Prav zaradi številnih vojnih izkušenj se zdaj borim za mir

Moše Amirav je eden najbolj vidnih izraelskih intelektualcev in (presežna) zgodovina na dveh nogah.

Objavljeno
13. marec 2015 13.24
TOPSHOTS-PALESTINIAN-ISRAEL-WOMEN DAY-CLASHES
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Amirav je bil prvi voditelj »mladinske sekcije« desnega Likuda, a ga je kmalu zapustil, ker se je drugače od jedra stranke, ki jo že dolga leta vodi Benjamin Netanjahu, zavzemal za mir s Palestinci. Čeprav je sodeloval v štirih vojnah in ima v Izraelu status vojnega junaka, je bil prvi, ki je dejansko sprožil mirovna pogajanja.

Sodeloval je prav na vseh pogajanjih v zadnjih tridesetih letih. Njegova vloga je bila najbolj očitna v Camp Davidu, kjer je bil svetovalec tedanjega predsednika izraelske vlade Ehuda Baraka. Moše Amirav, ki še vedno trdno verjame v dogovor s Palestinci in rešitev dveh držav, ima sebe za »zadnjega optimista« na Bližnjem vzhodu. Je avtor številnih knjig, med katerimi je najbolj odmevna Jerusalem Syndrome: The Palestinian-Israeli Battle for the Holy City, v kateri predstavi svoje unikatno videnje prihodnosti svetega mesta. Ta izjemni sogovornik, ki v polemičnem dialogu očitno prav fizično uživa, zadnja leta na hebrejski univerzi v Jeruzalemu predava politične znanosti.

V torek bodo v Izraelu potekale predčasne parlamentarne volitve. Zdi se, da so možni prav vsi izidi: od nadaljevanja vladavine Benjamina Netanjahuja do zmage levičarskega Sionističnega bloka. Kaj pričakujete?

V nasprotju z marsikom ne pričakujem ničesar dramatičnega. Mislim, da se ne bo veliko spremenilo. Boj med desnim Likudom in levim Sionističnim blokom bo gotovo tesen. A odločitev, kdo bo vodil izraelsko vlado, ne bo padla v spopadu med njima. Odločala bo tretja stranka. Kandidatk za tretje mesto pa je veliko, najmanj tri. In med njimi je veliko več takih, ki sovražijo Benjamina Netanjahuja, kot takih, ki sovražijo Likud, njegovo stranko. Ta diferenciacija je zelo pomembna. Na univerzi učim politične znanosti in ves čas ponavljam, da so velikokrat osebni razlogi pri političnih odločitvah pomembnejši od vseh drugih, zlasti v našem delu sveta. Ob koncu dneva ne ena ne druga stran ne bo imela druge možnosti, kot da oblikuje skupno vlado. To za Izrael ne bo nič novega. To ni nujno dobro, ni pa nujno tudi slabo. Še posebej ni slabo za mirovni proces s Palestinci, ki je na prvem mestu mojih osebnih prioritet.

Med strankami bi se v nacionalni koaliciji lahko vzpostavilo ravnotežje, kar bi pomenilo, da se mirovni proces lahko nadaljuje. Seveda po drugačni poti, kot smo je bili vajeni doslej. Netanjahuja poznam vrsto let. Drugačen je od izraelskih voditeljev, s katerimi sem sodeloval, še posebej od Ehuda Baraka ali Jicaka Rabina. Netanjahu se boji velikega koraka – boji se, da bi moral storiti nekaj res pomembnega. Skratka: boji se.

Česa?

