Tiskane izdaje
Seveda je zatiranje plevela s herbicidi v mestih, pa naj bodo razglašena za zeleno prestolnico ali ne, nesprejemljivo. Pa ne le zaradi škodljivih učinkov za zdravje ljudi, ampak tudi iz etičnih razlogov, se pravi zaradi nesprejemljivega človekovega odnosa do okolja, tako do soljudi kot do rastlin in živali. Iz takšnega zornega kota pa pri zatiranju plevela ni etično vprašljiva le brezbrižna uporaba herbicidov, temveč tudi naš odnos do plevela. Dokler smo prepričani, da je treba plevel zatirati – pa naj bo s herbicidi, biološkimi ali fizikalnimi sredstvi, z vodno paro, motiko, z orokavičenimi ali golimi rokami –, ostaja naš odnos do narave nespoštljiv in kajpak nevreden kitenja z zelenimi vzdevki.
Premika k etičnemu pojmovanju tega vprašanja ni mogoče doseči brez zavedanja, kaj plevel sploh je. Da je to slabšalna beseda za neželene vrste rastlin, je menda vsakomur jasno, zakaj je tako, pa morda niti ne. Če rečemo, da s plevelom pojmujemo rastlinje, ki ovira rast pridelka in zmanjšuje donos, smo le ponovili prepričanje, staro toliko, kolikor sta stara kultiviranje rastlin in poljedelska preskrba. Temu splošno sprejetemu pojmovanju je mogoče v marsikaterem pogledu oporekati; tako ni res le to, da plevel kulturnim rastlinam odžira vodo in hranilne snovi, saj tudi zastira tla in preprečuje njihovo prezgodno osušitev zaradi vetra in sončne pripeke.
Na monokulturnih površinah, posejanih z žitom, ga poljedelci ne marajo predvsem zato, ker jim že samo z zrnato navzočnostjo onesnažuje pridelek v nadaljnji predelavi. Ampak ni bilo vedno tako; z izjemo strupenih primesi so bila zrna plevela nekdaj v kruhu celo zaželena, popestrila so okus, znanstveno nepreverjeno pa so prispevala tudi blagodejne učinke za zdravje. V sistemu kolobarjenja njive običajno preraste plevel, ki ni le blagodejen za prst na ledinah, ampak kulturnim slednikom najrazličnejših živalskih skupin ponuja tudi možnost preživetja. Cvetoči plevel privablja oprašujoče žuželke, njihove ličinke in gosenice teknejo pticam, mernik zrnja si vzamejo ptice in glodalci, te na kratko držijo ujede in tako zaokrožujejo poljski ekosistem, v katerem igra pomembno vlogo tudi kmetovalec.
Plevel na javnih površinah v urbanem okolju zagotovo ne ovira rasti pridelka in ne zmanjšuje donosa. Kot pionirske rastline, to je takšne, ki naseljujejo neporaščena tla, vračajo rastlinsko odejo, kjer je bila odstranjena zaradi spremenjene rabe tal. Vendar se pionirske rastline ne razraščajo le na nasutjih, nezazidanih parcelah, parkiriščih in parkovnih poteh, ampak tudi tam, kjer je bila prst odstranjena ali celo prekrita z gradbenimi prevlekami, kot so asfalt, beton, granitne kocke ali kamnite talne plošče. Ta občudovanja vredna sposobnost narave, da se na razgaljene površine vrača s pionirskimi rastlinami in tako začenja obnovo vegetacijskega nasledstva, zahteva od ekološko razgledanega zemljana prevrednotenje plevela.
