Pravica do življenja brez vojne

Prvo leto druge svetovne vojne za Veliko Britanijo ni bilo spodbudno. Nemci so imeli veliko premoč v zraku in na kopnem. Američani so britanskim zaveznikom sicer pošiljali ladijske konvoje s hrano in vojaško opremo, a so številne ladje še pred ciljem potopile smrtonosne nevidne plenilke – nemške podmornice.

Angleži so imeli dobro razvito radijsko tehnologijo, zato so znali prestreči komunikacije med nemškim kopenskim poveljstvom in podmorniško floto. Vendar so bila sporočila šifrirana z izjemno zmogljivim ključem, ki ga britanski kriptografi niso znali razbiti. Nemška šifrirna tehnologija je bila za britanske obveščevalce popolna skrivnost, dokler niso potapljači na uničeni podmornici odkrili neznane naprave, ki je bila še najbolj podobna križancu med pisalnim strojem in registrsko blagajno: enigme.

Matematično ugankarstvo

Enigmo so zaupali najboljšim inženirjem in poznavalcem tajnopisja v vojni mornarici. Ti so ugotovili, da nemškega šifrirnega algoritma ne bodo mogli razvozlati, saj bi morali več stoletij računati vse možne kombinacije številk, preden bi po naključju odkrili šifrirni ključ. Enigma je zato veljala za nezlomljivo, dokler se ni na poveljstvu mornarice oglasil zadržani, a genialni matematik Alan Turing.

Turing je vedel, da enigme ne bo mogoče razbiti z običajnimi kriptografskimi napadi. Enigma je stroj, je povedal zbranim vojaškim znanstvenikom. Stroj pa lahko premagamo samo z močnejšim strojem, je odločno zatrdil. Kljub nasprotovanju sodelavcev in nadrejenih je začel v strogi tajnosti sestavljati računski stroj – predhodnika prvega programabilnega elektronskega računalnika colossusa. Odpustil je velik del prvotne ekipe in izbral nove člane, ki so se bolj kot po akademskih nazivih izkazali z izvirnimi zamislimi pri reševanju zapletenih matematičnih ugank (tajnopisje je bilo za Turinga nekakšno matematično ugankarstvo). Prav tako ga ni motilo, da je eno izmed nalog na preizkusu najbolje opravila ženska – Joan Clarke –, zato jo je kljub njenemu »neznanstvenemu« spolu sprejel v skupino.

Prvi poskusi niso bili uspešni, saj je bil Turingov računski stroj prepočasen za mogočno enigmo. Neučakani poveljniki so skupino že skoraj razpustili, a je Turing iz naključnega pogovora dveh operaterk razbral, da zaporedja znakov v sporočilih le niso čisto naključna. Dekleti sta intuitivno ugotovili nekatere besede in fraze, ki so jih uporabljali nemški vojaki (imena deklet in otrok, ljubkovalne izraze …). Veliko ponavljanj je bilo v vremenskih poročilih za kapitane podmornic, vedno enak je bil tudi nacistični pozdrav na koncu vsakega sporočila. Ko so Turingovemu računalniku pomagali z nekaj znanimi besedami, je kmalu razvozlal celotno sporočilo. Enigma je bila premagana.

Britanci so natančno poznali položaje nemških podmornic in prebirali njihove naloge, vendar niso smeli preveč očitno izrabljati tega podatka in takoj napasti podmorniških zased. Britanski obveščevalci so vedeli, da Nemci ne smejo posumiti na razbitje enigme, saj bodo nemudoma zamenjali šifre in izničili zavezniško informacijsko prednost. Turingova skupina je zato dobila novo nalogo: pripraviti poseben statistični model, kdaj naj neopazno uporabijo obveščevalne podatke in zmagajo v pomembni bitki, katere konvoje ali vojaške enote pa je treba strateško žrtvovati. O življenju in smrti vojakov je začela odločati matematika.

Številni vojaški zgodovinarji ocenjujejo, da je razbitje enigme verjetno odločilo boj na Atlantiku in precej skrajšalo drugo svetovno vojno. Britanski obveščevalci so po koncu vojne razpustili enigmično skupino, uničili njegov stroj in zažgali vso dokumentacijo. Alana Turinga so leta 1952 ovadili zaradi homoseksualnosti in v sodnem procesu je moral izbirati med zaporom in »zdravljenjem« s kemično kastracijo. Izumitelj sodobnega elektronskega računalnika in eden najpomembnejših matematikov dvajsetega stoletja ni zdržal družbenega pritiska in posledic terapije, zato je čez dve leti svojemu jutranjemu jabolku dodal usodni odmerek ciankalija. Britanska kraljica se mu je posmrtno opravičila pred dvema letoma. Njegovi zmagi nad enigmo pa so se priklonili ustvarjalci filma Igra imitacije (The Imitation Game), ki so ga ta teden premierno prikazali v ljubljanskem Kinodvoru.

Prevaranti proti teroristom

Šest desetletij pozneje je največja vojaška velesila na svetu za podobno nalogo najela zelo drugačnega računalniškega genija.

