Pomisleki: Praga in zmaga

Na podolgovati medeninasti ploščici piše: dr. Čapek. V dvojni vili stanujejo potomci Karla in Josefa Čapka, umetniških bratov, ki ju ni družila le zaveza ustvarjalni domišljiji, ampak tudi zgodnje prepoznanje fašizma kot najbolj grozeče nevarnosti za Evropo.

Josef je začel kot kubistični slikar in se preizkusil še v časopisni karikaturi in leposlovju. Zaslovel je s skovanko robot, ki jo je njegov starejši brat uspešno uporabil leta 1920 v gledališki igri R. U. R. Takrat, namreč med obema vojnama, je nekdanja Češkoslovaška predstavljala močno industrijsko silo in hkrati edino demokratično državo med vsemi, ki so nastale na pogorišču habsburškega cesarstva. Karel Čapek je veljal za njenega vodilnega pisatelja in javnega intelektualca, prijateljeval pa je tudi s prvim izvoljenim predsednikom, filozofom Tomášem G. Masarykom. Drugače od brata, ki je v uničevalnem taborišču Bergen-Belsen umrl tik pred koncem vojne, je Karel kljub ponudbi za emigracijo ostal v Pragi in podlegel pljučnici decembra 1938, kmalu po nacistični okupaciji severnih in zahodnih predelov Češkoslovaške, naseljenih z Nemci.

Vila leži na blagem pobočju praške četrti Vinohrady. V ničemer ne izstopa od okolice. Vse stanovanjske hiše so obdane z vrtovi, drevesi in gredicami za rože. Mikavne so na enako nevsiljiv način. Sončno popoldne med prvomajskimi prazniki. Družinsko smo jih preživeli na obisku pri hčeri, praški brucki. Spokoja ni zmotil niti lajež prijateljevega psa. Kratkouhega črnega mešanca sva peljala na sprehod. Ko si je želel dalje, sva mu ugodila.

Zavili smo v lipov drevored ob Ruski cesti. Počasi napredujemo po senčni strani navkreber, dokler ne ugledamo Vodarne, nekdanjega vodnega stolpa, v katerem se danes šopirijo gosposki apartmaji s prekrasnim pogledom na strehe, ki v padajočem redu postopoma dosežejo breg reke Vltave.

Tej črti sledimo tudi mi. Koračimo ob fasadah strnjenih stanovanjskih poslopij, opasanih z balkoni in visokimi okni. Tu in tam izklesani portali. Globoko dihanje zgodovine. Meščanska oblika, ki jo poudarja arhitekturna zadržanost, črpa vsebino iz davnih korenin. Soseska na tleh nekdanjih vinogradov iz 14. stoletja je nastala kot samostojno mestece, ki so ga šele leta 1922 vključili v upravno mrežo metropolisa.

Metropolis: to je prava oznaka za mesto, ki je dvakrat prestolovalo svetemu rimskemu cesarstvu in iznedrilo velike umetnike, pisatelje in mislece, od Antonína Dvořáka in Bedřicha Smetane, od Miloša Formana in Milana Kundere do Bohumila Hrabala, od Karla Taigeja in Franza Kafke do Tomáša Masaryka in Václava Havla.

Praga me je pritegnila že v ranih popotniških časih. Kot študentski turist sem prvič prispel sem sredi osemdesetih let. Najbolj sem si zapomnil spominsko ploščo Jana Palacha, ki je storil ognjeni samomor iz protesta proti ljudskemu malodušju po sovjetski okupaciji Češkoslovaške leta 1968–1969; dvojni cenik, po katerem so vzhodnjakom, državljanom članic Varšavskega pakta, zaračunali prenočitvene storitve po še enkrat nižji ceni od tiste, ki je veljala za zahodnjake in ... Jugoslovane; ter bujne prsi vzhodnonemške popotnice, s katero sem delil klop v čakalnici glavne železniške postaje.