Pa ne gre le za nerazumevanje vloge tako pojmovanega plevela v urbanem ekosistemu, za nezavedanje njegovega pomena v zeleni sestavljenki naših mest; gre tudi za vprašanje, kako doživljamo s tem nezaželenim rastlinjem poraščene površine. Zakaj ne zmoremo občudovati spontano vzniklega zelenja v ozki črti med asfaltiranim pločnikom in cestnim robnikom, se čuditi nepopustljivi vztrajnosti vračanja prvobitne narave, ki je edino zanesljivo zagotovilo preživetja zelenega okolja? Mar samo zato, ker teh rastlin ne poznamo, ker ne prepoznamo več trpotca in škrbinke, kot ju vidim na fotografiji, objavljeni v časopisu? Zakaj nas ne razveseljujejo z imenom in priimkom, če parafraziram vrstno in rodovno ime v rastlinski sistematiki? Niti jih nočemo poznati, saj jih toliko lažje brez slabe vesti sovražimo in zatiramo, če ostajajo anonimne.
Še nedavno tega smo ob naših avtocestah, tako v vmesnem pasu med obema cestiščema kot na obrobju tostran varovalne žične ograje, med vožnjo lahko občudovali neverjetno pisano cvetano spontanega rastja. Ruderalno rastlinstvo, kakor glede na rastno podlago imenujemo rastline, ki uspevajo predvsem na nasutih površinah, se je v časovnem zaporedju letnih časov pojavljalo v preprogah, kar pomeni, da je nastopalo tako množično, da tega noben voznik ni mogel spregledati. Prepričan sem, da je ta barvna paleta uporabnikom avtocest popestrila vožnjo, če jim že ni vlila tudi kančka dnevnega optimizma. Cvetovi belih ivanjščic, rumenih zlatic, svetlina in zlate rozge, modrih gadovca in potrošnika, vijoličastih krvenke in krvomočnice, vse tja do rdečih makov, so valovili v pišu avtomobilskega prometa, ne da bi to koga motilo, dokler ni v zadnjih nekaj letih državna družba za avtoceste začela s herbicidom zatirati vso to zarast vzdolž cestišč.
Slovenska vlada se še kako rada hvali s politiko ohranjanja zelenega okolja, ne zavedajoč se, da se zelena politika ne začenja in konča pri toplogrednih izpustih, marveč pri spremenjenem odnosu do vsega živega, katerega pomemben, če ne najpomembnejši sestavni del je priznanje samoobnovitvene sposobnosti narave, tako tudi spontanega vračanja zelenja na urbanizirana območja. Zatiranje tako imenovanega plevela na javnih površinah je potemtakem etični madež slovenske okoljske politike.
Žal jo v tem slepomišenju podpirajo tudi sredstva javnega obveščanja, tudi na zelenih straneh vodilnega časnika – citirani članek o nevzdržnosti takšnega ravnanja izpod peresa Maje Prijatelj Videmšek je častna izjema, četudi problematizira le uporabo herbicidov. Naravna pravica samoobnovitvene sposobnosti narave bi morala postati legitimna, kar pomeni, da bi morala najti svoje mesto v ustavi.
Kajpak bi si zatiskali oči, če ne bi priznali, da ima takšno dvolično sprenevedanje močno oporo v javnem mnenju. Še kako skrb zbujajoča je ugotovitev, zapisana v citiranem članku, da ljudje komunalnim službam sitnarijo zaradi navzočnosti plevela v mestu. Tako trčimo ob zid strahotno nizke naravoslovne kulture na Slovenskem, ki kljub navidezno visoki, v resnici pa enostranski okoljski ozaveščenosti prebivalstva ostaja na ravni razsvetljenega antropocentrizma devetnajstega stoletja. Kako naj sicer opravičimo vzgajanje predšolskih otrok v duhu vsemogočnega skrbnika, ki ga učimo v gozdu puliti plevel okrog zasajenih drevesnih mladik zato, da bodo drevesa lahko zrasla, kakor je v navzočnosti enoumno ozaveščenega očeta v televizijsko kamero povedal malček.
