Anatomska sekcija je temeljni način proučevanja telesa. Toda njen razvoj je bil počasen, saj je človeško truplo dolgo veljalo za nedotakljivo in je bilo vpeto v religiozne prepovedi, povezane z idejami o posmrtnem življenju. Poleg pokopavanja so obstajale prakse balzamiranja trupla, ki so jih prevzele celo nekatere ideologije 20. stoletja, v krščanstvu pa je bil razširjen kult relikvij, ki so navadno del okostja, zobje ali lasje.
Zgodovino odnosa do človeškega trupla in anatomsko medicinskih raziskav predstavlja razstava Ko mrtvi žive uče v Narodni in univerzitetni knjižnici. Posvečena je 500-letnici rojstva začetnika znanstvene anatomije Andreasa Vesaliusa. Razstavo, ki je pospremljena s tematskimi predavanji in je na ogled do konca avgusta, je pripravila zdravnica dr. Zvonka Zupanič Slavec, redna profesorica zgodovine medicine na ljubljanski medicinski fakulteti, v sodelovanju z dr. Sonjo Svoljšak in Uršo Kocjan iz Nuka.
Dr. Zvonka Zupanič Slavec je avtorica številnih strokovnih in znanstvenih monografij, med drugim identifikacijske študije o lobanjah grofov Celjskih, raziskave o tuberkulozi v srednji Evropi in o endemskem sifilisu pa tudi knjige o Ruski kapelici pod Vršičem. Od leta 1990 je sodelavka mednarodnega združenja za zgodovino medicine International Society for the History of Medicine, prejemnica nagrad Prometej znanosti, gorenjska osebnost leta 2007, letos aprila pa so ji študenti medicinske fakultete podelili naziv zlati erektor za priljubljenost na tej fakulteti.
V katalogu ob razstavi navajate, da so prve znanstvenoraziskovalne sekcije človeškega trupla izvajali že pred več kot dvema tisočletjema na obrobju starogrškega sveta v Aleksandriji, kjer sta zdravnika Herofil in Erazistrat pod zaščito kraljev Ptolomeja I. in Ptolomeja II. lažje kršila stroge grške tabuje do trupla, ki je veljalo za nečisto. Toda človeška trupla so v religiozne namene preparirali že pred tem, iz živalskega drobovja pa so napovedovali usodo ali razplet bolezni.
Nesmrtnost je večna človeška tema: četudi ni vedno vezana na religijo, si človek težko predstavlja minljivost človeškega duhu, zlasti če je presežen, celo genialen, kot recimo Da Vincijev, Mozartov ali Marie Curie in Alberta Schweitzerja. V starih kulturah je bilo človeško truplo nedotakljivo in so ga na različne načine pospremili v drugo življenje. V starem Egiptu so verjeli, da je duša neumrljiva in da se bo po smrti vrnila v telo, pri čemer so vedeli, da bi telo razpadlo, če mu ne bi pred balzamiranjem odstranili notranjih organov. Truplo je bilo nečisto in zato nedotakljivo tudi v starogrški družbi, na izjemen moralni pomen pokopa kaže Sofoklejeva drama Antigona. Truplo je bilo nedotakljivo tudi v rimski družbi, kjer so ga sežigali in ga zato niso secirali. Katoliška vera je prinesla idejo o ponovnem vstajenju telesa, zato so nedotaknjena trupla skrbno pokopavali. O pomenu ohranitve trupla v srednjem veku in v začetku novega veka priča dejstvo, da je katoliška Cerkev videla najhujšo kazen v sežigu »čarovnic«, saj se tako duša v posmrtnem življenju ne bi imela kam vrniti.
V 3. stoletju pr. n. št. sta zdravnika Herofil in Erazistrat izvajala tudi humane vivisekcije, skratka sekcije na živih telesih.
