Pozabljene žrtve generala Ratka Mladića

»Tega ne privoščim niti tistim, ki so to naredili. Naj jim bog da boljše,« pripoveduje Devleta Omerović.

sob, 25.11.2017, 06:00

Dvaindvajset let po podpisu daytonskega sporazuma več kot 60 družin blizu Tuzle živi v začasnem naselju Ježevac, ki so ga Norvežani postavili leta 1994. Med njimi je največ družin vdov iz Srebrenice. Izločeni iz okolja, odrezani od sveta se borijo za golo preživetje. Za prav nič drugega. V podobnih naseljih živi še približno 1350 družin. Več kot tretjina jih je iz Srebrenice.

Šugra Mustafić sedi na klopi pred lično barako. Predaja se še zadnjim jesenskim sončnim žarkom, ki godijo njenim kostem, a motijo njene občutljive oči. Ob njej stoji njen sin Nermin. Dvainpetdesetletna žena pripoveduje: »Izgubila sem 42 sorodnikov. Najprej so mi zaklali brata v Potočarih, očeta nisem našla, moža so odpeljali v taborišče Šlivovica. Nikoli več ga nisem videla. Knjigo bi lahko napisala o vsem, kar se nam je pripetilo od tistega dne, ko smo zapustili dom, do prihoda v Ježevac. Debelo knjigo. Pravo knjigo.«

Knjigo, pravo knjigo, kot pravi Šugra Mustafić, bi lahko napisali skoraj vsi prebivalci zbirnega centra Ježevac. Pa ne le o vojnem času, tudi o življenju v naselju, ki so si ga humanitarci zamislili kot začasno rešitev predvsem za ženske iz Srebrenice, zdaj pa so v njem z družinami že več kot 20 let. Barake, v katerih živi vsaj še 60 družin, ležijo v ozki dolini med ne prav visokimi, a strmimi hribi, prekritimi s skoraj neprehodnim gozdom. Od daleč, zelo od daleč, ko se pred tvojimi očmi pojavijo obrisi prvih prebivališč, pomisliš, kako lepo bi bilo tu preživeti počitnice. In res, le za dvema ali tremi griči je priljubljeno rekreacijsko središče za meščane iz Tuzle, ki je oddaljena nekaj več kot 30 kilometrov. Tako spokojno je videti. A videz ne bi mogel biti bolj lažen.

»Že na začetku je bila v naselju popolnoma neprimerna situacija,« pravi Branka Antić-Štauber, predsednica in ustanoviteljica združenja Moč ženske (Snaga žene), edine organizacije, ki ji je še mar za prebivalce tega zbirnega centra. Doktorica Branka, kot ji rečejo v Ježevcu, obiskuje naselje od leta 1994, ko je začela delati kot infektologinja.

»Tu je živelo več kot tisoč ljudi. V hišici, ki ima približno 35 kvadratnih metrov, je bilo tudi po 24 ljudi. Samo predstavljajte si vzdušje. Nobenega miru nimaš. In ko ne moreš spati v miru in nimaš niti enega obroka, ki bi ga pojedel v miru, je zelo slabo. Nihče se ne poglobi v te majhne stvari, ki prizadenejo vsakega posebej, vsi bi reševali probleme na politični ravni. Vse samo globalno, medtem ko je begunska travma individualna, težave beguncev raznovrstne in zapletene. Pri vsakem se travma drugače razvija. Ljudje enostavno nismo enaki: razlikujejo se naše zmogljivosti, sposobnosti, poleg tega nosimo v sebi različne travme iz otroštva. In na to se je pri njih nagrmadila še vsa groza, ki jo prineseta vojna in begunstvo.«

»Življenje v teh naseljih resnično nima nobene lepote,« pravi zdravnica.