Dennis Montgomery je nekdanji zdravstveni tehnik in samooklicani računalniški strokovnjak. V devetdesetih letih je večino časa prebil po ameriških igralnicah od Rena do Las Vegasa, kjer je poskušal s svojim nabrušenim intelektom premagati zakone verjetnosti, a je le kopičil dolgove. Lastnikov igralnic ni prepričal, da bi ga najeli za svetovalca in mu odpisali izgubljene dolarje, zato je nujno potreboval rešitelja, ki bi prepoznal njegove resnične sposobnosti in ga rešil finančne stiske.

Tak rešitelj je postal premožni in tedaj precej razvpiti vlagatelj Warren Trepp, ki je z dvomljivimi transakcijami obogatel v največjem kazinoju na svetu – Wall Streetu. Montgomery je prepričal Treppa, da je razvil izjemno zmogljiv algoritem za stiskanje in analizo videoposnetkov, ki med drugim zmore hitro in natančno prepoznavati obraze, oblike in druge informacije. Čeprav ni še nihče videl ali preizkusil Montgomeryjevega algoritma, sta s Treppovim denarjem ustanovila podjetje Etreppid Technologies in začela tržiti čudežni računalniški program. Najprej sta poskusila pri hollywoodskih filmskih studijih in vegaških igralnicah, a njun izdelek ni prepričal nobenega kupca. Družabnika je pred propadom rešil šele napad na newyorška dvojčka, zaradi katerega so ZDA vstopile v neoprijemljivo vojno proti terorizmu.

Montgomery in Trepp sta nepričakovano našla nove stranke: obrambno ministrstvo, urad za domovinsko varnost in obveščevalne agencije z neomejenimi proračuni, ki so jih lahko porabile brez slehernega nadzora.

Ameriške vladne službe so do konca leta 2003 z Etreppidom podpisale več milijonskih pogodb za analizo videoposnetkov, ki so jih zajemala vohunska brezpilotna letala. Montgomery se je hitro vzpenjal po obveščevalni lestvici in prevzemal vse bolj zahtevne analitske naloge. Zelo hitro je rasla tudi njegova samozavest, saj je začel varnostnim službam ponujati storitve, ki so mejile na znanstveno fantastiko. Med drugim je trdil, da zna odkriti skrita sporočila v televizijskih poročilih katarske televizijske mreže Al Džazira, ki da jih je uporabljala teroristična mreža Al Kaida. Obveščevalce je prepričal, da je na posnetkih našel zapisane številke civilnih letalskih poletov, ki jih bodo ugrabili teroristi. Američani so skoraj začeli sestreljevati potniška letala nad Atlantikom, če jih ne bi ustavila francoska tajna služba, ki je edina podvomila o Montgomeryjevih skrivnih algoritmih.

Šele tedaj je postalo jasno, da je cesar v resnici nag in da Montgomery nikoli ni razvil čudežne tehnologije, je zapisal ameriški preiskovalni novinar James Risen v knjigi Pay Any Price: Greed, Power, and Endless War (2014). Vendar osramočeni ameriški obveščevalci niso nikoli priznali napake. Montgomeryja so se potihem znebili in ga v zameno za molk niso nikoli preganjali zaradi prevare. Ta skrivnostnost mu je omogočila še nekaj podobnih poslov pri drugih obveščevalnih službah in njihovih zunanjih izvajalcih. Po burni ločitvi od nekdanjega poslovnega partnerja Warrena Treppa in novih težavah z dolžniki je našel novega bogatega sponzorja (bogatašinjo Edro Blixseth), soustanovil podjetje Blixware in v administraciji Baracka Obame pridobil nove naročnike. Ti so pozabili na njegove stare grehe in leta 2010 je lahko spet analiziral posnetke Al Džazire ter iskal obveščevalne podatke – z enakimi skrivnimi algoritmi, ki jih ni nihče videl ali preizkusil.

Dennis Montgomery je bil le eden izmed številnih prevarantov, pustolovcev, obsojenih kriminalcev in vojnih dobičkarjev, ki so se zelo dobro znašli v histeriji vojne proti terorizmu. V tem neoprijemljivem boju proti neznanemu sovražniku pa je mogoče govoriti samo o enem resničnem zmagovalcu: velikanskem varnostno-informacijskem kompleksu, ki je v zadnjih desetih letih po Risenovih ocenah porabil za več kot tisoč milijard dolarjev javnega denarja. Nepregledni mreži državnih ustanov in zasebnih podjetij, ki imajo samo en motiv: poskrbeti, da se dobičkonosna vojna nikoli ne konča.

Večna vojna

Obe zgodbi opisujeta pravila igre imitacije in ju povezuje Turingov informacijski stroj. Uporaba tega informacijskega orodja pa je bila v obeh vojnah zelo različna.