Ena prvih potez, ki jih bo moral narediti novi izraelski premier, bo sprejetje dejstva, da Združene države v pogajanjih med Izraelci in Palestinci ne morejo igrati posredniške vloge. To preprosto ni mogoče. Že pred leti sem to javno povedal, saj to ni ne pošteno ne uravnoteženo. Palestinci se tega zelo dobro zavedajo in o tem sem se prepričal kot svetovalec Ehuda Baraka na pogajanjih v Camp Davidu. Sedel sem med Jaserjem Arafatom in Billom Clintonom in videl, da to ni to. Ni bilo ravnotežja. In ni ga moglo biti: Clinton, zelo veren kristjan, je bil od vseh ameriških predsednikov najbolj proizraelski. Niti misliti si ne morete, kako proizraelski je bil … Ko je Arafat sedel ob Clintonu in Baraku, se je počutil ujetega. To se je dobro videlo. Baraku sem ves čas govoril, da je Arafatu neprijetno. Da tako ne bomo nikamor prišli, saj čuti, da nima nobenih možnosti. Tako se ne pogaja, vsaj dolgoročno ne. Še posebej pa ne o »osebnih rečeh«, kot je bila za Arafata usoda jeruzalemske Tempeljske gore. Zanj je bil življenjski cilj razobesiti palestinsko zastavo na Tempeljski gori, ki jo Arabci imenujejo Haram al Šarif. Arafat, s katerim sva se mnogokrat pogovarjala, je želel nazaj v Jeruzalem pripeljati znamenito mizo, ki je bila zažgana leta 1968 in odpeljana v Jordanijo. Jordanski kralj Husein jo je želel vrniti v Jeruzalem, a mu je celotna Arabska liga dejala, naj tega ne počne, naj ostane v Amanu. Da bo prišel čas, ko se bo lahko vrnila na Haram al Šarif. Arafat je bil prepričan, da bo nekoč mir. In da bo on junak, ki bo mizo vrnil v Jeruzalem. Povedal mi je, kdo je bil njegov osebni junak, zato dobro vem, kaj si je želel …

Začela sva z izraelskimi volitvami in se hitro ustavila pri že enajst let in pol pokojnem Arafatu …

Namenoma sem govoril o moči in vplivu osebnih občutkov v politiki, zato primer Arafata. Politika je mešanica čustev, racionalnosti, poželenj, hrepenenja, odločitev; takih ali drugačnih. Arafat je ves čas razmišljal, kako bo po njegovi smrti – kakšna bo njegova dediščina med Palestinci. Nekoč sva se pogovarjala o tem, da Palestinci dejansko nimajo skoraj ničesar. Zelo malo zemlje imamo, je dejal Arafat, le nekaj manj kot 5000 kvadratnih kilometrov. Smo brez nafte in skoraj brez vode. Brez vojske. Večina arabskih držav nas sovraži, je nadaljeval. Kaj nam ostane, se je vprašal. In si odgovoril – ostane nam Haram al Šarif. Tretja najpomembnejša točka islamske civilizacije. Če bi mi to uspelo vrniti palestinskemu ljudstvu, bi nekaj opravil, je končal Arafat. To je politična psihologija, ki sem jo poskušal razložiti ministrskim predsednikom, ki sem jim svetoval. Težko je bilo. Do zdaj ni bilo uspeha.

Napisal sem knjigo o pogajanjih v Camp Davidu, ki se v marsičem razlikuje od uradnih poročil. Večina izraelske javnosti je še vedno prepričana, da smo bili mi tisti, ki smo na pogajanjih večkrat rekli da Palestincem, a bilo je nasprotno. Ehud Barak je v Camp Davidu večkrat rekel ne kot Palestinci! To je dejstvo.

Ob koncu dneva si kot večina Izraelcev želim le miru. A mir je mogoč le, če bomo dobro razumeli palestinsko psiho – psiho beguncev in tistih, ki so ogromno izgubili in so že desetletja v hudem konfliktu. Brez tega miru ne bo. In le s popolnim razumevanjem lahko udejanjimo pobudo Arabske lige. Brez Američanov. Pogajalci bi morali biti Evropejci in Arabska liga. To je pot k miru. In to je moje politično okolje, ki sem vam ga želel predstaviti.

Skoraj petnajst let po pogajanjih v Camp Davidu je »palestinsko vprašanje« marginalizirano. Tako v Izraelu kot v regiji in sploh v mednarodni politiki. Geostrateška razmerja so se spremenila. Regija gori. Konflikt se širi. Kako je v takšnem kontekstu – in še posebej po tem, kar se je zadnja leta dogajalo Palestincem – mogoče govoriti o mirovnem procesu, kaj šele miru? Bojim se, da ste do zdaj govorili o preteklosti in ne o prihodnosti.