Čeprav se med ogledovanjem gradu, palač in trgov nisem mogel izogniti vtisu obrabljenosti in sivkastih tonov, značilnih za skromno barvno paleto komunizma, zame ni bilo nobenega dvoma. Praga je nedvomno evropsko mesto z organsko arhitekturno kontinuiteto, kar jo ločuje od Varšave, ki so jo nacisti ob koncu druge svetovne vojne dobesedno zravnali z zemljo; nedvomno se napaja pri judovskih, protestantskih, katoliških in posvetnih kulturnih tokovih, kar jo dobrodošlo ločuje od izrazito katoliškega Krakova; nedvomno je slovansko mesto, kjer govorijo jezik, ki ga Slovenci v osnovnih potezah lahko razumemo, kar Prago ločuje na primer od Budimpešte.

Zdaj pešačimo že dobro uro. Tik preden zavijemo po rahli klančini navzdol do Náměstí míru ali Trga miru, zasnovanega kot osrednji javni forum Vinohradov, na vogalu poblisne napis ulice v rdečem okviru z belim robom: Kolínská. Na obrazu mi zaigra nasmešek. Najbrž ni Slovenca, ki ne bi v Kolínski prepoznal imena za tovarno prehrambenih izdelkov. Že leta 1908 jo je na obrobju Zelene jame, ljubljanske delavske četrti in moje domače soseske, postavil industrijalec iz češkega mesta Kolín na reki Labi. Zlasti med obema vojnama je Kolinska prekašala tekmece po vidnem poudarku, ki ga je dajala oglaševanju.

Ni kaj, Čehi so zgodovinsko imeli več moči in znanja, kapitala in stila kot Slovenci. Od Čehov smo prevzeli več, kot se mi zdi, da se zavedamo.

Že površen in še malo ne sistematičen pregled stikov je zgovoren: eden naših najpomembnejših literarnih spomenikov, stiški rokopis iz prve polovice 15. stoletja, je plod dela čeških rok in možganov. Uporabljajoč pisavo, znano kot češka bastarda, sta ga češka meniha, ubežnika pred husitskimi vojnami, zapisala v samostanskem zatočišču sredi Dolenjske. Tri zlate zvezde v grbu neodvisne Slovenije namigujejo na srednjeveško plemiško rodbino grofov Celjskih, katere znaten regionalni vpliv bi bil zanesljivo mnogo manjši, če ne bi njihove vojske vešče vodil Jan Vitovec, češki najemniški poveljnik. Anton Tomaž Linhart, začetnik slovenske dramatike in zgodovinopisja, je bil po očetovi strani češkega rodu, češke zamisli so vplivale na slovenski narodni preporod in romantiko, Matijo Čopa in Franceta Prešerna, prav tako pa smo od husitskega češkega pravopisa prevzeli znake za č, ž in š. Mnoge generacije slovenskih otrok so upale in se bale skupaj z Žogico Marogico, pogosto uprizarjano lutkovno igrico, ki jo je leta 1936 pod naslovom Míček Flíček dal na svetlo češki lutkar Jan Malík. Anton Foerster, avtor prve slovenske opere Gorenjski slavček, je bil rojen in izšolan na Češkem, kjer se je mojstril pri znamenitem skladatelju Bedřichu Smetani. Modernega slovenskega gledališča bržkone ne bi bilo brez gostujočih čeških režiserjev in češke dramatike, filma pa zanesljivo ne. Mar ni prav František Čap, češki Ljubljančan, režiral priljubljenih povojnih slovenskih filmov Vesna in Ne čakaj na maj?