V drugi svetovni vojni so vpletene države še spoštovale staromodna vojaška pravila. Voditelji so si napovedali vojno, podpisali zavezništva in se bojevali z znanim sovražnikom. Ko se je vojna končala, so poraženci kapitulirali, zmagovalci pa so z mednarodnimi sporazumi in pogodbami začrtali povojno ureditev sveta. Druga svetovna vojna je bila totalna in ni prizanašala civilistom (Dresden, Hirošima …), a je bila kljub temu predvsem vojna med vojaki. V tej klasični vojni je britanska vojska vpoklicala matematika, da je razbil nemške komunikacijske šifre, poiskal skrite podmornice in jim pomagal zmagati v vojni proti nacistom. Z vojaškim računalnikom so premagali drug vojaški računalnik in uporabili informacije za uničevanje vojaških tarč.

Vojna proti terorizmu je zelo drugačna. Ni je sprožila vojaška akcija, ampak nasilno dejanje majhne organizirane skupine ljudi, ki je ne povezuje nacionalnost ali državljanstvo, temveč skrajna razlaga političnih in verskih besedil. V njej ni bilo vojne napovedi, zato je ni mogoče končati s premirjem ali kapitulacijo sovražnika. Prav tako ni več meje med vojaki in civilisti, saj »teroristi« nimajo pravnega statusa vojakov. Zato »borci proti terorju« ne priznavajo nikakršnih omejitev, kam naj usmerijo današnje naslednike Turingovega informacijskega stroja in njegovih računalniških programov, je s pogumnim preiskovalnim novinarstvom pokazal James Risen (zaradi domnevne izdaje zaupnih dokumentov ga še danes preganja ameriška administracija). V vojni proti terorizmu smo tarča teh strojev postali – vsi.

Nekdanje britanske kriptografe je gnala želja po koncu vojne in vrnitvi v normalno življenje brez nenehnega strahu pred bombami, trpljenjem in žalovanjem. Osebe, ki nastopajo v Risenovi knjigi, imajo ravno nasprotne motive. Politikom ustreza kultura strahu, zaradi katere njihovi volivci sprejemajo vse hujše posege v državljanske svoboščine in ne razmišljajo o resničnih problemih sodobnih družb: podnebnih spremembah, vse večji družbeni neenakosti, sistemski korupciji, krepitvi starih ideologij in ostankih kolonializma v mednarodni politiki. Hkrati lahko samo izredne razmere upravičijo velikanske varnostne proračune, iz katerih se napajajo obveščevalne agencije in zasebna podjetja, ki za državne naročnike razvijajo brezpilotna letala, sisteme za množičen nadzor komunikacij in algoritme za iskanje nevidnih groženj.

Zagovorniki elektronskega nadzora se nikoli ne zagovarjajo zaradi ugotovitev, ki jih je v svojih knjigah Pay Any Price in State of War (2006) objavil Risen in so jih ponovili številni drugi varnostni strokovnjaki: da z množičnimi prisluhi in nadzorom elektronskih komunikacij ne moremo preprečiti terorističnih napadov in poskrbeti za večjo varnost državljanov. Zgodovina vojne proti terorju je polna zamolčanih napak, korupcije in nesmiselne porabe javnega denarja, ki so jih odgovorni prikrili z zlorabami državne tajnosti in skoraj neomejenih pooblastil, ki so jih države po hitrem postopku zapisale v protiteroristično zakonodajo. Nobenega zagotovila ni, da brezpilotnih letal in njihovih izstrelkov ne usmerjajo enako nepreverjeni algoritmi, kot jih je Američanom prodajal Dennis Montgomery. A njihovi odgovori kljub nasprotnim dokazom ostajajo enaki. Namesto reforme zakonodaje in civilnega nadzora nad delom obveščevalcev potrebujemo še strožje zakone, večji varnostni proračun in zmogljivejše sisteme za množične prisluhe.

Takšni so bili tudi odzivi evropskih politikov ob nedavnem pokolu v pariški redakciji satiričnega tednika Charlie Hebdo. Francoski politiki so zločin opisali kot »enajsti september za Francijo«, kar nima le močnega čustvenega in simbolnega naboja, ampak hkrati oživlja idejo vojne proti terorizmu v Evropi. Še nazornejši je bil britanski premier David Cameron, ki je podprl zahteve po večjih policijskih pooblastilih v spremenjenem zakonu RIPA in obljubil prepoved anonimne komunikacije po spletu, če zmaga na prihodnjih volitvah. Ta teden se jima je pridružil tudi ameriški predsednik Barack Obama, ki je v kongresnem govoru zatrdil, da bodo ZDA še naprej neizprosno in za vsako ceno preganjale teroriste.

Bojeviti nagovori zahodnih voditeljev bodo tudi tokrat preglasili dejstvo, da je evropska komisija v imenu boja proti terorizmu že enkrat sprejela neustavno in neučinkovito direktivo o obvezni hrambi elektronskih komunikacij, ki je grobo posegla v državljanske pravice vseh prebivalcev EU. Ali da je britanska varnostna agencija GCHQ izrabila protiteroristična pooblastila za množično prisluškovanje novinarjem, kar so ta teden zapisali britanski mediji. Politiki bodo poskrbeli, da se bo večna vojna proti terorizmu nadaljevala. Njena največja žrtev pa bo pravica do življenja brez vojne, za katero so si prizadevali filmski junaki v Igri imitacije.