Da. Razmere v regiji so drugačne. Palestinsko vprašanje je dejansko marginalizirano. Toda osnovna izhodišča za mir ostajajo enaka. Ne le v Izraelu in Palestini, ampak tudi na celotnem Bližnjem vzhodu. Prvo izhodišče je obstoj palestinske države, ki bi po mojem mnenju morala biti demilitarizirana. Drugo izhodišče je, da bi moral biti Jeruzalem razdeljena prestolnica – dvojna prestolnica. Zahodni Jeruzalem bi bil glavno mesto Izraela, vzhodni Jeruzalem pa Palestine. S tem se, ne boste verjeli, strinja celo Benjamin Netanjahu. Tretje izhodišče: 4–6 odstotkov zasedenega Zahodnega brega – judovske naselbine – bi moralo pripasti Izraelu.

Mir je še vedno možen. Večina Izraelcev se namreč strinja z razdelitvijo Jeruzalema. Pred dvajsetimi leti ni bilo tako. To je revolucionaren premik za izraelsko psiho.

Kako je to mogoče pojasniti? Razmere v vzhodnem Jeruzalemu so slabše kot pred dvajsetimi leti.

Kako to mislite?

Ogromno Palestincev se je moralo izseliti, številne so iz njihovih domov izselili nasilno. Izrael si je že pripojil del vzhodnega Jeruzalema. Nasilne selitve se nadaljujejo.

Ali veste, koliko Palestincev se je izselilo iz Jeruzalema?

Samo v zadnjih nekaj letih več deset tisoč.

Ali veste, koliko Izraelcev je odšlo iz Jeruzalema?

Ne.

Tristo tisoč v zadnjih dvajsetih letih. To je uradna statistika. Iz Jeruzalema odhajajo tako Izraelci kot Palestinci, da, nekateri tudi s pomočjo sile.

Mar ni to velika tragedija? Za mesto, za zgodovino, za oba naroda, za dušo svetega mesta, za celotno sveto deželo?

Moja ideja je, da bi si morali Jeruzalem deliti. Kot sem že dejal – dve prestolnici dveh držav. S tem se je strinjal Arafat, s tem se strinja tudi Netanjahu. To ni nova ideja, a pred dvajsetimi leti so me v Izraelu zaradi tega imeli za izdajalca. Niso mogli verjeti, da nekdo, ki prihaja iz desničarskega Likuda, iz katerega sem ravno zaradi palestinskega vprašanja kasneje odstopil, in nekdanji padalec, ki je bil v boju za Jeruzalem ranjen, predlaga razdelitev svetega mesta. A to je nujno. Bilo je in bo. Potem nam ostane le še staro mesto, stari Jeruzalem. En kvadratni kilometer ozemlja, ki je v resnici še najmanj problematičen, saj je staro mesto jasno razdeljeno. Na judovski, armenski, palestinski … del. Ne vidim nobenega problema razen Tempeljske gore.

No – to je gigantski problem. Ne le na simbolni ravni!

Tako je in vedno bo tako: problem so simboli. Ti so velikokrat močnejši od realne politike, zlasti pri nas. Ideja, ki sva jo s palestinskim pogajalcem Faisalom Huseinijem pred dvajsetimi leti vsak posebej predstavila svojima šefoma, on Arafatu, jaz pa Baraku, je bila preprosta in bila bi učinkovita. Naj bo Tempeljska gora oziroma Haram al Šarif brez kakršne koli suverenosti, naj tam ne vlada nihče, naj tam ne visi nobena zastava. To bi moral biti prostor, kjer je edini suveren Bog.

Bog ali bogovi?

Haha … Bog.

Ta sveti prostor bi lahko hkrati predstavljala in upravljala »zastopnika« Boga – islamski imam in judovski rabin. Skupaj! Barak se je tej moji ideji čudil. Spraševal me je, kako je mogoče imeti prostor »brez suverenosti«. Odgovarjal sem mu, da je to stari Jeruzalem, najbolj poseben kraj na svetu, za katerega ne bi smela veljati ista pravila kot za, denimo, severni in južni pol.

Prepričan sem, da bi v primeru rešitve statusa Tempeljske gore našli rešitev 90 odstotkov vseh težav, ki jih imamo Izraelci in Palestinci drug z drugim. Bili smo že zelo blizu. In tudi Netanjahu danes ni tako daleč. Verjamem pa, da je to težko verjeti.

Zelo težko. Nemogoče, pravzaprav. Še posebej v primeru Netanjahuja.