Vivisekcije na malih živalih so naravoslovci pogosto izvajali, saj so se pri tem učili anatomije in fiziologije ter pridobivali pomembno znanje za kirurške posege v telo. Humana sekcija je bila seveda prepovedana, a očitno je bila na obali Afrike aleksandrinska anatomska šola odmaknjena od nadzora, da sta jo imenovana izvajala na obsojenih zločincih. Vendar so njunim humanim sekcijam nasprotovali že njuni sodobniki. Herofil je izdal učno knjigo z naslovom Anatomika in z njo vpeljal tudi ime anatomija (rezati). Dejstvo je, da je kirurg za uspešno prakso potreboval anatomsko znanje in izkušnje, toda medicinska zakonodaja je bila od nekdaj restriktivna. Že Hamurabijev zakonik (18. stol. pr. n. št.) je deloval po principu: zob za zob, glavo za glavo, zato kirurgi pri svojem delu niso mogli biti drzni in je bila pot razvoja kirurgije izjemno dolga.
Od prve datirane znanstvene sekcije je nato minilo kar 1500 let do ponovne uradne humane sekcije leta 1286 v italijanski Cremoni, kar pa verjetno ne pomeni, da jih niso izvajali skrivaj?
Od nekdaj je obstajala želja, da se globlje pogleda v človeško telo, toda zaradi prepovedi se je ta znanost porajala počasi in se je lahko razvijala le v bolj odprtih okoljih. Sekcije človeškega trupla so zato izvajali skrivoma. Veličina Hipokratove medicine od 5. stoletja pr. n. št. in Galenove medicine od 2. stoletja n. št., ki sta pomenili paradigmo zahodne medicine vse do novega veka, je v njunem racionalnem pristopu. Takšen pristop do poznavanja humane anatomije bi se lahko prinesel tudi v medicino, a tabuizacije trupla ni bilo lahko preseči. Vedelo se je namreč, da se ljudje pri sekcijah neredko smrtno okužijo. Zato so se bali krvi, saj so spoznavali, da je kužna in se z njo prenašajo bolezni. Tudi zato trupel niso raztelešali. Krščanstvo je bilo pod vplivom judovske kulture, kjer sta tako kri kot truplo veljala za »nečista« in se jih je bilo prepovedano dotikati. Celo ženske med menstruacijo so veljale za nečiste in so se morale po prenehanju krvavitve okopati v posebni kopeli, preden so lahko zopet pripravljale hrano in legle k možu.
Še pred vzpostavitvijo nove medicinske paradigme v 16. stoletju je znanost doživela razcvet v obdobju od 10. stoletja do nastopa črne kuge v 14. stoletju. Na jugu Evrope so ustanavljali medicinske šole, na katerih so se raziskovalno lotevali človeškega telesa. Na prvi taki šoli na svetu v italijanskem Salernu je delovala tudi zdravnica Trota, ki je o ginekologiji in kozmetiki napisala vplivne razprave. Kako je tedaj kot ženska sploh prišla do izobrazbe? Kako so se v preteklosti lotevali ženskih bolezni?
Trota je bila po rodu plemkinja, poročena z zdravnikom, naklonjene življenjske razmere pa so ji omogočale, da se je posvetila zdravniškemu poklicu, ki je bil dotlej izključno moški. Ženske bolezni so bile v srednjem veku slabo poznane, ker je bilo žensko spolovilo tabuizirano oz. prikrivano in ga je zdravnik lahko pregledoval le tipaje pod obleko, kar se je začelo spreminjati šele v 17. stoletju. Cerkev je v 11. stoletju zaradi možnosti pohujšanja prepovedala celo kakršne koli operacije na dojkah. Vloga ženske v srednjeveški medicini je bila izjemna pri uporabi in širjenju bogatega empiričnega znanja o naravnih kontracepcijskih in abortivnih sredstvih. To znanje so gojile in tradicionalno prenašale iz roda v rod t. i. modre žene ali babice, ki so z njim uspešno regulirale populacijsko politiko. Po črni kugi v sredini 14. stoletja, ki je pomorila skoraj polovico evropskega prebivalstva, pa je nastala demografska kriza, kar je za posvetno in cerkveno fevdno gosposko pomenilo izgubo delovnih rok. Nastopila je inkvizicija in vpeljala pravila, ki so zapisana v knjigi Malleus maleficarum (Čarovniško kladivo). Na grmado je bilo obsojeno vse, kar je bilo povezano z uravnavanjem natalitete in je preprečevalo zanositev, od kontracepcije in abortusov do spolnih praks, ki ne vodijo k zanositvi. Babice so v glavnem iztrebili, njihovo znanje pa se je večinoma izgubilo in odtlej je bilo v družinah veliko več otrok.