Branka Antić-Štauber je prepričana, da v naselju ni nikogar, ki bi se po toliko letih rešil travm. Nekateri so jih asimilirali in z njimi živijo naprej, pri številnih pa so se razvile v depresijo, anksioznost; veliko jih ima simptome posttravmatske stresne motnje. Revščina zaznamuje vsa begunska naselja v Tuzelskem kantonu. Nezaposlenost je velika. Te ženske, Branka Antić-Štauber jim reče primarne žrtve, imajo skromne pokojnine, v povprečju 350 konvertibilnih mark (približno 170 evrov). Dobivajo jih zato, ker so izgubile sinove, može. Medtem pa so otroci, otroci, ki so preživeli vsa ta grozodejstva in so zdaj odrasli ljudje v dvajsetih letih, v glavnem nezaposleni. Nekateri so tudi poročeni, že starši, a brez dohodkov.

»In zdaj vsi živijo od te pokojnine, ki jo ima primarna žrtev, oseba, ki so jo pregnali, ki je preživela vsa ta taborišča, posilstva in še marsikaj drugega.«

»Kdorkoli je to preživel, se zanj ni dobro končalo. Vsi smo enaki,« reče Fadila Milić, prebivalka Ježevca, a zares bi vsaka, vsak med njimi lahko napisal veliko knjigo, pravo knjigo.

Devleta Omerović: Bog, jaz, otroka

»Tega ne privoščim niti tistim, ki so to naredili. Naj jim bog da boljše,« reče Devleta Omerović. »Imate vse, naenkrat nimate ničesar. Vsi so umrli. Brat, mož, oče, ded, bratranec … vsa družina. Ostali smo bog, jaz in moja otroka.«

Mož je pred vojno delal v srbskem podjetju Partizan Put. Tunele in ceste so gradili. Postavila sta si hišo. »Prej je bilo veselje. Bilo je lepo, a kratko,« se spominja. S srbskimi sosedi se niso nikoli prepirali. Še več: dobro so se razumeli. »Ko je bilo veselje, ko se je pelo, plesalo, smo bili vedno skupaj.« In potem se je začelo. S sinovoma Abidom in Senadom, najmlajši je imel dve leti, starejši pet, je leta 1992 zbežala proti Srebrenici, verjela je, da na osvobojeno in varno območje.

»Bežiš, bežiš, pa nimaš moči, sneg ti sega do pasu. Enega otroka nosiš v naročju, drug se duši v snegu, na ramenih imaš malo kruha in moke ... V Srebrenico smo prišli bosi. Hladno je, ni oblačil. Hrane zmanjkuje. Prosiš naokrog, da bi dobil vsaj toliko moke, da bi lahko otrokoma nekaj spekel. Vsi otroci, ne le moji, jokajo, kričijo. Hodiš po ulici. Iščeš zavetje, a ga ne najdeš. Granate ubijajo. Z vseh strani streljajo, vse, kar vidiš, so mrtva telesa. Iz otroških trupel lezejo čreva. Nikjer ne vidiš nič dobrega.«

Devleta Omerović je bila v Srebrenici eno leto. Potem je, tako razloži, Philippe Morillon, francoski general, poveljnik sil ZN med vojno v Bosni in Hercegovini, poskrbel, da so približno 9000 ljudi umaknili iz enklave. Z otrokoma je bila med njimi. Nekaj deset tisoč jih je ostalo v mestu. »Ko so prišli kamioni, so ljudje navalili, jokali, kričali, samo da bi se izvlekli. A le nekaj kilometrov stran, v Bratuncu, nas je čakalo novo maltretiranje. Bilo je strašno, da se le ne bi nikoli več ponovilo.«

Pristali so v Banovićih, manjšem rudarskem kraju, manj kot 40 kilometrov oddaljenem od Tuzle in več kot 130 kilometrov od njenega doma. Stanovali so v osnovni šoli. Približno 50 jih je spalo v eni učilnici. Ko je norveška vlada zgradila začasno naselje Ježevac, so se preselili. Najprej so bile v hiši, hišici, tri družine. Dvanajst ljudi.

Devleta Omerović je ves čas jokala, prav tako njena tašča: »Otroka sta se od naju nalezla strahu. Samo bog to ve in Branka. Pripeljala je psihiatra, pomagala nam je, da smo prišli do psihoterapij.« Zdaj so v Ježevcu 24 let.