Prav. Ampak Netanjahu tu ni tako pomemben, saj niti ne vemo, kako dolgo bo še predsednik vlade. Tudi če bo še naprej vodil vlado, lahko nekaj let počakamo, mar ne? Prej ali slej bo odšel tudi predsednik palestinskih oblasti Mahmud Abas, mi vsi skupaj pa potrebujemo »permanentno« rešitev.

Abas bi moral oditi že pred leti, pa je še vedno tu. Preživel je samega sebe.

Drži, haha … On je survivor. Nikoli ne bo naredil velikih, odločilnih korakov. Tudi zato sem Baraku ves čas govoril, da moramo dogovor doseči z Arafatom. Bil je močan partner, palestinsko ljudstvo ga je podpiralo. Z Abasom ni tako. S šibkim voditeljem ni mogoče najti miru.

Ob tem so Palestinci politično bolj razdeljeni kot kadar koli – trenutno so brez resnega političnega voditelja. Tu je veliko vlogo odigral prav Izrael.

Strinjam se z vami. Izraelski interes bi moral biti v iskanju močnega partnerja na palestinski strani in sodelovanju z Arabsko ligo. Izrael bi se moral pogovarjati tudi s Hamasom. Dobro bi bilo, če bodo tako palestinske oblasti kot Hamas z Izraelom sedeli za isto pogajalsko mizo. V Hamasu je nekaj ljudi, ki so pripravljeni na dogovor z Izraelom. So realistični in pragmatični – taki, kot je bil PLO (Palestinska osvobodilna organizacija) pred dvajsetimi leti, ko je Arafat na pogajanjih dejal, da priznava izraelsko državo. Takrat so se mnogi v izraelski delegaciji spraševali, ali mu kaže verjeti. In res mu je bilo težko verjeti, a to še ni pomenilo, da z njim ne bi bilo mogoče imeti miru. Nasprotno. Vam to ne zveni logično?

Morda zveni logično, ne zveni pa mi uresničljivo. Danes je Bližnji vzhod (ne le) čustvena bomba. Stvari se hitro spreminjajo. Politični problemi so lažje rešljivi kot čustveni. In temeljni palestinski problem je globoko čustven – je velika zgodovinska travma, se strinjate?

Seveda se strinjam. To tudi sam ves čas govorim. In, da, vsi smo čustveni. Zakaj ne bi bili torej racionalni?

Prav zato. Ker sta prostor – in čas – tako emocionalna, da onemogočata racionalno delovanje. Kako so lahko Palestinci racionalni po vseh tragedijah, ki so jih utrpeli? Kako so lahko Palestinci racionalni po treh velikih izraelskih ofenzivah na območju Gaze v petih letih in pol? Kako je lahko v tem varnostnem kotlu kdo racionalen – in tu ne govorim o »dveh straneh«, ampak o številnih akterjih in dejavnikih? V regionalnem kontekstu, ki je blizu tega, da bi ga lahko poimenovali za »bližnjevzhodno tridesetletno vojno«? Je ob ignoriranju čustvene realnosti sploh mogoče politično preživeti?

Ne pravim, da bi morali ignorirati čustveno realnost, nikakor. Pravim le, da bi morali poiskati odgovore na vprašanja, ki jih postavlja. Strinjam se, da so čustva pomembnejši dejavnik od racionalnosti in logike. Mnogo bolj! Izraelci so, kar se vprašanja varnosti tiče, neverjetno iracionalni. Bojijo se Gaze in Hamasa. A Gaza za nas ni varnostna grožnja, prav tako ne Hamas. Tudi Iran nikoli ne bi mogel dobiti vojne z Izraelom in si te vojne ne želi. Tudi če bi imeli jedrsko bombo, ne bi mogli storiti veliko. Tudi če bi jo odvrgli na Tel Aviv, ne, saj jih kmalu ne bi bilo več, in to zelo dobro vedo. Jasno je, kdo ima več jedrskega orožja … Iran želi bombo, ker želi prevzeti žezlo islamskega sveta. Izrael ob tem uporablja kot »taktično orožje«. Nočejo nas uničiti.

Izrael se tu sam od sebe ponuja kot vrhunsko marketinško orodje …

Hehe … tako je. To nima nič z Izraelom. Uporabljajo nas le kot simbol. Želijo biti del elitnega kluba. S tem bi prevzeli vodilno vlogo v islamskem svetu, v katerem živi dve milijardi ljudi. Gre za prestiž. A v Izraelu nas prepričujejo, da se moramo bati iranske bombe.