Toda še pred anatomom Andreasom Vesaliusom, ki je spodnesel skoraj 1500 let staro Galenovo paradigmo in velja za začetnika humane anatomije, so v srednjem veku ne le izvajali humane sekcije, ampak o njih celo pisali študije. Zakaj je bilo tako težko spodnesti Galena, čigar človeška anatomija je dejansko temeljila na seciranju živali, večinoma prašičev in opic?
Vsi veliki sistemi so se ohranjali s prisilo, sprejeta je bila dogma in zaščitene so bile avtoritete, kar je imelo zaslombo v inkviziciji. Raziskovalci si zato pogosto niso upali zapisati tistega, kar so med humanimi sekcijami videli in se je razlikovalo od Galenove anatomije. Običajno so navajali, da gre za fiziološke ali patološke razlike. S sklepom cerkvenih koncilov leta 1130 in leta 1163 (Ecclesia abhorret a sanguine) je bilo posvečenim ljudem prepovedano ukvarjanje s praktično kirurgijo, kar je kirurgijo ločilo od celokupne medicine in dolgoročno zavrlo njen razvoj. Pol tisočletja je bila nato kirurgija rokodelska obrt, ki se je šele z razsvetljenstvom leta 1784 znova priključila celokupni medicini in študiju na univerzah. Tako so sredi 12. stoletja za šolane kirurge začeli veljati predpisi o obveznem seciranju človeškega trupla, kar je počasi vodilo do uveljavljanja humane sekcije. Sočasno so se predvsem v severni Italiji razvile srednjeveške univerze, med njimi pomembne medicinske fakultete v Padovi in Bologni. Na slednji je anatom Mondino de Luzzi leta 1493 objavil odmevni učbenik anatomije z naslovom Anatomia corporis humani (Antomija človeškega telesa), ki pa še ni prinesel dramatičnih sprememb v anatomiji, saj čas še ni dozorel. Pomembno je bilo tudi Gutenbergovo odkritje tiska sredi 15. stoletja, ki je postopoma začelo širiti novo znanje.
Da lahko napraviš nekaj velikega, moraš biti bister, delaven, samozavesten in drzen. Pojaviti se moraš ob pravem času, na pravem mestu, s pravimi ljudmi, ki te podprejo. V Vesaliusu se je vse to združilo in čas sredi 16. stoletja je to že dopuščal. Andreas Vesalius je izhajal iz zelo spodbudnega flamskega okolja, njegov ded je bil kraljevi zdravnik, njegov oče kraljevi farmacevt. Imel je tudi močno zaslombo v oblastnikih tedanje dobe, kar kaže dejstvo, da je svojo revolucionarno anatomsko knjigo poklonil cesarju Karlu V., epitome – povzetek pa njegovemu sinu Filipu II. Španskemu. Vesalius je bil pri komaj 23 letih imenovan za vodjo kirurške katedre na tedaj najvplivnejši medicinski fakulteti na svetu v Padovi. V treh letih intenzivnega seciranja človeških trupel je ugotovil, da Galenova anatomija ne temelji na sekciji človeškega, ampak živalskega telesa, ter popravil okoli 200 Galenovih spoznanj. Med njimi, recimo, da je grodnica pri človeku sestavljena iz treh delov, in ne iz petih kot pri mladih prašičkih, da je spodnja čeljustnica pri človeku enovita kost, in ne dvodelna ter zraščena s hrustancem kot pri domačih živalih, pa da ženska maternica nima več votlin, kot je to pri samicah domačih živali, ampak le eno, in da človeško srce nima kosti, kot jo ima goveje srce. Prodornost in vitalizem, ki ju je imel Vesalius, nista dana vsakomur. Veliko ljudi je bistrih, a so preveč plašni, prav tako je mnogo eruptivnih, a mlatijo prazno slamo. Prava mera duha in poguma premikata gore.