»Na nas so vsi pozabili,« se ne slepi Devleta Omerović. »Če je bila že taka katastrofa, in moj bog, bila je, bi se morali boriti vsaj za mladino. Potruditi bi se morali, da gredo naprej, da ne zastrupljamo njihovih dni, let. Rasli so brez očeta, brez očetove ljubezni.« Za očetom je Abidu in Senadu ostala ena sama fotografija.

Nikoli se ne bo vrnila domov, kjer sta z možem gradila prihodnost, kjer ima še vedno svojo zemljo. Zdaj je zaraščena. Nedostopna. V vasi so redke hiše popravljene, še bolj redke naseljene. Vaščani so se razkropili po svetu: v Ameriko, Nemčijo, Francijo … A Ježevac bi si še kako vsi trije želeli zapustiti. Čeprav vdovska pokojnina ne presega 350 konvertibilnih mark, je vzela kredit in leta 2011 so začeli graditi hišico na občinski zemlji v vasi, nekaj kilometrov oddaljeni od naselja. Upali so, da bosta sinova dobila redno zaposlitev. Žal je največ, kar najdeta, priložnostno delo, ko zaslužita 20, 25 konvertibilnih mark na dan. Ne verjame več, da jim bo sploh kdaj uspelo dokončati hišo.

V Srebrenico, Potočare, gre enkrat na leto: 11. julija na spominsko slovesnost. Moža so pokopali leta 2010. Našli so tri kosti. »Rada grem tja, da se zjokam. Potem se vrnem in spet gledam svoja otroka. Najbolj bi bila srečna, če bi imela službo. V naselju je veliko mladine, a nihče nima dela. Imajo pa travme.«

Fadila in Zlatko Milić: Če imaš delo, lahko vse rešiš

Zakonca Milić sta iz Zvornika, mesta ob Drini, ki danes pripada Republiki Srbski, mesta, v katerem je bilo prebivalstvo vedno pisano. Po končanem šolanju sta se zaposlila v tiskarni, kjer sta se tudi spoznala. Vojna ju je presenetila.

»Bil je petek,« začne pripoved Zlatko Milić. »Bili smo v službi, ko me je sodelavec, Srb, zaprosil, če lahko darujem kri za njegovega očeta, ker jo je v bolnišnici primanjkovalo. Tovariško sem privolil. Še na večerjo nas je potem povabil. Ko smo se skupaj veselili, so bili topovi na drugi strani Drine, v Malem Zvorniku v Srbiji, že usmerjeni proti Bosni, le da so bili pokriti s cerado. In v torek se je začelo. Kolega je vedel. Vse so vedeli: čas napada, kaj bodo naredili. Kaj bi mu bilo, če bi mi rekel, pojdi in si reši glavo. Ostal sem med zadnjimi Muslimani v mestu.«

Zlatka Milića, njegovo ženo in šestmesečno hčer sta reševala njegova prav nič bosanska ime in priimek. A kljub temu se je z izgnanstvom začela dolga kalvarija, ki se v Ježevcu podaljšuje v neskončnost. Izgubljeni za vedno, pravi njegova žena. Preživeli so nekaj begunskih taborišč v Srbiji, dokler jih s pomočjo UNHCR niso zamenjali s srbsko družino na Palah. Medtem se jima je rodil še sin.

Zakonca bi se sprijaznila z vsemi nadlogami tega sveta, če bi le imela delo. »Če imaš delo, lahko vse rešiš. Predstavljala sem si, da bo drugače. Da bomo tukaj vsi delali,« pravi žena. Mož doda: »Zaposlitev je predpogoj za vse. Sram me je, ko ljudje tu delijo pakete ali karkoli drugega. Vem, da lahko s svojimi rokami še vedno nekaj naredim, ne pa da dobivam miloščino.«