Te se bojijo tudi Saudijci, ki v sunitsko-šiitski vojni v regiji bijejo veliko bitko z Iranom. Zdi se, da interesi Saudske Arabije in Izraela nikoli niso bili bliže …

Hja, mislite na to, da je sovražnik mojega sovražnika moj prijatelj? Poglejte Egipt. Zdaj so Egipčani naši najboljši prijatelji.

A vrnimo se k simbolom in pragmatizmu.

Da boste bolje razumeli moje razmišljanje – pomislite na vprašanje palestinskih beguncev, ki je ena izmed ključnih zahtev vseh palestinskih pogajalcev. Zanje je to izjemno velik čustven problem, ki ima veliko politično težo. Zemlja, ki so jo morali zapustiti, je številka ena. Toda … Pred leti sem bil s sinom v Pragi, kjer sva obiskala tudi judovsko četrt. Opazil sem, da so pred nekaj hišami črne table, na katerih je bilo napisano ime družine, ki so jo nacisti nasilno izselili. To je moj predlog Palestincem – hiše, kjer so nekoč živele palestinske družine, bi morali označiti s spominskim obeležjem. Ljudi, ki so živeli v teh hišah, ni več veliko. Gre za njihove otroke in vnuke, ki še vedno veljajo za begunce. Njim bi bilo treba plačati »kompenzacijo«. Bill Clinton se je med pogajanji zavezal, da bodo ZDA palestinskim beguncem izplačale 200 milijonov dolarjev, če bomo sklenili mir. A to ne bi rešilo čustvenih težav. Zato sem Baraku predlagal, naj se pred vsako nekdanjo palestinsko hišo postavi obeležje po zgledu praškega, če so Izraelci to seveda pripravljeni sprejeti …

No – če bi bili to pripravljeni sprejeti Palestinci …

Seveda! Ob tem sem predlagal še odprtje muzeja nakbe [arabsko: katastrofa] v Džafi. Barak se je čudil. Da, sem mu dejal, potrebujemo muzej, ki bo namenjen spominu na 300 palestinskih vasi in mest, ki so bili uničeni in so jih Palestinci zapustili.

Za Palestince je nakba to, kar je za nas holokavst. Tega se sicer ne da primerjati, a čustvene posledice so enake. Če hočemo mir, potrebujemo muzej. Že v nekaj letih. Vmes pa se pogajajmo. Kompenzacija mora biti simbolna, to ni vprašanje denarja in zemlje. Že vnaprej vemo, kako bo ta razdeljena. Ključna so čustva. Ter zaupanje in oprostitev. To sta besedi, ki se ju politiki na široko izogibajo. A v Južni Afriki so ju uporabili – in delovalo je. Južna Afrika bi moral biti za nas zelo pomemben primer. Palestinci so ogromno pretrpeli. Razumem jih. Ehud Barak, največkrat nagrajeni izraelski vojak, s katerim sem skupaj služil v elitni padalski enoti, je nekoč izjavil, da bi bil, če bi se rodil kot Palestinec, tudi on verjetno terorist. To je v Izraelu silovito odjeknilo. Ljudje zaradi te njegove izjave niso mogli spati … Toda to je pomembno mnenje. Bojeval sem se v štirih vojnah. Bil sem ranjen. Skoraj sem umrl. Tu hranim ostanke šrapnelov [pokaže na prstan], ki sem jih imel v glavi. Moj sin se je prav tako bojeval v elitnih enotah in bil ranjen. Zdravniki so šrapnel pustili v njegovi glavi, ker bi bilo preveč nevarno, če bi ga odstranili. Prepričan sem, da si v Izraelu nihče bolj ne želi miru kot jaz. Prav zaradi številnih vojnih izkušenj se zdaj borim za mir.

A ostajam velik optimist, morda zadnji na Bližnjem vzhodu. Verjamem v mir in pogajanja. Jaz sem tisti, ki je v Izraelu začel pogajanja s PLO. Mnogi so me imeli za izdajalca, a kljub vsemu smo prišli precej daleč. Danes okrog 60 odstotkov Izraelcev podpira delitev Jeruzalema …

Ravno toliko, kot jih po zadnjih raziskavah javnega mnenja nasprotuje politiki Bibija Netanjahuja.