Ali je Galen v svoji knjigi sploh navajal, da so bile sekcije narejene na živalih, večinoma na prašiču in opici?
Ne, ni bilo potrebno, ker se je v njegovem času (2. stol. n. št.) vedelo, da humana sekcija ne obstaja. Ko je Vesalius prišel do spoznanja, da je anatomsko znanje o človeškem telesu dotlej temeljilo na živalski anatomiji, se je kljub temu, da je Galena visoko cenil, avtoriteti uprl in leta 1543 pri svojih 29 letih izdal znamenito anatomsko knjigo.
Izvod njegove knjige De humani corporis fabrica (O zgradbi človeškega telesa) je tudi eno osrednjih del na razstavi.
Razstavljena knjiga je tretja izdaja iz leta 1555 in vsebuje precej sprememb v primerjavi s prvo izdajo. Vesalius je bil kritičen znanstvenik in je z novimi dognanji prve objave korigiral. Podoben pogum je imel tudi znameniti angleški zdravnik William Harvey, ki je v 17. stoletju odkril princip kroženja krvi. Prav tako se je izobraževal na padovski medicinski fakulteti, pri najboljših profesorjih tistega časa in pri velikem anatomu Fabriciusu ab Aquapendenteju, ki je odkril venske zaklopke. Te so Harveyju dale misliti, da mora v krvnem obtoku obstajati sistem, ki deluje proti sili teže, saj bi v nasprotnem primeru kri zastajala v udih. Ker je Harvey živel v reakcionarni angleški družbi, je kljub temu, da je bil kraljevi zdravnik, svojo razpravo o kroženju krvi izdal šele 15 let po odkritju leta 1628, in to na tujem, v nemškem Frankfurtu.
Kakšna pa je bila vloga Leonarda da Vincija, ki je živel pol stoletja pred Vesaliusom in velja za začetnika umetniške anatomije?
Leonardo da Vinci, eden največjih duhov v zgodovini človeštva, je bil kot nezakonski otrok slabše izobražen in je imel kompleks, da ne zna dovolj dobro latinsko, zato je vsa svoja spoznanja in odkritja risal. Tako je zrisal tudi okoli 200 izjemnih anatomskih risb. Ker ni bil medicinski strokovnjak, je bil pri anatomski sekciji neobremenjen z Galenovo anatomijo in je upodabljal vse, kar je videl. Sprva je sodeloval pri sekcijah firenškega zdravnika Marcantonia della Torreja, po njegovi smrti pa je seciral tudi sam. Želel je izdati anatomsko knjigo, ki bi bila vodilo slikarjem pri njihovem delu. Izšla je 70 let po njegovi smrti leta 1580. Zanimalo ga je predvsem telo v gibanju in njegovo delovanje. Loteval se je mehanizma vida in želel razumeti nastanek glasu, obenem pa je vzpostavil slikarska pravila o proporcih človeškega telesa. Izhajal je iz tega, da je treba najprej poznati kostno zgradbo, nato mišično in oboje v gibanju verodostojno naslikati. Kot otrok svojega časa je v duhu tedanjih družbenih norm tudi zapisal, kako naj se upodablja ženske in otroke: ženska mora imeti sklonjeno glavo, mil izraz na obrazu, njene roke morajo biti sklenjene, noge stisnjene. Otroci morajo biti upodobljeni s hitrimi in rahlo nerodnimi gibi. Zelo ga je zanimal čudež porajanja in ga je domišljijsko upodabljal s sekcijami nosečih živalskih maternic, a nosečega ženskega trupla ni nikoli seciral. Upodobil je celo koitus.
Kako pa je anatom Vesalius vizualno opremljal svojo knjigo?