Od Ježevca je le lučaj do rudnikov črnega premoga RMU Tito Banovići, ki so jih začeli odpirati leta 1946, takoj zatem, ko je delovna mladinska brigada končala pot Brčko–Banovići. V najboljših letih je bilo v rudnikih skoraj 4000 zaposlenih, danes, ko je iz uradnega imena izginila beseda Tito, jih je še vedno okrog 2700. A kljub temu je številka premajhna, da bi v vseh teh letih sprejeli kogarkoli iz Ježevca. Res pa je, vedo povedati vsi v naselju, da bo mogoče zdaj v kratkem nekdo izmed njih postal rudar. Drugim je že leta namenjeno odlagališče, Kipa mu rečejo, kamor iz rudnika s tovornjaki odvažajo odpadni material. Še vedno se v njem skriva nekaj premoga, ki ga ženske, moški in otroci nabirajo v vreče in prodajajo naključnim kupcem. Tudi Zlatko Milić to počne. Pogojev za pokojnino ne bosta nikoli dosegla tudi zato, ker jima ne priznajo delovne dobe do leta 1992. Žena je prebolela raka in svetovalke organizacije Moč ženske so ji pomagale urediti invalidnino.

Pa vendar ima njuna saga poglavje, ob katerem se oddahneš, odpočiješ in zbereš pogum za nadaljevanje njihove knjige, knjig njihovih sosedov.

Sin Edin, ki se je rodil med vojno in je imel manj kot dva kilograma, ko je prišel na svet, je danes programer v ameriškem podjetju v Sarajevu. »Končal je študij na mednarodni fakulteti v Sarajevu. Ima delo, za katero se je izšolal, poročil se je, čakam vnuka,« pravi Zlatko Milić. »On je senzacionalen, edinstven. Samo šolnina je bila več kot 10.000 konvertibilnih mark. A ker je imel povprečno oceno več kot devet, je dobil štipendijo. Na katedri so bili samo ameriški profesorji, pouk je potekal v angleščini. Zdaj želijo, da gre v Seattle, kjer je sedež podjetja. Zeleno karto že ima.«

Prve štiri razrede osnovne šole je Edin končal v naselju, potem je nadaljeval osnovno šolo tako kot njegovi sošolci v bližnjem kraju Oskove.

Amira Ahmetović je deset let učiteljica v Ježevcu. Takrat je obiskovalo šolo nekaj več kot deset učencev. Letos so trije. Vsak v drugem razredu. Prepričana je, da je pozitivna lastnost kombiniranega pouka, ko so v učilnici otroci različnih starosti in sledijo različni učni snovi, v tem, da morajo biti pri pouku bolj zbrani.

Pomembno se ji zdi, da so prvi razredi osnovne šole v naselju. »Bližje jim je. Z integracijo, ko pridejo v 5. razred v šolo v bližnjo vas, nimajo težav, ker že prej organiziramo skupne delavnice, tudi izlete, da nimajo občutka, da so drugačni. Potrudimo se, da bi nam bilo lepo. Lahko bi bilo slabše.«

Ker je večina staršev nezaposlenih, imajo otroci brezplačne učbenike, učiteljica ne zahteva od njih nobenih materialnih stvari, da ne bi bilo pomanjkanje denarja ovira za učenje. »Pri učenju ne popuščam. Veliko je bilo zelo dobrih učencev, številni so nadaljevali šolanje na srednjih šolah, nekateri so tudi doštudirali. Ti se ne vrnejo v naselje,« pove učiteljica.

Hazira Đafić: Takoj bi šla od tu!

»Moje življenje ni ničemur podobno. Težave, skrbi. Več kot dvajset let živim v kolektivu. Dvajset polnih let.«

Življenje Hazire Đafić res ni ničemur podobno. Ja, vojno je preživela, vendar je njena družina, starši, sestra in bratje, pristala v različnih zbirnih centrih. Seveda so si želeli, da bi se vrnili domov v zaselek blizu Srebrenice. Že leta 1995, takoj ko se je ustavila vojna, pripoveduje Hazira Đafić, so se napotili tja. Ko so se približevali ruševinam, ki so bile včasih njihova domačija, je neučakana mlajša sestra stekla proti hiši. Oče jo je poskusil ustaviti, a je samo zaslišal, kako je razneslo mino. Na pragu njihovega doma. Raztrgala ji je nogi.

