Pomisleki: Prebivalci povečane stvarnosti

Ojoj! Kako čudno je danes vse! Včeraj je pa vse še potekalo kot po navadi. Sem se čez noč tako spremenila? No, pomislimo malo: sem bila še ista, ko sem davi vstala? Skoraj se mi že zdi, da se spominjam, da sem se že počutila malo drugače! Če pa nisem ista, se moram najprej vprašati: kdo pa sem potem? Saj, saj, to je največja uganka! (Alica v čudežni deželi, Mladinska knjiga 1969, prevedla Gitica Jakopin)

In s tem velikanskim vprašanjem se spusti Alica v čudežno deželo in dopusti domišljiji, da postane pomembnejša od stvarnosti, kot da je mogoče zgolj v fantastičnem najti odgovor na uganko vseh generacij: kdo sem jaz v neulovljivem času, ki me spreminja v vsakem trenutku? In kako bo ta »jaz«, ki obstaja zdaj, komuniciral s tistim »jaz« od prej, da pa v tem ostane vsaj delček nespremenjene logike, s katero si bomo drznili zakorakati tudi v tisto, kar bo sledilo?

Če bi Alico, o katere pustolovščinah je Lewis Carroll pisal leta 1865, z nekakšnim časovnim strojem potegnili pol stoletja bliže k nam, bi zrasla v Gregorja Samso, ki ga je Franz Kafka leta 1915 spremenil v veliko žuželko. In čeprav je dobila metamorfoza v 20. stoletju obliko absurda in temačne grdote, ki je skorajda popolno nasprotje bleščeče barvitosti razigrane čudežne dežele, sta Lewis Carroll in Franz Kafka v bistvu naredila isto: človekovo zavest sta razširila na več ravni, dosegla spravo med racionalnim in iracionalnim oziroma povečala stvarnost za toliko plasti, kolikor se jih lahko dotakne domišljija.

In tako sta odprla skrivna vrata v novi svet Pokemonov.

V 21. stoletju je namreč »povečana stvarnost« postala ime tehnologije, s katero se naše fizično okolje združi z virtualno galaksijo, Pokemoni pa se v njej vsiljujejo kot posredniki med priročno iluzijo vseh mogočih jasnih razmejitev, v katero smo zdrsnili kot pridni učenci povprečnih šol, in tisto vznemirljivo stvarnostjo, ki je, kot je dejal danski fizik Niels Bohr, »ustvarjena iz stvari, ki jih nikakor ne moremo imeti za stvarne«.

Prenesimo vse to na človeško dušo in kaj hitro bomo spoznali, da je tisti »jaz«, ki se pred Alico postavlja kot uganka, sestavljen iz pretanjenih delčkov čustev, razuma, nagonov ali skupkov vsega tega, ki jih, razsute po kotičkih spomina, podzavesti in želja, nikakor ne bi mogli prepoznati kot celovito osebnost. Človek je namreč skupek sanj, pomočen v temno čokolado. Slast se objema z grenkobo po vsakem rahlem poljubu. Takoj ko se prodre pod površino, pa se odpre neskončni predor, ki vodi v svet nepričakovanih razsežnosti, barv in okusov.

A vrnimo se k Pokemonom.

Skupaj s temi ljubkimi pošastmi je v Evropo (in seveda tudi v Ameriko) prišla nova količina japonske kulture kawaii, v kateri je že mogoče prepoznati pravi kult ljubkosti, ki je zelo značilen za deželo vzhajajočega sonca. Pikaču in vsi njegovi prijatelji očitno igrajo na moč razvojne psihologije in nagovarjajo tisti del človeških možganov, v katerem nas vse, kar spominja na mladička – velike oči, okrogla glava, kratke okončine in nespretno racanje večine Pokemonov pa vsekakor spominjajo na otročičke žepnih pošasti –, vabi, naj se mu približamo ali ga celo posvojimo.

S pojavom kawaii so se ukvarjali številni družbeni sociologi in psihologi. Konotacija tega pojma je veliko globlja od dobesednega prevoda, ki se ne more pomakniti kaj dlje od »ljubkega« ali »sladkega«. V japonskem jeziku se je namreč razvil iz besede, ki pomeni »bitja bleščečega obraza«, in čeprav se je pojavljal že v obdobju šogunatov, torej pred skoraj tisoč leti, so ga začeli v današnjem pomenu uporabljati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja kot svojevrsten antipod zahodnemu punku.

Kawaii se je pred štiridesetimi leti najprej nanašal na stil pisanja japonskih pismenk z zaobljenimi, otroško izpeljanimi linijami, ki so jih včasih dopolnjevali z majhnimi srci, obrazi ali zvezdicami. Ta stil je tako osvojil japonske najstnike (predvsem deklice), da so ga v nekaterih šolah prepovedali, v drugih pa profesorji niso hoteli ocenjevati nalog, napisanih s to pisavo.

Kot ugotavlja britanska antropologinja in japonologinja Sharon Kinsellla, se zametki tistega, kar se danes po svetu širi v obliki Hello Kitty ali Pokemonov, niso rodili v multimedijih, ki jih danes že rutinsko krivimo za vse evforične trende in miselne epidemije, temveč iz stila pisanja pisem med japonskimi dekleti in fanti, ki so hoteli dati z uporabo angleških besed, kot je love (ljubezen) ali friend (prijatelj), napisanih s katakano (japonsko zlogovno pisavo) v stilu kawaii, vedeti, da jim je dovolj lastne tradicije in da jim je bližja sproščenost zahodne družbe.