Vesalius je svojo knjigo De humani corporis fabrica, ki je izšla v sedmih delih, pripravljal pet let. Ker je pouk anatomije temeljil na vizualizaciji, je opremljena s kar 273 slikami. Te so umetniško in anatomsko izjemne. Koncipiral jih je Vesalius, večinoma pa naj bi zanj pripravil lesoreze Tizianov učenec Jan Stephan van Calcar. Ker pa je za tako obsežno delo pet let kratek čas, je najverjetneje sodeloval še kdo iz iste delavnice. Ta knjiga velja za izjemen presežek svoje dobe in je doživela veliko ponatisov ter postala osrednji anatomski učbenik nadaljnjih nekaj stoletij.
Zgodovina človeške anatomije je zgodovina moškega telesa, žensko telo razen maternice z zarodkom dolgo ni bilo upodabljano. Kdaj se prvič pojavijo anatomske risbe celotnega ženskega telesa?
Trupla, na katerih so izvajali humane sekcije, so večinoma pripadala hudodelcem, in ti so bili praviloma moški. Žensko telo je bilo v zgodovini medicine polno skrivnosti. Zmožnost, da rojeva otroke, noseča maternica, ki nosi novo življenje in ga poraja, so jo odevali v skrivnostnost. Če je prišlo do sekcije ženskega trupla, so zgodnji anatomi vedno najprej secirali maternico, saj niso razumeli koncepcije novega življenja. Vse navedeno, poleg moralno spornega pogleda na žensko spolovilo, je prispevalo k temu, da ženskega trupla pri prikazu anatomske sekcije praktično ne srečujemo vse do 19. stoletja.
V katalogu navajate, da so imele medicinske fakultete vse do 17. stoletja dostop le do enega človeškega trupla na leto, sekcije so izvajali pozimi, ko je razkroj počasnejši, a ker so bile »potrebe« večje, so se v dejavnost vključevali tudi tatovi trupel. Kako so zdravniki anatomi prihajali do trupel?
Zahteva, da morajo kirurgi za pridobitev diplome secirati človeško truplo, je bila tista, ki je terjala reguliranje poti do trupel, a ta ni bila nikoli dobro izpeljana in je ostajala v špekulativnih okvirih. Cerkev svojih pravil namreč ni spreminjala. Zdravniki in kirurgi so tako podkupovali grobarje, sodelovali s tatovi trupel, nekateri so secirali celo umrle sorodnike. Ker je bilo trupel za seciranje premalo, so se konec 16. stoletja pojavila anatomska gledališča, zgrajena v obliki rimskih amfiteatrov, ki so omogočala, da je sekcije hkrati spremljalo čim več ljudi. Poleg tega so začeli izdelovati voščene modele – znamenita je bila florentinska delavnica –, in kot rečeno, so bile za učenje anatomije izjemno pomembne anatomske knjižne ilustracije.
Ali so imele vstop na sekcije tudi ženske?
Prej bi rekla, da ne, morda so bile izjeme. To je bil moški svet. Ženske so bile v javnem prostoru izjemno redke, zelo malo jih je bilo v znanosti, zato je treba raziskovalke, kot so Trota iz Salerna, Hildegarda iz Bingna, opatinja, ki se je med drugim ukvarjala z botaniko in medicino, ter alkimistka Barbara Celjska še posebej osvetliti, saj so morale delovati proti družbenemu toku, da so lahko sledile svojemu poslanstvu. Žensko je omejevalo predvsem materinstvo. Od pradavnine so bile ženske varuhinje ognjišča, roditeljice in vzgojiteljice otrok. Ko so se konec 19. stoletja lahko začele vpisovati na univerze, so se morale oblačiti po moško in znameniti dunajski profesor patologije Karl von Rokitansky je celo izjavil, da je ženskam in psom vstop v predavalnice prepovedan. Šele iznajdba kontracepcijske tablete v šestdesetih letih 20. stoletja je ženske razbremenila prekomernega števila otrok, jim omogočila načrtovanje družine in s tem vstop v javno življenje. S tem in še zaradi drugih vzrokov se je patriarhalna družba začela rušiti. Odkritelje oralnih kontraceptivov in njihove sodelavce so preganjali, nekateri so celo izgubili službe, odpor moškega sveta se je pojavljal na zelo različnih ravneh.