Tudi ljudska kultura ni brez čeških vzpodbud. Kmečka umetnost slikanja na steklo je konec 18. stoletja prišla k nam iz Češke, ravno tako tudi steklarska obrt, ki so jo razvijali v pohorskih glažutah, medtem ko smo keramiko dobivali iz Moravske. Češki planinci so na prelomu stoletja v Kamniških Alpah postavili Češko kočo pod Grintovcem, s Češkega je prišlo tudi sokolstvo, svobodomiselno kulturno-gimnastično gibanje, ki je v cvet pognalo povsod po predvojni Jugoslaviji, najbolj pa na Slovenskem, kjer so partizani med drugo svetovno vojno radi uporabljali zbrojevko, puškomitraljez iz češke tovarne v Brnu, in tako dalje in tako naprej.

Češke sledi na Slovenskem so obsežne in številne, najbolj nazorno pa pridejo do izraza v podobi moderne Ljubljane. Zamisel o Ljubljani kot izrecni prestolnici Slovencev je po rušilnem potresu leta 1895 začel uresničevati Ivan Hribar. Opremljen z izkušnjo dela v praški banki Slavija je nadaljeval posel v Ljubljani in od leta 1896 kot mestni župan učinkovito vodil popotresno obnovo. Na široko je odprl vrata za češke arhitekte, ki so projektirali pomembne mestne zgradbe, na primer deželni dvorec (danes sedež ljubljanske univerze), Narodni dom (danes Narodna galerija), deželno gledališče (danes SNG Opera) in palača današnje Banke Slovenije. S tega vidika postane jasno, zakaj vogalni stolpiči posameznih ljubljanskih palač tako neustavljivo spominjajo na izvirnike v Pragi.

V drugi polovici 19. stoletja je vedno več slovenskih študentov namesto Dunaja raje izbralo Prago. Karlova univerza je navsezadnje le najstarejša visokošolska ustanova severno od Alp in vzhodno od Pariza, torej v srednji Evropi. Tu so študirali slovenski intelektualci, kot so začetnik antropologije Božo Škerlj, pionirka feminizma Zofka Kvedrova, literarni zgodovinar Ivan Prijatelj, psiholog, politik in oficir Mihajlo Rostohar in drugi. Na FAMU, sloviti visoki šoli za filmsko umetnost v Pragi, so se izobraževali tudi sodobni slovenski filmarji, kot sta Janez Burger in Olmo Omerzu, medtem ko po dostopnih podatkih na Karlovi univerzi danes študira več kot petdeset Slovencev.

Čehi očitno imajo, česar mi nimamo.

Vendar imamo nekaj, česar nimajo niti Čehi nasploh niti Praga posebej. Imamo odpor do okupatorjev. Po münchenskem sporazumu, s katerim so Britanci in Francozi leta 1938 privolili v Hitlerjevo samovoljo, so vojaki tretjega rajha vkorakali v »mesto tisočerih zvonikov«. Praga se ni branila. Tako je ostalo do konca vojne, ko je poslednja med evropskimi prestolnicami šele v zadnjih dneh pred popolno kapitulacijo nacistične Nemčije sprožila domači odpor. Osvobodili so jo tanki sovjetske Rdeče armade.

Kako drugače je bilo v Ljubljani (in povsod po Sloveniji razen Prekmurja)! Slovensko glavno mesto so osvobodile slovenske čete, sestavni del jugoslovanske partizanske vojske in zavezniških sil. Naši predhodniki so enkrat za spremembo stopili v zgodovino kot subjekt. Mesto, ki ga je okupator obdal z bodečo žico, je pred sedemdesetimi leti proslavilo zmago nad nacizmom in fašizmom tako, kot se spodobi: z veseljem, ponosom in samozavestjo. Teh navdihujočih kvalitet pa na žalost, jezo in obup ne izpričuje velik del sodobne slovenske politike, ki sramotno pleteniči o nekakšnem nevtralnem koncu vojne, pri tem pa spregleduje, da je maščevanje pozabe strašno in da prav enkratna dediščina partizanskega odpora pomeni podlago za kasnejšo državno samostojnost. Kdor noče govoriti o antifašizmu, mora namreč molčati tudi o demokraciji.