Hehe, tako je. Ampak obstaja veliko Izraelcev, ki podpirajo Netanjahuja in hkrati nimajo težav z delitvijo Jeruzalema. Ker hočejo mir.

Temu se reče pragmatizem. »Hard core« pragmatizem …

In to je rešitev. Pragmatizem kot tak.

Dobro. A za kaj takega potrebujete dvojnika na palestinski strani, s katerim govorita isti jezik – in v mislih nimam ne arabščine ne hebrejščine. Ga imate?

Netanjahu in Abas sta bila pred dvema letoma že zelo blizu dogovora. To je v javnost prišlo šele pred nekaj dnevi.

Za trenutek se vrniva na začetek – k torkovim parlamentarnim volitvam, na katerih leva koalicija nastopa pod imenom Sionistični blok, kar očitno skuša obuditi spomine na druge čase, na povsem drugačen, pionirski Izrael. Kako lev je dejansko ta blok?

Seveda govorite o Izaku Hercogu, voditelju Sionističnega bloka?

Tako je.

Hercog si je izmislil to močno ime. Izbira imena je taktična in je usmerjena naravnost v srce desnice, ki si je prilastila sionizem. Da, močno ime, dober slogan je to. Netanjahu ves čas govori, da je sionist. Vsi govorijo, da so sionisti. Kdor pozna zgodovino, mora dobro vedeti, da je pravi sionist pragmatik. Sionizem je enako pragmatizem.

Torej ste vi čisto pravi sionist!

Hehe. Sionisti so se bili pripravljeni odreči velikemu delu ozemlja. Šele Jabotinski se je začel zavzemati za Veliki Izrael. Sionist je po mojem mnenju nekdo, ki se zaveda, da ozemlje ni rešitev. Zdaj me verjetno želite vprašati, kaj se bo zgodilo na volitvah.

Kaj se bo zgodilo na volitvah?

Izenačena šahovska partija. Kot rečeno na začetku: edina rešitev iz pat situacije bo skupna vlada Netanjahuja in Hercoga. Vse druge stranke se bodo želele prisliniti k vladi.

A mandatarja bo izbral predsednik Reuven Rivlin?

Mandat dobi tisti, ki lahko dokaže zmožnost vladanja – imeti mora 61 glasov podpore v 120-članskem knesetu. Tesno bo, a ne levica in ne desnica ne bosta mogli vladati samostojno.

Se strinjate, da se tokratna predvolilna kampanja prvič v zgodovini bolj kot z varnostjo in »palestinskim vprašanjem« ukvarja z ekonomskimi in socialnimi vprašanji?

Ne, s tem se nikakor ne strinjam. »Palestinsko vprašanje«, varnost in mir bodo vedno na prvem mestu. Vedno. Večina Izraelcev se ne ukvarja z ekonomskimi in socialnimi vprašanji. To trdim tako osebno kot profesor političnih znanosti.

Težko verjamem: neenakost se je v nekoč idealistično brezrazredni izraelski družbi v zadnjih letih strahovito povečala.

Varnost je na prvem mestu in v Izraelu nimamo takih ekonomskih in socialnih težav, kot jih imate v Evropi. Izraelski volivec je specifičen. Mi nismo Grčija. Marsikaj bi sicer lahko bilo bolje, a v trenutku, ko bomo imeli mir, se bo naše gospodarstvo razcvetelo. Mir ni namenjen le miru, namenjen je tudi ekonomiji in sociali. Vedeti morate, da revni Izraelci ne volijo levice, temveč desnico. Likud. S tem najbolj škodijo sami sebi. Že nekaj let je tako. Desnico v Izraelu volijo tisti, ki bi tradicionalno morali voliti levico.

To se že vsaj dvajset let dogaja povsod, ne le v Izraelu.

Drži. Ampak pri nas je še posebej očitno.

Ste se, če uspe novi izraelski vladi obuditi mirovna pogajanja s Palestinci, pripravljeni aktivno vrniti za pogajalsko mizo?

Ne. Ne grem se več politike. Sem že v letih. Za kaj takega bi moral uničiti svoje življenje. Počnem druge reči, še vedno sem izjemno dejaven. A ne v politiki. Nisem le profesor in pisec. Skupaj s kolegi pripravljam platformo za prihodnost Izraela in regije. Povsem drugače, kot se je to počelo do zdaj.