Prvo anatomsko gledališče je leta 1596 v Padovi ustanovil Aquapendente, v deželi Kranjski pa je anatomski zavod Collegium publicum ustanovil kirurg Filip Jakob Brecelj šele 150 let kasneje. Kako je slovenski prostor sledil medicinskim dognanjem?
Slovenski prostor ni bil nikoli zdravstvena provinca, saj so se naši zdravniki učili medicine v velikem svetu. Poleg padovske in drugih severnoitalijanskih medicinskih fakultet so obiskovali znamenite medicinske fakultete na Dunaju in v Pragi. Sredi 18. stoletja je na Gornjem trgu 4 v Ljubljani kirurg Brecelj ustanovil anatomski zavod, kjer je imel tudi svoj prirodoslovni muzej. Nadaljnja anatomska šola je potekala v prvi civilni bolnišnici, ustanovljeni v Ljubljani na Ajdovščini leta 1786. Tam je že bila dovoljena obdukcija umrlih bolnikov in so slušatelji imeli dostop do trupel. Za dobro klinično delo pa so potrebovali šole. Za časa Jožefa II. je leta 1782 Ljubljana dobila mediko-kirurški licej, ki je izobraževal ranocelnike in kirurge. Leta 1753 pa so Slovenci dobili tudi prvo babiško šolo, kjer so poučevali v slovenskem jeziku! V času Bachovega absolutizma sredi 19. stoletja so v Gradcu in Innsbrucku avstrijski mediko-kirurški liceji prerasli v fakultete, v Ljubljani pa so ga ukinili! Kirurgija je bila leta 1784 znova priključena k medicini in je postopoma postajala vse bolj akademska stroka.
Ali so se obdukcije izvajale avtomatično ali s predhodno privolitvijo bolnikov oziroma svojcev?
Patologija od 17. stoletja preučuje vzroke smrti, kot je to še danes pri umrlih v bolnišnicah. Osrednji napis nad vsako secirnico je bil namreč Mortui vivos docent (Mrtvi učijo žive). Dandanes je bolnišnična obdukcija odvisna od zakonodaje posamezne države. Nekateri svojci umrlih jo iz verskih in drugih prepričanj odklanjajo. V primeru nejasne in sumljive smrti pa se jo izvede ne oziraje na njih.
Kakšna je razlika med sekcijo in obdukcijo?
Sekcija (lat. sectio) pomeni rezanje, obdukcija (lat. obductio) pa pomeni pokrivanje. Kako je izraz obdukcija postal sopomenka za sekcijo, ni znano. Tretji izraz je avtopsija, ki izvira iz grščine in pomeni neposreden pregled trupla. Pri biopsiji pa mikroskopsko pregledajo tkivo, odvzeto živemu človeku.
Katalog ob razstavi je posvečen anatomu prof. dr. Milanu Cundru, ki je bil naslednik ustanovitelja slovenskega anatomskega inštituta, prof. dr. Janeza Plečnika, brata arhitekta Jožeta Plečnika. Kdo je bil dr. Milan Cunder?
Dr. Milan Cunder je izhajal iz ljubljanske gostilniške družine Pri ruskem carju na Ježici. Diplomiral je na medicinski fakulteti v Gradcu, se leta 1935 zaposlil na ljubljanskem anatomskem inštitutu, leta 1945 postal profesor anatomije in leta 1946 prevzel vodenje inštituta. Dr. Cunder je bil človek širokega duha in velik domoljub. Bil je član Zveze komunistov, že na začetku vojne je odšel v partizane v Kokrški odred, nato pa so ga Nemci zajeli in poslali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen. Ko je po vojni hotel izstopiti iz Zveze komunistov in izrazil kritična stališča do tedanjega sistema, so ga leta 1948 dobesedno z njegovega predavanja odpeljali na Goli otok. Po vrnitvi mu je bilo onemogočeno, da bi delal na svojem področju. S posvetitvijo anatomske razstave in kataloga njemu ga želimo moralno rehabilitirati. Verjetno pa se bo njegova družina zavzela tudi za sodno rehabilitacijo.