»Zdaj živi z bratom v majhni hiši v Lukavcu. Podaril jima jo je neznanec, ko je slišal za njeno nesrečo. Še so dobri ljudje,« reče Hazira Đafić.

Jasmina prejema socialno pomoč v višini 120 bosanskih mark. Z bratom preživita tako, da nabirata drva v okoliških gozdovih. Nedoumljiva pota usode so kruto povezala Hazirino družino z nabiranjem drv. In minami. Brat Vahded, star komaj 29 let, je pri sekanju drv pred štirimi leti stopil na pozabljeno mino. S prijateljem sta bila v trenutku mrtva.

»Ko je umrl brat, me je odpeljalo. Bila sem v redu, zdrava, od takrat je konec z menoj. Z njim je vse odšlo.« Hazira Đafić se s pomočjo pomirjevalnih in uspavalnih tablet, tako kot večina žensk v naselju, nekako pretolče do jutra. »Zaradi skrbi ne morem spati. Ob petih vstanem. Najprej razmišljam, kaj bom skuhala, kaj bomo jedli, in potem grem po drva,« pravi.

Da preživijo zimo, potrebujejo 10 do 15 kubičnih metrov lesa. Tako se Hazira s prijateljicami ob znosnem vremenu večkrat na dan poda na strma pobočja, v mračen, turoben gozd. Obute v črna gumijasta obuvala brez pet, ki varujejo noge pred ostrim kamenjem, a jim zato trdi robovi zarezujejo v gležnje drobne rane, z največjo naglico hitijo skozi goščo. Ustavijo se le pri manjših umirajočih drevesih. Izkušeno trkajo po deblih in ugotavljajo, katero se bo vdalo pod njihovo težo. Podrta trhla drevesca zvežejo z vrvjo, njihovim največjim bogastvom, edinim orodjem, s katerim si pomagajo pri nevarnem delu. Z največjo naglico, kot bi jih doma čakalo ne vem kaj lepega, se spustijo v dolino. Za seboj vlečejo uporen les, ki se ustavlja ob vsaki grčasti korenini in jih prehiteva na strmih, kot led zglajenih blatnih stezicah.

Njen življenjski sopotnik Zaim Alić ji pri tem ne more, pravzaprav ne sme pomagati. Gozdarski inšpektorji so dosledni: ženske lahko, moški ne. »Jasno jim je, da me ne moremo sekati,« pove Hazira Đafić. Verjetno vedo tudi, da ženske s čiščenjem negujejo gozd in zares opravljajo delo, ki bi ga sicer morali nekomu plačati.

Zime sovraži: »Zdaj lahko delam na vrtu. Pozimi se nič ne dogaja. Zmeša se ti lahko. Nikamor ne moreš. Sneg. Zima je katastrofa.«

»Takoj bi šla od tu! Pa nimam nič. Niti v Federaciji niti tam v Republiki Srbski.« Za Haziro Đafić je vse daleč. Ne spomni se niti, kdaj je bila zadnjič v Tuzli.

»Ne vem niti, kje je Sarajevo. Nikoli nisem bila v Sarajevu in rada bi videla, kako je tam. Grem le v Banoviće k zdravniku. Po tablete in takoj domov. Potem pa v gozd.«

Doktorica Branka: Ustavimo vojne

»Več kot 25 let je minilo od takrat, ne spomnim se več, kaj je vse bilo. Moramo se obrniti proti …,« reče Fadila Milić. Zmanjka ji besed. »Bodočnosti,« dokonča stavek njen mož. Pogled, ki mu ga nameni žena, ne govori o tem, da je imela prav to v mislih.