Medtem ko so se njihovi zahodni vrstniki, ki jih je zajel val punka, svojim staršem in družbenim normam upirali s tem, da so posnemali odraslost, s kajenjem, pitjem alkohola ali tetoviranjem, so se japonski najstniki zatekali k »ljubkosti« in stilizirani otroškosti, kot da bi hoteli s tem preložiti prehod v dolgočasno in brezosebno zrelost odraslih ljudi.

Ko Hello Kitty opazujemo s tega zornega kota, dobi mucka zobe. Ko skozi to prizmo pohitimo za Pokemoni, se igra spremeni v upor.

Eden od vidikov najnovejše generacije Pokemonov, ki se je skozi mobilne telefone prebila v »povečano stvarnost«, je vsekakor pozitiven, tako kot je pozitivna Alica. V svetu, polnem rasizma, nestrpnosti in verskih nesoglasij, se zdi, kot da lov na ljubke pošasti dvigne ljudi na raven, ki obstaja nad vsemi temi problemi, jih v virtualnem svetu poveže in jih vse skupaj spremeni v prebivalce nekakšne carrollovske dežele. Če bi lahko poskrbeli za to, da tisti, ki se igrajo, ne bodo skakali pred avtomobile, padali v prepade ali postali odvisniki lovljenja virtualnih bitij ob pomoči kamer, nameščenih v fizični stvarnosti, bi lahko igro Pokemon Go sprejeli kot pozitivno obogatitev onesnažene vsakdanjosti, ki bi lahko pripadnikom generacije novega tisočletja pomagala, da (p)ostanejo svetovljani.

Že samo dejstvo, da so se proti Pokemonom takoj oglasili islamski kleriki na Bližnjem vzhodu in šintoistični duhovniki na Japonskem, priča o uporniškem duhu malih pošasti, ki pozivajo k preskakovanju monoteističnih ograd in razbijanju verske tišine, prežete z nacionalizmom. V Saudski Arabiji so nad žepne pošasti iz nove igrice poslali fatvo, prav takšno kot leta 2001, ko se je pojavila njihova prva različica.

Tempelj Mijazaki v Hirošimi pa se je odločil, da bodo k igrici pristopili z vzvišeno lahkotnostjo humorja. Na svoji spletni strani so »vsem trenerjem Pokemonov« sporočili, naj ne vznemirjajo pošasti, medtem ko te molijo v templju, naj jih pustijo, da v miru izkažejo čast božanstvom, po končani molitvi pa lahko znova uživajo v lovu, a izven svetih prostorov. Seveda je povsem jasno, zakaj so se duhovščina in službe državne varnosti uprle tej igrici. Pokemoni vodijo svoje lovce v vse kotičke izmišljene tajnosti in nenadoma se zdi ves svet tako odprt, kot ni bil že zelo dolgo.

Celo dejstvo, da je poškodovana jedrska elektrarna v Fukušimi edino območje, na katero se ustvarjalci igrice niso drznili poslati pošasti, zgovorno priča o tem, kaj je prava skrivnost sedanjega tisočletja. Plemenita in ubijalska narava atoma, od katere se na koncu koncev začne zgodba o tem, kaj je stvarnost. In kaj je ta »jaz« kot atom razburkanih časov, v katerih se Pokemoni nove generacije nenadoma vračajo v naše življenje kot edina ulovljiva stalnica.

Sociologi in antropologi, kot je Sharon Kinsella, pa kljub temu opozarjajo tudi na nevarnost, ki se skriva v kultu kawaii: vse to tako srčkano in ljubko, tako otroško in subtilno, je svojevrstna oblika pobega pred problemi, politiko, krizami in spori. Lovci na Pokemone puščajo terorizem, begunce, brexit in Donalda Trumpa vsem tistim preostalim ljudem, ki si na mobitele niso namestili aplikacije s Pikačujem in njegovimi prijatelji. Tako bi lahko svet razdelili na trenerje žepnih pošasti in pošasti razkosane globalizacije. In medtem ko so tisti prvi obsedeni z iskanjem Porygona, redkega demona »normalne vrste«, zaradi katerega je na tisoče prebivalcev nekega primestnega naselja blizu Sydneyja v minulem tednu za dolge ure ustavilo mestni promet, bi lahko te druge pošasti mirno zasedle prestol in v razširjeni javnosti zavladale, še preden bi to kdo opazil. Ko se bomo zavedeli tega, da je Evropa razkosana, da so postavljeni zidovi in da se je Trump vselil v Belo hišo, bo zagotovo prepozno, da bi prekinili igrico in se pozabavali z drugo vrsto pošasti.

Zato je danes bolj kot kdaj prej pomembno znova prebirati Kafko. In to Preobrazbo z Gregorjem Samso, ki se je prebudil s tistim istim Aličinim občutkom, da se je čez noč spremenil, le da on kaj hitro dojame, da je njegova preobrazba absurdno strašna. Kot se spominjate, je postal žuželka, ki je nihče več ni hotel v svoji bližini. In prav takšno iskanje odgovora na vprašanje, kdo sem jaz, bi moralo biti del »povečane stvarnosti«, v kateri so Pokemoni en, Gregor Samsa pa drugi izid fantastičnega razvoja stvari, ki vodi v isto smer. K še enemu zgodovinskemu srečanju človeštva s samim seboj. Katero vrsto pošasti bomo zagledali, ko bomo skočili skozi Aličino ogledalo? To vprašanja si je treba zastavljati prav vsak dan.