Od kod izvirajo na razstavi predstavljeni artefakti? Večinoma gre za dragocene stare knjige.
Večina knjig je Nukovih, nekatere pa izvirajo iz najstarejših slovenskih knjižnic, npr. jezuitskega kolegija in Semeniške knjižnice. Nekaj knjig je tudi z Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani. Za kontekstualizacijo in vizualizacijo pa smo vključili tudi modele z Inštituta za anatomijo ljubljanske medicinske fakultete.
Na predavanju ste na kratko omenili krioniko – metodo, s katero se tik po ugotovljeni klinični smrti kandidata oziroma zgolj njegove možgane ali pa DNK globoko zamrzne in z ustavitvijo biokemičnih procesov ustavi razkrajanje, z medicino prihodnosti pa naj bi kandidata znova obudili, ga »popravili« in telesno pomladili. Danes na krioničnih inštitutih, ki so večinoma locirani v ZDA, na »vstajenje« čaka nekaj sto ljudi, pri čemer se predpostavlja, da so v možganskih celicah in strukturnih povezavah ohranjeni dolgoročni spomin, identiteta in osebnost, tako da naj bi se po »obuditvi« ohranil posameznikov duh. Kaj menite o tovrstnih postopkih, katerih cene se gibljejo od nekaj deset do nekaj sto tisoč dolarjev, kar za nesmrtnost niti ni visoka cena?
Kot raziskovalka razumem znanost v njenem nenehnem spreminjanju; prav zato se mi zdi čudovita. Z novimi medicinskimi področji, kot sta npr. paleopatologija in paleogenetika, lahko ugotavljamo vzroke smrti pri ljudeh, ki so umrli pred tisočletji. Tako so na primer genetsko ugotovili sorodstvene vezi Tutankamonove družine. Pri Oetziju pa so odkrili, da je bil, čeprav je bil pastir, občutljiv na mleko. Hipokrat je zapisal, naj beremo stare avtorje, saj so imeli čudovite ideje, ki so bile v času nastanka še neuresničljive. Ideja je kraljica vsega, a pot do njenega udejanjenja je lahko zelo dolga. Danes z zamrznjenimi gametami in semenčicami lahko izvajamo umetne oploditve, prav tako izvajamo transplantacije organov, a največ obetov ponujajo matične celice. Za zdaj je mogoče vzgojiti že več lastnih tkiv (hrustanec, koža, srčna mišica …), v prihodnosti, verjamem, bo iz pluripotentnih matičnih celic mogoče vzgajati še druga tkiva in telesne organe. Ideja o krioniki se mi zdi fascinantna in jo berem kot znanstveno fantastiko, vendar dajem prednost regenerativni medicini.
Ali bi se, hipotetično vsaj, drznili prepustiti krioničnemu čakanju na ponovno življenje?
Najprej pomislim, da je krionika sebična in etično sporna metoda, ki si jo lahko privoščijo le najbolj petični. Rada živim in imam program še za nadaljnjih dvesto let, a ob tem mi je pomembna tudi kakovost življenja. Želim si prebrati še goro knjig, ki jih že dolgo dajem na stran, spoznati nekatere odmaknjene konce sveta, dočakati vnuke in morda celo pravnuke, da bi z njimi delila svojega duha. Verjetno bi sprejela kakšno možnost medicinske regeneracije, ki jo ponujajo matične celice, a pod pogojem, da bi ohranila svojo identiteto in spomin in bi moj duh ostal nedotaknjen. Če bi moje matične celice lahko popolnoma nadomestile moje možganske celice, bi šla v projekt z veseljem, a kot mi je znano, to za zdaj ni mogoče. Krionika pa moje glave zelo verjetno ne bi mogla postaviti na pravo mesto, zato nisem prepričana, da bi bila po morebitni obuditvi še vedno ista Zvonka Zupanič Slavec, kakršna sem zdaj. A ne oziraje na vse – naj živi domišljija!