Ob podpisu daytonskega sporazuma novembra 1995 je bilo v Bosni in Hercegovini razseljenih več kot dva milijona ljudi, več kot polovica prebivalcev, ki so jih v tej republiki našteli ob popisu leta 1991. Že na začetku vojne je pribežalo v Tuzlo skoraj 146.000 ljudi. Ob koncu vojne je v Tuzelskem kantonu bilo približno 68.000 pregnancev, ki so iskali stanovanje in pomoč za vse, kar pripada vsakemu človeku na tem svetu. Številni so živeli v bolj ali manj od mesta odrezanih 23 zbirnih centrih. Nekatera naselja, ki so bila mišljena kot tista prva res kratkoročna rešitev, še vedno stojijo. V njih je še vedno več kot 1300 družin, približno tretjina jih je iz Srebrenice. Vlada je objavila, da bodo Ježevac zaprli do leta 2018: tistim ženskam in njihovim družinam, ki se nimajo kam preseliti, bodo dodelili socialna stanovanja v Tuzli in okolici. V Ježevcu tej zgodbi ne verjamejo več.

»Seveda ne,« pravi Branka Antić-Štauber. »Ti ljudje so dokončno izgubili korak v življenju, dokončno so izgubili vizijo bodočnosti.« Predolgo manipulirajo z njimi in jim obljubljajo pomoč. Bosanska vlada, mednarodna skupnost, nevladne organizacije so predvsem prva leta po vojni imele nekaj močnih projektov, ki so stimulirali in omogočili, da so se preživeli začeli vračati v Srebrenico. Žal je proces potekal počasi in v obdobju 2002–2010 se je le od 5000 do 6000 razseljenih ljudi vrnilo domov. Organizacija Moč ženske je spremljala te družine na njihovih domovih. Po mnenju Branke Antić-Štauber so te ženske pokazale izjemen pogum. Odpravile so se v temo, ki je bila nekoč njihov svetli dom.

»Če pogledam nazaj, lahko rečem, da je to imelo smisel, ker so se relativno hitro vrnili. Recimo, da so bili pregnani leta 1994, 1995, torej govorimo o obdobju šestih, sedmih let, ki so ga preživeli v izgnanstvu. Statistika sicer kaže, da so vrnitve najbolj uspešne v prvih štirih letih. Takrat so pri povratnikih manj izraziti simptomi travmatizacije, depresije, posttravmatske stresne motnje, njihova kakovost življenja je neprimerno boljša kot pri tistih, ki so ostali v centrih. Ti, ki so se vrnili, so, enostavno rečeno, veliko bolj zdravi,« meni Branka Antić-Štauber. Pozneje jim je čedalje težje zaradi emotivnih in psiholoških sprememb, ki se s časom stopnjujejo.

Prvi pogled na njihove domove po toliko letih je najbrž zastrašujoč: neprehodna dvorišča, zaraščeni vrtovi, ruševine namesto hiš. »Kam naj se po toliko letih vrnejo? To je veliko delo še posebej za ženske, ki so ostale same in se ne počutijo sposobnih, da bi si same uredile domove.« Vasi okrog Srebrenice so majhne in raztresene. V naselje, ki je zdaj brez infrastrukture, bi se vrnila ena, mogoče dve ženski. Postavlja se vprašanje, ali se državi splača vložiti ogromna sredstva v napeljavo vodovoda, elektrike, obnovo cest za eno ali dve družini.

Kot da življenje ne bi bilo dovolj naporno, v zbirne centre, v Ježevac za zdaj še ne, občina Tuzla v izpraznjene stanovanjske enote naseljuje ljudi s socialnimi težavami, Rome, ki so jim poplave odnesle naselje, in vse, ki se ne morejo prilagoditi vsakodnevnemu mestnemu življenju. Recimo v naselju Mihatovići se je naenkrat znašla pisana množica ljudi, ki zares nimajo nič skupnega. Struktura naselij se spreminja. Jusuf, pomočnik upravnika, ki so ga sprejeli v Mihatoviće, ko je bil še otrok, meni, da na slabše. Zato si želi, da bi vsa naselja za vedno zaprli.