Že iz naftalina privlečeno pogozdovanje je povsem nepotrebno, če vemo, da je spontani naravni gozd največja okoljska vrednota, neprimerljiva z vrednostjo gozdnega nasada, vsiljevanje skrbništva nad gozdom pa zato toliko večja zabloda. Ministrstvu za šolstvo se ne zdi potrebno nasprotovati takšni vzgoji, kot se mu tudi ne zdi potrebno preprečiti sodelovanja mladine pri udejanjanju etično nadvse sporne zamisli o iztrebljanju priseljenih rastlin.
Slovenci smo obsedeni s košnjo zelenih površin, tako javnih kot zasebnih. Tako imenovana angleška trata, relikt predokoljske dobe, se še kar noče umakniti sodobnejši vrednoti, pestro cvetoči trati. Po vsakem dežju, ko bi se morali veseliti ponovnega zagona rasti, v polifoniji zabrnijo kosilnice tako v mestih kot na podeželju. Košnja obcestnega roba v domeni komunalnih podjetij ne izkazuje le popolne okoljske neozaveščenosti, presega tudi vse meje zdravega razuma, ko videvamo može v oranžnih uniformah, z zaščitno masko na obrazu in z ročno kosilnico čez ramena, kako na že pokošenih cestnih obronkih tekajo od ene do druge rastline, ki se je po naključju izognila rezilu kosilnice, da o masakru obcestnega grmovja, ki po posegu spominja na klavnico, niti ne govorimo.
Košnja cestnega roba je za varnost prometa seveda neizogibna, toda z nekaj okoljske uvidevnosti bi bilo to mogoče opraviti z občutkom za ta življenjski prostor rastlin in živali in se časovno prilagoditi ciklusu rasti in zorenja. Ministrstvo za okolje bi moralo komunalnim podjetjem predpisati pravila okoljske igre ali, če hočete, osnovnega okoljskega bontona.
Ker smo sredi jeseni, naj omenim še spravilo listja, ki opada z drevja na javnih površinah. Svoj čas smo se v šoli učili, kako deževniki, če malo popreprostim, vlačijo v zemljo ospelo listje, kako množica talnih praživali razgradi rastlinska tkiva, skratka: kako nastaja najrodovitnejša prst, imenovana humus. Da ne bi oviralo nepotrebne košnje, danes to naravno gnojilo raje namenjamo v smetnjake.
V teh dneh po naših parkih, kjer smo še do nedavnega lahko prisluškovali žvenketu suhega listja ob padcu na trato, komajda še slišimo edino na jesen preostalo ptičje petje; hrup motornih sesalnikov za listje namreč preglasi še tako glasno gostolenje prezimujoče taščice. V njujorškem osrednjem parku s klasičnimi ročnimi grabljami zgrinjajo odpadlo listje s poti na rob pod grmovje, tam sesalniki ne parajo živcev sprehajalcem. V prislovni čistunski vnemi se tukajšnji sodobniki niti ne čutimo prikrajšani za lepoto z raznobarvnim listjem ozaljšanih jesenskih pejsažev, v pomanjkanju občutka za stvarnost jih raje občudujemo virtualno, na spletu. Če pa je tudi stvarnost le plod naše domišljije, kakor domnevajo najnovejša znanstvena spoznanja, bi morali še odločneje glasovati za to, da listje obleži na travnatih površinah.
Zelena gospodarska politika kajpak ni nič drugega kot nova priložnost za zagon gospodarstva, torej začetek novega cikla v vrtincu naravi nenaklonjenega ravnanja. Zato bi bilo od okoljsko ozaveščene javnosti pričakovati, da v zadevah, ki ne podlegajo temu neizogibnemu poglabljanju krize sobivanja z naravo, ravna in se vede sočutno z naravo, pa ne v smislu milosrčnosti, temveč etične drže, pravzaprav bivanjske nuje enaindvajsetega stoletja, ki dopušča naravne spontanosti in nas ne sili v gospodovanje naravi. Takšne zadeve so tudi plevel, košenje trave in odpadlo listje, čeprav se to zdi marsikomu smešno in spričo navidezno pomembnejših vprašanj povsem neresno.
Iztok Geister je pisatelj in zagovornik narave.
