost ali svetovni nazor.