»In zdaj imamo spet begunsko krizo. Ti ljudje, kamorkoli bodo prišli, bodo uničeni. Travma spreminja ljudi. Spreminja osebnost, spreminja celo moralna načela, na katera prisegajo v miru,« meni Branka Antić-Štauber. »Ta zgodba beguncev, polna slabih izkušenj, polna dogodkov, ki se vam pripetijo samo zato, ker ste tu, se sploh ne neha. Če bi ostali v svoji hiši, bi vaše življenje gotovo bilo drugačno. Velike so tudi kulturne, verske razlike in seveda socialne. Zapustili so dom in gledajo nekoga, ki živi v prekrasni bogati hiši. Lahko se samo vprašajo: zakaj prav jaz? In v državah, kamor so pribežali, jih kaznujemo, namesto da bi jih pustili mirno živeti. Vse to prinese še alkoholizem, depresijo, obup, ker nemočno ves čas samo čakate, da se bo nekaj zgodilo in da bo nekdo nekaj naredil za vas. Če se vrnem k Srebrenici, travme mater se prenašajo na mlajše generacije. Vse to je lahko le osnova za novo vojno.«

Pred kratkim jo je skupina študentov, ko so obiskali ženske v Srebrenici in zaslutili, čez kakšno fazo retravmatizacije in readaptacije so šle, vprašala, kako bi bilo treba reševati begunsko krizo. Njen odgovor je bil zelo banalen, prizna, a zares edini možen: »Vi ste na doktorskem študiju političnih ved, antropologije, dajmo, delajmo na tem, da ustavimo vojne. Treba je delati na aktivizmu in ustavljanju teh norosti!«

Ljudem je najlepše doma, je prepričana. Če pribežite v neko državo zaradi strahu, ker vas je nekdo s puško nagnal, ker vam je nekdo nekoga ubil, se tega strahu ne boste nikoli znebili, tudi takrat ne, ko boste na mirnem območju. »Emocije so nekaj najdragocenejšega, kar nosimo, pa tudi najtežjega.« Branka Antić-Štauber je prepričana, da tisti, ki tako dolgo živijo v nemogočih razmerah, kot so v begunskih centrih, razvijajo negativne emocije, ki lahko pri naslednjih generacijah spet pripeljejo do vojne. Tudi zato psihosocialna skupina organizacije Moč ženske veliko dela z otroki prav na medgeneracijskem prenosu sovraštva.

Nekateri iz generacije mladih, ki so se rodili med vojno ali po njej, so se izvlekli iz Ježevca. Jasna, ki ima danes nekaj čez dvajset let, se ni. Končala je srednjo gradbeno šolo, obvlada angleščino. Pri njej gre za klasičen medgeneracijski prenos travme, pravi Branka Antić-Štauber, ki jo pozna od rojstva. »Od nekdaj je jezna na starše, na nas, na vse, kar je okrog nje. Ima vso pravico. To je njen način reflektiranja travme. Razliko z nami doživlja kot ponižanje. Ujeta je v usodo, iz katere ne najde poti. Vendar se ta jeza lahko konča z nečim zelo grdim in zelo slabim.«

Konec Srebrenice ostaja največji madež sodobne civilizacije, je leta 1996 zapisal Isman Taljić v epilogu svoje knjige Roman o Srebrenici. Spomnil je, kako svet in Bosna po televizijski mreži CNN gledata, kako preživele matere iz Srebrenice nabirajo živež za svoje sirote po smetišču Iforjevih čet v Tuzli. In toliko let kasneje? Hazira Đafić, kot bi si reševala ponos in čast, ker ne ve, da čutiš do nje in vseh tistih, ki so v Ježevcu prisiljeni v miloščino njim tujega sveta, neskončno spoštovanje, pokaže skrbno zložena drva, majhne butare dračja, v kite spletena česen in čebulo, ki visijo na steni, krompir enakomerne velikosti, zložen v lesene zaboje, debele paradižnike, ki še jeseni zorijo v plastenjaku. Najraje bi se ji poklonil, če ti ne bi bilo pred njo nerodno. ●

Prijavi sovražni govor